Jure Beričnik; Kako smo služili tovarišu Titu: Luštna, malo nostalgična, itak, presenetljivo tekoče pisana in se tudi tekoče in lepo bere. Jure odide 1985 na odsluženje vojaškega roka kot mulc pri 19-ih in se vrne kot moški (itak) pri 20-ih. Vojaške dogodivščine opisuje z veliko mero humorja, vse je hec (pa predvsem moški iz tistega časa vedo, da ni bilo ravno tako). Služi v Sarajevu in Banja Luki, zanimivi so mi bili pa predvsem opisi odziva ljudi na SMB. V Bosni so jih skoraj nosili po rokah, v Sloveniji, ko so prihajali na dopust pa ……ja, ne ravno.

Ali, kot pravijo na Bukli:
Zabaven, duhovit in optimističen avtobiografski roman, primeren za tiste ki so bili v JLA (nostalgija), za ženske (da se seznanijo, kako so nekoč trpeli njihovi možje in sinovi), za mladeniče (da vidijo čemu so ušli), za »jugonostalgike« (da se razjočejo ob spominu na »butaste« starešine), skratka za vse, ki si želijo znova okusiti pridih jugo-socializma.

Roslund Thumberg: Krvni bratje: Nadaljevanje medvedjega plesa – trije bratje, bančni roparji. Najstarejši se vrne iz zapora in takoj direkt v naslednji rop. Pa mi nekako ne potegne. Se še silim.+

Jennifer Niven: Vsaj en popoln dan

Kar solidno. Zgodba teče vzporedno iz dvojih ust – čudaškega fanta in ranjene punce, ki ju združi šolski zvonik. (To ni spojler – s tem se zgodba začne.) Sem pa do polovice vztrajala malo po sili, potem se pa “naredi” in prevzame.

Katharina Winkler: Modro okrasje

Tole pa … ufff! Prebrano na dušek v dobri uri. 198 strani – ampak nekatera poglavja so dolga le po nekaj vrstic.
V bistvu takih knjig nočem več brati, ker preveč bolijo in razjezijo – tega pa imam že v vsakdanjem življenju preveč, zato zadnje leto, dve v knjigah iščem bolj fantazijo (npr. Gaiman, Rothfuss).
Ampak tole sem “zlahka” prebrala – ker je odlično napisano. Ker poleg tega, da vsebina zaboli, zjezi, spravi ob pamet, da bi najrajši kričala ob skoraj vsakem stavku – ker poleg vsega tega ob branju vendarle uživaš. Ker je res odlično napisano. Ker pri dobri literaturi ne gre samo za pravopis in vsebino. Če recimo preberemo Živa zažgana – tudi tam bi lahko kar kričali! – ampak umanjka pa prav ta bralni užitek, ki povzroči, da te zgodba odnese, da vse doživiš še globlje – da na polno sodoživljaš, skratka.

Filiz in njeni otroci ob možu in tašči doživljajo praktično od A do Ž vse možne zlorabe, kar jih je človekov izrojeni um kdaj izumil. Psihiatrični učbenik in priročnik bi lahko pri vsaki točki travme, patologije, pri vsaki motnji itd. dodal opombo: Gl. roman Modro okrasje. Ni nasilja, ki bi ga žena in otroci ne doživeli (edino spolno nasilje je nemara otrokom /še/ prihranjeno). Ne mislite, da si predstavljate. Nimate dovolj bujne domišljije. (Upam vsaj!)

Kar pa še posebej boli in spravlja v bes, je, da ta zgodba ni kakšna redka izjema, temveč popis (no, seveda umetniški oris) mentalitete, ki vlada “(jugo)vzhodno od raja” (če vzamemo, da je raj pri nas), nečesa, kar je v muslimanskih deželah samoumevno, še hujše, je zaželeno, zahtevano, je normirano. Ženski možgani in duša so v tem svetu tako globoko, tako dolgotrajno izmaličeni, popačeni, ubiti …, da so tudi same sebi in drugim rabelj. Zato zaničujejo in obrekujejo tisto eno samcato vaško srečnico, ki ne nosi modrega (in nato vijoličastega in zelenega in rumenega) okrasja …

Filiz je – pozor, spojlerji! – nekajkrat na robu smrti (umor, samomor). Nazadnje zares umre. Njeno bistvo, duša, vse, kar je, kar je nekoč bila, umre. Kako se je ta ženska spravila k sebi, tako rekoč vstala od mrtvih – to je čisti čudež.

