Temelji anksioznosti se postavijo že v otroštvu. V nekaterih primerih pa je nagnjenost že podedovana. Od zunanjih dejavnikov je potem odvisno doživljanje same anksioznosti.
Sprožitelji so zato povsem subjektivne narave. Za nekoga zato družina lahko predstavlja vir težav, za drugega je nekaj, s čimer se zamoti in se simptomi pojavijo kasneje.
Vsem pa je skupno to, da se je s sabo in samimi težavami, prej ali slej potrebno soočiti.
In bolj smo pripravljeni sprejeti svoj odziv in samega sebe, lažje je soočanje.
[/quote]

Tolk nakladaš, da še sam sebi ploskaš!
Pejd v popravila bojlerjev in pranja avtov!
[/quote]

V grobem ima Robi prav. In to, glede prirojene nagnjenosti in “napačni” odzivnosti, ve tudi psihiatrična stroka sama. Imam prijatelja psihiatra (ima privat prakso in je zelo cenjen in obiskan), mi je vse razložil, ko sem sem se tudi sama zaradi tesnobe in napadov panike oglasila pri njem. In btw., mi ni vsiljeval in vsilil nobenih zdravil …

Meni so se tezave zacele v obdobju, ko so otroci odrascali in sem imela koncno čas zase. V obdobju, ko so tezave izbruhnile, sem se intenzivno ukvarjala s tekom v naravi. Jedla sem zelo zdravo, veliko sadja in zelenhave. Sočasno pa sem imela kar zahtevno in stresno sluzbo. Eavno v obdobju, ko se je druzinsko zivljenje začelo umirjati..hkrati pa so nastopili občasni stresni faktorji ( bolezen starsev, strs v sluzbi, itd).
[/quote]
Temelji anksioznosti se postavijo že v otroštvu. V nekaterih primerih pa je nagnjenost že podedovana. Od zunanjih dejavnikov je potem odvisno doživljanje same anksioznosti.
Sprožitelji so zato povsem subjektivne narave. Za nekoga zato družina lahko predstavlja vir težav, za drugega je nekaj, s čimer se zamoti in se simptomi pojavijo kasneje.
Vsem pa je skupno to, da se je s sabo in samimi težavami, prej ali slej potrebno soočiti.
In bolj smo pripravljeni sprejeti svoj odziv in samega sebe, lažje je soočanje.
[/quote]

Tudi tale dvomim, da drži zame. Sem imela prekrasno otroštvo, ljubečo družino, omejitve in svobodo v idealnem razmerju, brez nekih travm, tudi sicer sem vedno bila zelo optimistična oseba. Po drugi strani pa sem morda preveč čuteča in tudi občutljiva, to pa ja, ampak taksna sem in jemljem to za dobro.

Temelji anksioznosti se postavijo že v otroštvu. V nekaterih primerih pa je nagnjenost že podedovana. Od zunanjih dejavnikov je potem odvisno doživljanje same anksioznosti.
Sprožitelji so zato povsem subjektivne narave. Za nekoga zato družina lahko predstavlja vir težav, za drugega je nekaj, s čimer se zamoti in se simptomi pojavijo kasneje.
Vsem pa je skupno to, da se je s sabo in samimi težavami, prej ali slej potrebno soočiti.
In bolj smo pripravljeni sprejeti svoj odziv in samega sebe, lažje je soočanje.
[/quote]

Tudi tale dvomim, da drži zame. Sem imela prekrasno otroštvo, ljubečo družino, omejitve in svobodo v idealnem razmerju, brez nekih travm, tudi sicer sem vedno bila zelo optimistična oseba. Po drugi strani pa sem morda preveč čuteča in tudi občutljiva, to pa ja, ampak taksna sem in jemljem to za dobro.
[/quote]

Tole se zgodi tudi najbolj pogumnim, trdnim in vztrajnim, ljudem, ki so zelo prizemljeni.
Stroka bo vedno, pazi, vedno, uporabljala predispozicije in hudo sennzibilnost.

