No takole: prosim vas za nasvet

Moj sin in njegova učiteljica (določenega predmeta) sta si antipatična. No pravzaprav bi se pravilneje reklo, da je začetna antipatičnost prišla z njene strani. Sin je pravzaprav odličen in zelo v redu učenec. Ko pridem na govorilne ure, je ona edina predmetna učiteljica, ki lahko o njem pove samo slabe stvari. Vsi drugi učitelji (to povem za primerjavo) povedo o njem večidel dobre stvari. No in ker je ona na vsako njegovo besedo in misel odreagirala cinično, se je povlekel vase in je pri njenih urah povsem tiho. Najbrž je ona to opazila, vendar ga kar ignorira. No posledično se mu je ocena od lani ko je imel predmet 5 spustila na 4. 5 sploh ne more dobiti.
Najprej sem mislila, da sin to pač zaznava subjektivno, vendar pa sem se zamislila, ko mi je povedal, da je bil vprašan in je znal skoraj vse, oceno pa je dobil zelo dobro 4. Po pouku je prišla k njemu sošolka in rekla: Ma jaz sem full manj znala pa sem dobila – 5. Ko sem začela sestavljati mozaik sem dejansko prišla do zaključka, da učiteljica ni fer.
Kako naj začnem pogovor, da ne bi prišlo do konflikta in bi se zadeva rešila nam v prid. Eno štirko bomo že preživel, vendar me bolj moti to, da mora biti čisto tiho med njeno uro, saj ga drugače cinično zatre.

hvala za nasvete

brez konfliktne situacije nikakor ne bo šlo, če ga učiteljica ne mara, bo vsak pogovor obrnila v napad nanjo in njeno poštenost pri ocenjevanju.

jaz bi na tvojem mestu ignorirala in razložila sinu zakaj to počnem, ker če se bo še bolj spravila nanj, se zna zgoditi, da še 4 ne bo več in prav nič ji ne boste mogli dokazati, razen če se boste odločili, da sinovo znanje preverja zunanji delavec, kar imate seveda vso pravico. Samo je res za razmislit, ker bo učiteljica vsak vaš korak ocenjevala , kod napad nanjo in še bolj zatirala vašega otroka.

če pa počne to z večimi otroci, se pa seveda starši lahko organizirate in zahtevate razgovor in sankcije proti njej, če ste pa osamljeni, je pa bolje, da pustite zadevo stat tako kot je, dokler ne preraste v kakšne nerazumne okvire.

V življenju slej ko prej vsak sreča ljudi, s katerimi se ne ujema, ali pa mu gredo na živce. Prav tako kot ta učiteljica počne z njim, spet ena druga učiteljica dela z drugim učencem. Važno je, da se tega fant zaveda. Poskuša naj se kar najbolj pripraviti za njene ure in nikar z njo prihajati v konflikt. Kaj pa pisne naloge? Teh učiteljica ne more več toliko subjektivno ocenjevati. Iz šole se spomnim, da so učiteljice najraje imele na piki tiste, ki so se upirali in ki so pokazali, da jih ignoriranje in krivica prizadanejo. To ti govori ena huda bivša piflarka, ki je opazila vsako štirico 🙂 No, jaz sem v primeru antipatičnih učiteljic, delala še več (več knjig, več vaj) in rezultati so bili kmalu vidni. Ni bilo možnosti, da bi me dobila nepripravljeno. Včasih od takšnih antipatičnih in zahtevnejših (ali pa bolj zoprnih) učiteljev dolgoročno največ pridobiš.

A ni smisel pouka, da so otroci tiho, razen če so vprašani ali imajo odprto diskusijo?

V šoli sem imela tako učiteljico in sem preživela. Zdaj se mi zdi smešno. Nekateri učitelji pač nemarajo ‘brihtnih’ otrok, ki hočejo preveč pokazati in jih že v kali zatrejo. Tak je svet. Naj bo raje modro tiho in se uči ter iz tega potegne nauk, da vsem pač ne more biti všeč. Cirkusa pa jaz zaradi ene ocene ne bi zganjala. Moji mami ni padlo na pamet, da bi hodila v šolo, kljub temu, da je bila ta učiteljica edina, ki me ni marala. Meni se je v bistvu že takrat zdelo smešno, kako me je v razredu načrtno ignorirala in bila sarkastična. Prizadelo me ni niti najmanj, ker sem bila sicer priljubljena.

Eno stvar bi le pripomnila. Take izjave učencev: sem znal skoraj vse pa sem dobil manj, itd itd… poznam, in ni nujno, da so vedno resnične, saj učenci pogosto nimajo občutka, kaj pomeni znati več ali manj oz lahko morda nekdo pove manj, a pove bolj bistvene stvari.
No, to sicer nima najbolj veze z vašo težavo, a to pogosto slišim in ker sem nekoč tudi sama delala v šoli, vem, da to ni čisto tako.
Glede težav z učiteljico pa… se pa popolnoma strinjam s Pokalino. V življenju pogosto naletimo na ljudi, ki nam niso všeč ali obratno in tudi to se je potrebno naučiti. Na vašem mestu ne bi iskala konfliktov z učiteljico, ni vredno, zraven tega je nemogoče dokazati, da dobiva nižje ocene, ker ga ne mara. Morda bi zalegel kakšen pogovor z njo, v stilu, da si sin zelo želi petko, in kje mu škripa, da mu ne uspe dobiti boljše ocene.