Ob branju se zastavlja na tisoče vprašanj, utrinja na kupe mnenj … Med njimi me je obšlo tudi to: kaj tako početje, taka “vera”, taka mentaliteta, tako demonsko zlo stori nosilcu zla, torej ne le žrtvi? Zagotovo ne moreš biti po nobeni strani “normalen”, če počneš, kar počne Yunus. Vemo – že iz izkušenj in pričevanj – da se zlo stopnjuje – od klofute do umora/uboja. Tako kot vsaka zasvojenost. Kako na smrt uničen, pokvarjen, poškodovan, sprevržen, od lastne duše milijone kilometrov odtujen moraš biti, da lahko počneš vse to! In to gre iz generacije v generacijo in se kopiči.

In ne nazadnje sem ob branju pomislila tudi na slovenske Filiz. Saj jih poznate. Zagotovo vsak ali skoraj vsak od vas pozna vsaj eno žensko, na kateri je že videl modro okrasje. Zagotovo pa vsak pozna (pa če za to ve ali pa ne) vsaj eno žensko, ki modro okrasje nosi na duši. In znova izbruhne tisti bridki: Zakaj? Zakaj si to počnemo? Smo res na tem svetu predvsem zato, da drug drugemu in vsemu živemu (in neživemu) prinašamo slabo? Delamo slabo? Če bi bilo tako, nam ne bi bila dana možnost, da vidimo, delamo in delimo DOBRO. Ne delati dobro, delati slabo – to je naša odločitev. Naš izbor. Toda – zakaj?

No, kam me je zaneslo … Sicer pa – preberite odlomka, in ne boste se čudili.

Vozit greš.
Usedem se na vozniški sedež in strmim predse. Otroci na zadnji klopi molčijo kot grob.
Nekaj metrov od odbijača teče Donava. Volan je vlažen.
Yunus mi zaveže oči.
Otroci nehajo dihati.
Slišim reko teči.
Yunus obrne ključ za vžig motorja, počasi spuščaj sklopko!
Počasi spuščam sklopko.
Pohodi plin!
Pohodim plin. Motor zahrumi, crkne, Yunusova pest me useka v obraz.
Yunus spet obrne ključ, počasi spuščaj sklopko!
Počasi spuščam sklopko.
Pohodi plin!
Pohodim plin. Motor zahrumi, spet crkne, Yunusova pest me useka v obraz.

Končno mi uspe premakniti avto.
Plin! Plin! Plin!
Stopim na plin, pospešim, proti Donavi.
Plin! Plin! Plin!

Zasukam volan, Yunusova pest me useka v obraz.
Ne obračaj volana, če ti ne rečem!
Motor crkne, Yunus se mi reži v obraz, moja usta so polna krvi.

[…]

Ležim na kuhinjskih tleh, tako pretepena, da ne čutim več telesa. Yunus je povsem preznojen, s polenom v roki, ujet v ritem udarcev, ne vidi me več. Vem, da v sosednji sobi prisluškujejo otroci, slišijo očetove udarce, mamine krike.
Yunus je izčrpan, roka se mu utrudi. Poklekne, dvigne me na kuhinjsko klop, mi odpne bluzo, razgali modre prsi, potisne mi krilo navzgor in me fu.ka.

Tale pozitivna kritika knjige “Kako smo služili tovarišu Titu” me je vpodbudila, da sem si jo izposodil v knjžnici… in jo prebral na mah! Mega zabavno, od srca priporočam vsakomer, ki se želi nasmejati do solz in se seznaniti s trpljenjem vojakov v bivši jugovojski. Predvsem zgodbe o hrepenenju vojakov po civilnem življenju in ženskah so neverjetno živo in zabavno opisane. Toplo priporočam vsakemu, ki se želi ob knjigi zabavati in seznaniti z našo jugo-preteklostjo. Zelo za!