Moramo vedeti, da se nam vedno vse sešteva, tudi najpogumnejšim, realnežem. Ne le senzibilnim, ki imajo šesti čut.
Tako pokrovko dvigne, ko je pritisk premočan.
Upam si trditi, da se senzibilni tudi hitreje in z manj pomoči od zunaj znajo spraviti nazaj v red, ker podzavestno vedo, kje in kako najti rešitev za svoj problem, ker so ga sposobni videti tudi pri drugih. Bolje videti, zaznati.
Lažje najdejo vir rešitve, ki ji tudi sledijo.

pa apavrin
smola je za drogiranje

se strinjam, smola omami in ne moreš funkcionirati, xanax pa pomiri, brez, da bi omamil. Še dobro, da obstaja. Pomaga mi tudi plavanje, ampak 1 uro intenzivno v bazenu, ki ima tudi močne masažne curke. Po eni uri – olajšanje.

Tolk nakladaš, da še sam sebi ploskaš!
Pejd v popravila bojlerjev in pranja avtov!
[/quote]

V grobem ima Robi prav. In to, glede prirojene nagnjenosti in “napačni” odzivnosti, ve tudi psihiatrična stroka sama. Imam prijatelja psihiatra (ima privat prakso in je zelo cenjen in obiskan), mi je vse razložil, ko sem sem se tudi sama zaradi tesnobe in napadov panike oglasila pri njem. In btw., mi ni vsiljeval in vsilil nobenih zdravil …
[/quote]

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?

V grobem ima Robi prav. In to, glede prirojene nagnjenosti in “napačni” odzivnosti, ve tudi psihiatrična stroka sama. Imam prijatelja psihiatra (ima privat prakso in je zelo cenjen in obiskan), mi je vse razložil, ko sem sem se tudi sama zaradi tesnobe in napadov panike oglasila pri njem. In btw., mi ni vsiljeval in vsilil nobenih zdravil …
[/quote]

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?
[/quote]

bla, bla, bla, bla….anksioznost je posledica kemičnega stanja, pomanjkanja nevrotranzmiterjev, ne pa sposobnosti videti ali ne videti, soočiti se ali ne….

Temelji anksioznosti se postavijo že v otroštvu. V nekaterih primerih pa je nagnjenost že podedovana. Od zunanjih dejavnikov je potem odvisno doživljanje same anksioznosti.
Sprožitelji so zato povsem subjektivne narave. Za nekoga zato družina lahko predstavlja vir težav, za drugega je nekaj, s čimer se zamoti in se simptomi pojavijo kasneje.
Vsem pa je skupno to, da se je s sabo in samimi težavami, prej ali slej potrebno soočiti.
In bolj smo pripravljeni sprejeti svoj odziv in samega sebe, lažje je soočanje.
[/quote]

Tudi tale dvomim, da drži zame. Sem imela prekrasno otroštvo, ljubečo družino, omejitve in svobodo v idealnem razmerju, brez nekih travm, tudi sicer sem vedno bila zelo optimistična oseba. Po drugi strani pa sem morda preveč čuteča in tudi občutljiva, to pa ja, ampak taksna sem in jemljem to za dobro.
[/quote]

Nisi ga razumela. Eno je prirojenost – delovanje receptorjev v možganih, na kar nima nihče absolutno nobenega vpliva. Drugo je pa tvoja (spet prirojena) občutljivost, senzibilnost in ne glede na ljubečo družino in ostalo naučeno (kombinacija vseh faktorjev) “napačno” odzivanje na stres npr. Slednje se da naučit na novo.

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?
[/quote]

bla, bla, bla, bla….anksioznost je posledica kemičnega stanja, pomanjkanja nevrotranzmiterjev, ne pa sposobnosti videti ali ne videti, soočiti se ali ne….
[/quote]

totalno nič ne pomaga od alternative pri psihi že ne! to mora biti ful komplicirano, da pomiriš hiperaktivne možgane, tukaj ne pomaga noben čaj, rožica, tako da tudi ne verjamem več v alternativne stvari pri raku, tako da zdaj razumem zdravnike, da je to stran dajanje denarja….