Zgodba se bi z druge plati najbrž brala takole:

V razredu imam fanta, ki je poln sebe, ima se za večvrednega od drugih, zato je na začetku mojih ur neprestano skakal v besedo. Ko še stavka nisem končala, se je že on oglasil s kakšno po njegovo “nadvse duhovito pripombo”. Pa sem mu povedala, da se to ne dela in da če ne zna dvigniti roke, ko bi rad kaj povedal, naj bo raje tiho. No, sedaj je res bolj ali manj tiho in sedi z dolgim nosom, ker pač noče dvigniti roke. Dobil pa je fiksno idejo, da pri meni ne more imeti petice. Sploh ni res, jaz pač za odlično oceno zahtevam tudi odlično znanje in če je znal “skoraj vse”, pomeni, da le ni znal odlično. Ne gre mi za to, da bi morali otroci sedeti v razredu kot mile jere in samo poslušati, kaj jaz govorim, ampak neke osnovne kulture, ko dobiš besedo, če zanjo prosiš, bi jih pa le rada naučila.

Tole se pa malo drugače bere, ali ne? Grem stavit, da bi nekaj takega tudi povedala tale učiteljica.

Aja, da ne bo hude krvi, jaz ne učim.

gagICA napisal:

> Zgodba se bi z druge plati najbrž brala takole:

…ki pa ni nujno, da odraža resnično stanje.

Sicer se strinjam se, da se je potrebno naučiti tudi to, da smo nekimu všeč in drugemu ne ter kako se na to odzvati. Vseeno pa se ne strinjam z načinom biti tiho, ker s tem bomo naučili otroka še nekaj: da je popolnoma legitimno in moralno zlorabljati pooblastila, ki ti jih nudi sistem in se preko njih znašati nad vsakim, ki ti je antipatičen.

Pozabil dodati: pod ne biti tiho pač mislim na pogovor na neki kulturni ravni, vendar kljub vsemu avtoritativno.

Kakšna pooblastila pa zlorablja učitelj? Zdaj se jih toži že, če niso pocukrano prijazni?

Nekatere morda neupravičeno, druge manj neupravičeno.

Kaj pa pisne ocene? So tudi vse štiri?

L.P

A korina zgodba ga pa odraža?

Opozorila sem samo na dve različni plati zgodbe. Za enega je resnična ena plat, za drugega druga.

Ja, očitno.:)) In učiteljica je grozna in otroka ne pusti do besede in čeprav zna za pet, dobi samo štiri.

Če verjamete.

Preverjeno ima za različne otroke različne kriterije. In to me moti. Otroci so to sami opazili. Moj otrok dobi zeloooooooooo dobro štirico, medtem ko bi deklica s še malo manj znanja dobila celo – 5 in to je v redovalnici 5.
Saj pravim, da so otroci sami prišli do takega zaključka.
Mislim, da ne bom šla v konflikt z njo. Šla pa bom k njej na GU, se naredila neumno in jo vprašala za njena opažanja – koliko otrok pri pouku sodeluje, ali ga snov zanima in kaj ona meni o njegovih slabših ocenah. Naj ona pove svoje mnenje.

Odksaj so pa otroci strokovnjaki za ocenjevanje?? A zdaj imajo pa najstniki bolj prav kot učitelj, ki ocenjuje po kriterijih?

JOJ

Leta nazaj sem sama naletela na takšno “tršico” Znala sem vse in še več, pa je bilo kaj več kot tri skoraj čudež. Če ni šlo drugače, je pa postavila vprašanje iz drobnega tiska v atlasu, samo da je našla neznanje. Tudi za teste smo bili razdeljeni (in presedeni, da ne bi kdo plonkal) na A in B. B je zagotavljal največ štiri, pri A sem pa stalno znala vse do zadnjega. Bila sem grozno užaljena, pa še več sem se učila, ampak v naših časih se kar tak ni postavljalo naproti učiteljivi volji. Vsekakor pa je bila velika prednost, da v srednji šoli za petice nisem nikoli niti pogledala v zvezek ali v knjigo. Ogromno splošnega znanja mi je ostalo še dandanes, tako da bi lahko rekla, da sem ji po eni strani celo malo hvaležna.

enak primer ene moje znanke, sla je v solo in direktno rekla uciteljici, da njeni hceri dela krivico in kaj se je zgodilo, na koncu pouka ta uciteljica vprasa celi razred, kaj zdaj, sem ocenjevala pravicno to deklcio ali ne , kajti njena mati meni, da ji delam krivico. Toliko o pedagogih in njihovem obnašanju. Tudi meni doma je hči potožila, da ji ne da dobre ocene, pa vse zna, nisem šla v šolo, le hčeri sem naročila, naj jo takoj vpraša, zakaj taka ocena, če je vse pravilno povedala in tako je naredila in dobila 5, učiteljica pa je v opravičilo le nekaj mutila in momljala. jaz bi namesto tega, da greš v šolo, raje otroka podučila, naj se ne pusti zezat, četudi je to učitelj, naj lepo pošteno, kulturno vpraša pred celim razredom, kaj se dogaja, zakaj taka ocena, če je vse znal in šele nato pojdi v šolo, če bo učiteljica zezala dalje…