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?
[/quote]

bla, bla, bla, bla….anksioznost je posledica kemičnega stanja, pomanjkanja nevrotranzmiterjev, ne pa sposobnosti videti ali ne videti, soočiti se ali ne….
[/quote]

To gre vse z roko v roki.
Poglej si delovanje hormonov, kako pride do zrušitve sistema ali do ponovne vzpostavitve.
Laiku ni panike tudi študirati fiziologijo ali patofiziologijo.
Ni to pravzaprav čudovito?
Da ne hodiš prestrašen po svetu, če veš, s čim se soočaš, ter kako zadeve lahko spraviš v red.

Kirurg bo trdil, da je potrebno hemoroid operativno pozdraviti, laik ga bo pozdravil sam, brez skalpela. To se dogaja dnevno.
Ne bodi tako prestrašena, no, ker strah hromi!

Ne le ponavljati izvidov kot papagaj, poglobi se vendar, če te že nekaj grabi, tebe ali bližnje.

Uničil vse načrte živim lahko le na tabletah tako sproti iz dneva v dan………….
Zdravila ni, hormoni se pri nas niti ne kontrolirajo

bla, bla, bla, bla….anksioznost je posledica kemičnega stanja, pomanjkanja nevrotranzmiterjev, ne pa sposobnosti videti ali ne videti, soočiti se ali ne….
[/quote]

totalno nič ne pomaga od alternative pri psihi že ne! to mora biti ful komplicirano, da pomiriš hiperaktivne možgane, tukaj ne pomaga noben čaj, rožica, tako da tudi ne verjamem več v alternativne stvari pri raku, tako da zdaj razumem zdravnike, da je to stran dajanje denarja….
[/quote]

Ja, take rabimo, četudi jim diagnozo postavimo naoačno!
Takoj, ko dobiš diagnozo, se začneš pripravljati na smrt.
Bravo za farmacijo, še en uspeh!

bla, bla, bla, bla….anksioznost je posledica kemičnega stanja, pomanjkanja nevrotranzmiterjev, ne pa sposobnosti videti ali ne videti, soočiti se ali ne….
[/quote]

To gre vse z roko v roki.
Poglej si delovanje hormonov, kako pride do zrušitve sistema ali do ponovne vzpostavitve.
Laiku ni panike tudi študirati fiziologijo ali patofiziologijo.
Ni to pravzaprav čudovito?
Da ne hodiš prestrašen po svetu, če veš, s čim se soočaš, ter kako zadeve lahko spraviš v red.

Kirurg bo trdil, da je potrebno hemoroid operativno pozdraviti, laik ga bo pozdravil sam, brez skalpela. To se dogaja dnevno.
Ne bodi tako prestrašena, no, ker strah hromi!

Ne le ponavljati izvidov kot papagaj, poglobi se vendar, če te že nekaj grabi, tebe ali bližnje.
[/quote]

Cenim tvojo dobro voljo in hvala…poznam obe strani, pa še kakšno. Ampak vseeno hvala. :))

Tudi tale dvomim, da drži zame. Sem imela prekrasno otroštvo, ljubečo družino, omejitve in svobodo v idealnem razmerju, brez nekih travm, tudi sicer sem vedno bila zelo optimistična oseba. Po drugi strani pa sem morda preveč čuteča in tudi občutljiva, to pa ja, ampak taksna sem in jemljem to za dobro.
[/quote]

Nisi ga razumela. Eno je prirojenost – delovanje receptorjev v možganih, na kar nima nihče absolutno nobenega vpliva. Drugo je pa tvoja (spet prirojena) občutljivost, senzibilnost in ne glede na ljubečo družino in ostalo naučeno (kombinacija vseh faktorjev) “napačno” odzivanje na stres npr. Slednje se da naučit na novo.
[/quote]
Res je. Čeprav se nezavednih vzorcev ne da nikoli odstraniti in se vedno pojavljajo brez naše volje.

Prav tako je lahko tudi takoimenovana “idealna” družina in otroštvo razlog za razvoj določenih anksioznih motenj. Saj otroku vcepijo vzorce o idealnem svetu, ki pa seveda v realnem svetu ne funkcionirajo ravno idealno, ker je realna družba precej daleč od tiste idealne, kot so to želeli starši prikazati predvsem zaradi lastnega strahu pred tem, da bodo v očeh otroka izpadli slabi.
Ali bolj po domače povedano….Bolj otroka zavijaš v vato, več je možnosti, da bo postal anksiozen.

V grobem ima Robi prav. In to, glede prirojene nagnjenosti in “napačni” odzivnosti, ve tudi psihiatrična stroka sama. Imam prijatelja psihiatra (ima privat prakso in je zelo cenjen in obiskan), mi je vse razložil, ko sem sem se tudi sama zaradi tesnobe in napadov panike oglasila pri njem. In btw., mi ni vsiljeval in vsilil nobenih zdravil …
[/quote]

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?
[/quote]

Nobenih AD in antipsihotikov. Pravzaprav sem se le nekajkrat pogovorila z njim – a kot prijateljica, poučil me je o nekaterih zadevah glede delovanja “možganov”, potem sem naprej raziskovala sama in se učila o sebi in svojem odzivanju na življenje tesnobi, paniki. Ko opustiš strah, ko te tesnoba zajame, jo zlahka premagaš. Ampak traja, da prideš do tega trenutka. Nisem rekla, da se ne priplazi vsake kvatre (zadnja leta je to res le še 1-2x letno), ampak enostavno vem in jo v parih minutah prediham.

Nisi ga razumela. Eno je prirojenost – delovanje receptorjev v možganih, na kar nima nihče absolutno nobenega vpliva. Drugo je pa tvoja (spet prirojena) občutljivost, senzibilnost in ne glede na ljubečo družino in ostalo naučeno (kombinacija vseh faktorjev) “napačno” odzivanje na stres npr. Slednje se da naučit na novo.
[/quote]
Res je. Čeprav se nezavednih vzorcev ne da nikoli odstraniti in se vedno pojavljajo brez naše volje.

Prav tako je lahko tudi takoimenovana “idealna” družina in otroštvo razlog za razvoj določenih anksioznih motenj. Saj otroku vcepijo vzorce o idealnem svetu, ki pa seveda v realnem svetu ne funkcionirajo ravno idealno, ker je realna družba precej daleč od tiste idealne, kot so to želeli starši prikazati predvsem zaradi lastnega strahu pred tem, da bodo v očeh otroka izpadli slabi.
Ali bolj po domače povedano….Bolj otroka zavijaš v vato, več je možnosti, da bo postal anksiozen.
[/quote]

Oh Robi, kako posplošuješ… spomni se vseh bombardiranih otrok, in odraslih, ki niso bili zaviti v vato in so sedaj anksiozni.

To gre vse z roko v roki.
Poglej si delovanje hormonov, kako pride do zrušitve sistema ali do ponovne vzpostavitve.
Laiku ni panike tudi študirati fiziologijo ali patofiziologijo.
Ni to pravzaprav čudovito?
Da ne hodiš prestrašen po svetu, če veš, s čim se soočaš, ter kako zadeve lahko spraviš v red.

Kirurg bo trdil, da je potrebno hemoroid operativno pozdraviti, laik ga bo pozdravil sam, brez skalpela. To se dogaja dnevno.
Ne bodi tako prestrašena, no, ker strah hromi!

Ne le ponavljati izvidov kot papagaj, poglobi se vendar, če te že nekaj grabi, tebe ali bližnje.
[/quote]

Cenim tvojo dobro voljo in hvala…poznam obe strani, pa še kakšno. Ampak vseeno hvala. :))
[/quote]

Glej, še vedno si. Tu si. In pogovarjamo se odkrito. Ni več tabu.
Ni to napredek?
Ni napredek to, da se o tem pogovarjaš, nisi se vdala v usodo, iščeš možnosti.
Si raziskala, kolikšna je tvoja moč v resnici? Nisi nad sabo prijetno presenečena?
Nad svojo močjo?

Preštudiraj delovanje makro in mikromineralov. Mogoče na strani walter last. Od joda, do magnezija, bora itn.
Zelo zanimiva odkritja namreč, ne le encimi, urejujejo tudi hormone itn. Nič ne izgubiš, obratno.

No jaz sem imela kar hudo anksioznost, na eni tocki tako hudo, da nisem vec sla iz stanovanja. Takrat sem se odlocala med dvema izbirama: tablete ali terapija.

Sla sem na terapijo, 4 leta ze hodim in ze v prvem mesecu se je anksioznost zmanjsala za 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Delo na vzrokih tesnobe je daljse, ampak je bila to najboljsa odlocitev v mojem zivljenju.

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?
[/quote]

bla, bla, bla, bla….anksioznost je posledica kemičnega stanja, pomanjkanja nevrotranzmiterjev, ne pa sposobnosti videti ali ne videti, soočiti se ali ne….
[/quote]

Bla, bla, bla, bla, bla…

Pride do majhnega problemcka, se ga ne znate lotiti in pravilno izpeljati, ker vam manjka samozavesti, zato se stvar ponesreci. Potem pride nov problemcek, vas je ze vnaprej strah, da se bo koncalo slabo, pridejo zivljenjsi problemi in vas je strah, potem vas je ze strah za vsako figo, ze vnaprej, sami sebe prepricujete, kako bo nekaaj strasnega, kako boste imeli uniceno zivljenje in tako sami sebe napsihirate do mentalne in custvene paralize. Znan problem v psihologiji.

In potem pride nov kult, ki vam ponudi omnipotentno tabletko in ker ste se prepricali v svojo nesposobnost, in ker je tako najlazje, in ker se date prepricat, da je ta kult vas odresenik, se mu pridruzite in castite tableto. To je vsa modrost anksioznosti.

tako kot da bi pojedel na tono adrenalina, da mi škripajo zobje, vrti se mi, počutim se totalno neumno, mislim, da vsi bulijo vame, ne upam ven z bloka na cesto, bus, ko se najem benzotov pa še gre nekak!
Ne vem, če bi mi koristilo plavanje, če grem na kolo še imam več adrenalina, kot bi ga papcal z žlico, groza ta občutek, kdor še tega ni okusil! Morda bi mi pomagala kaka droga? Ne trava!

Res je. Čeprav se nezavednih vzorcev ne da nikoli odstraniti in se vedno pojavljajo brez naše volje.

Prav tako je lahko tudi takoimenovana “idealna” družina in otroštvo razlog za razvoj določenih anksioznih motenj. Saj otroku vcepijo vzorce o idealnem svetu, ki pa seveda v realnem svetu ne funkcionirajo ravno idealno, ker je realna družba precej daleč od tiste idealne, kot so to želeli starši prikazati predvsem zaradi lastnega strahu pred tem, da bodo v očeh otroka izpadli slabi.
Ali bolj po domače povedano….Bolj otroka zavijaš v vato, več je možnosti, da bo postal anksiozen.
[/quote]

Oh Robi, kako posplošuješ… spomni se vseh bombardiranih otrok, in odraslih, ki niso bili zaviti v vato in so sedaj anksiozni.
[/quote]

Robi ipd. so nam le v vzpodbudo, da še bolj jasno in glasno, vztrajno, dnevno, ovorimo o tem!
In prav je tako.
Ko se bomo pričeli odkrito pogovarjati o lakoti, ki jo doživljamo v naši deželici, ker ljudje NE SMEMO delati, ker so nam dnevno rapidno kršene osnovne človekove pravice!, bomo prišli tudi DO SRŽI te epidemije, ter tudi, čemu nas tako hvalevredno medicina šopa z antidepresivi in antipsihotiki!

Drevo se zlomi! Železo. Kamen obrabi, mašina crkne!

Človek pa še vedno vleče jarem, ki mu ga je oprtalo življenje. Jarem, ki mu je vsiljen.

Res je. Čeprav se nezavednih vzorcev ne da nikoli odstraniti in se vedno pojavljajo brez naše volje.

Prav tako je lahko tudi takoimenovana “idealna” družina in otroštvo razlog za razvoj določenih anksioznih motenj. Saj otroku vcepijo vzorce o idealnem svetu, ki pa seveda v realnem svetu ne funkcionirajo ravno idealno, ker je realna družba precej daleč od tiste idealne, kot so to želeli starši prikazati predvsem zaradi lastnega strahu pred tem, da bodo v očeh otroka izpadli slabi.
Ali bolj po domače povedano….Bolj otroka zavijaš v vato, več je možnosti, da bo postal anksiozen.
[/quote]

Oh Robi, kako posplošuješ… spomni se vseh bombardiranih otrok, in odraslih, ki niso bili zaviti v vato in so sedaj anksiozni.
[/quote]
Za reševanje takšnih in drugačnih psihičnih težav je potrebna inteligenca in zavedanje. Osebe z omejeno sposobnostjo zdrave inteligence se zato bolj ali manj celo življenje zapletate v svoje težave, ob tem pa zaradi lastne nemoči in lastnega obsojanja, odgovornost prelagate na druge.
Na srečo so za določeno ceno to odgovornost pripravljeni prevzeti terapevti, psihiatri….

Baje v minimalni dozi, bi lahko spravilo v ravnovesje kemikalije v možganih, a to drži?

Zdravila vsiljujejo, brez ustrezne diagnoze, osebni zdravniki, kar zna imeti težke posledice.
Psihiater pa išče vzrok in nam pomaga ozavestiti, verbalizirati in predelati zlorabo/e, ki so pripeljale do situacije, ki je sprožila odziv našega telesa.
Ko sovražnika, vzrok, spoznamo, poznamo, se znamo in zmoremo z njim spopasti. Postane manjši in vedno bolj nepomemben.
Ker jevzlorab več, je to ciklus, vedeti moramo, da se bo ponavljal, ob naših novih ozaveščanjih.
Ni pa več potrebno, da so cikli tako intenzivni, kot prej, ko vzroka še nismo poznali, vedeli, s čim se soočamo, niti nismo vedeli, kakšna moč samoozdravljenja je v nas.
Tak psihiater je zlata vreden.
Ni pa rečeno, da ga vsak potrebuje. Potreboval bi odličnega mentorja, ki bi ga peljal po poti do samoozdravitve.

Si se osvobodila brez AD in antipsihotikov? Kakšna je bila terapija?
[/quote]

Nobenih AD in antipsihotikov. Pravzaprav sem se le nekajkrat pogovorila z njim – a kot prijateljica, poučil me je o nekaterih zadevah glede delovanja “možganov”, potem sem naprej raziskovala sama in se učila o sebi in svojem odzivanju na življenje tesnobi, paniki. Ko opustiš strah, ko te tesnoba zajame, jo zlahka premagaš. Ampak traja, da prideš do tega trenutka. Nisem rekla, da se ne priplazi vsake kvatre (zadnja leta je to res le še 1-2x letno), ampak enostavno vem in jo v parih minutah prediham.
[/quote]

Ampak, ravno tu se trdi, da se brez ne da. Zaradi sprememb kemičnih procesov v možganih.
Nikoli. Niti se temu ne da dosmrtno več spremeniti. Kaj šele uspešno odpraviti.
Kaj je sedaj?

Sama sem se pozdravila brez psihiatra, čeprav je vedno opcija zanj bila, če bi bilo nujno, ter brez AD in AP.

Tu vidim enako.
Srečujem ljudi, ki so se uspešno osvobodili tudi zasvojenosti z AD in AP. Tu se trdi, da se ne da.

Mar nimamo enskih kemičnih reakcij in/ali sprememb v možganih?
Je kdo pomislil ali slišal ne le na žlezo ščitnico, še bolj na ledvice, ter povezanost s tem?

Tu je še kandida, zastrupljenost z živim srebrom v naših zalivkah, fluori in bromom v vodi itn.
Demenco po najnovejših raziskavah povzroča paracetamol, ki ga na veliko jemljemo kar sami.
Porast le te v Kitajski in Indiji…

Oh Robi, kako posplošuješ… spomni se vseh bombardiranih otrok, in odraslih, ki niso bili zaviti v vato in so sedaj anksiozni.
[/quote]
Za reševanje takšnih in drugačnih psihičnih težav je potrebna inteligenca in zavedanje. Osebe z omejeno sposobnostjo zdrave inteligence se zato bolj ali manj celo življenje zapletate v svoje težave, ob tem pa zaradi lastne nemoči in lastnega obsojanja, odgovornost prelagate na druge.
Na srečo so za določeno ceno to odgovornost pripravljeni prevzeti terapevti, psihiatri….
[/quote]

Zate so zdravniki ljudje z zmanjšano inteligenco?
Se ti ne zdi, da te zadeve zdravijo oni?
Da ali ne?