Kerstin, tudi mene je knjiga Modro okrasje pretresla in se strinjam z vsem, kar si napisala.
Tudi za knjigo Živa zažgana imam enako mnenje, čeprav sem jo prebrala že vrsto let nazaj

Sebastian Fitzek: Terapija

Tegale ficka precej hvalijo 🙂 – zato sem bila rahlo skeptična. Pa moram reči, da me je s Terapijo kar prepričal. Če vzamemo (pozor, mini spojler) Morta iz Skrivnega okna, skrivnega vrta (King) in Teddyja z Zloveščega otoka (Lehane), dobimo Viktorja Larenza in njegove nočne more. Ker sem takih knjig in filmov prebrala/videla že precej in se tudi precej poglabljala v psihologijo, sem sicer glavno “foro” pogruntala že na začetku; kljub temu me je Fitzek uspel presenetiti z zadnjim preobratom. In kljub temu je bilo branje dovolj napeto in zanimivo, da je vleklo.

Fitzek: Lomilec duš

Ta me pa ni prepričala. Ne (le) zato, ker dvomim o tolikšni moči hipnoze, kot je ta, na kateri temelji celotni zaplet, zdi se mi tudi nedokončana (če že na koncu tako pretirano vse pojasni – bi lahko še bistvo; tisto z eksperimentom s študentoma popolnoma obvisi v zraku). Moti me tudi to, da je precej bolj nasilna kot Terapija. (Zaradi takega nasilja recimo ne berem Pattersona.) Priznam pa, da pri tejle storilca nisem pogruntala.

Lepo bi bilo, če bi lektorjem kdo povedal, da je veznik v sorazmernostnem odvisniku bolj ko, in ne bolj kot (npr. Bolj ko se trudi, manj mu gre), in da se pogodu piše skupaj, razen če mislijo, da se je kaj zgodilo po godu (ali morda po rojstnem dnevu :). Zmoti še nekaj drugih lektorsko-prevajalskih zadev, mogoče pa celo avtorska, saj profesor iz žepa izvleče žepno knjigo, odloži tenki zvežčič na mizo in na hitro prelista vseh 300 strani (tenkega zvežčiča!).

Julie Hearn: Čudak Rowan

Zgodba se dogaja na začetku 2. sv. vojne in govori o dečku Rowanu, ki mu starši zaradi nasilnih izpadov (čeprav je bil vedno poseben in čuden) poiščejo pomoč v psihiatrični bolnišnici. Tam pa gostujoči nemški zdravnik na povabilo vodstva bolnice izvaja kontroverzna (in zamolčana) eksperimentalna zdravljenja z elektrošoki in seveda Rowan postane testni zajček.
Temna in ganljiva pripoved o razmerah v psihiatriji, o odraščanju in psiholoških problemih, pa tudi o stvareh in ljudeh (pacientih), ki so veliko več, kot kar se zdijo ali kar bi od njih pričakovali. Na koncu se tudi nemški zdravnik ob novici, kaj se dogaja v Nemčiji, zave pomena človečnosti, bližine, topline in zaupanja in se celo vpraša, če to ne pomeni več kot vsa zdravljenja in terapije.
Kljub temu, da je zgodba mračna, pa preseneti Rowanow pozitivizem in optimistično gledanje na vse skupaj.
Dobro branje tako za mladino kot za odrasle!

Sofi Oksanen: Očiščenje

Očiščenje je najboljši roman mlade estonske pisateljice, lep in trd obenem. Osvetljuje sence, ki sta jih v Estoniji pustili Sovjetska zveza in kasneje Rusija ter vpliv na deželo samo, posameznike in na njihove odločitve.
Beremo zgodbo dveh žensk različnih generacij, Aliide, starejše Estonke, ki je bila globoko vpeta v komunistični režim, in Zare, mlade ruske žrtve trgovine z belim blagom, ki se je uspela rešiti iz krempljev svojih mučiteljev in se je zatekla na Aliidin podeželski dom.

Bolj ko se zbližujeta, bolj se odkrivajo povezave med njima in na dan pride tragična družinska drama, ki se je odvijala v letih najhujšega Sovjetskega zatiranja in obelodani ceno preživetja v represivnem sistemu.

Pretresljiv roman, ob katerem si človek res zaželi, da ne bi nikoli in nikjer več prišlo do takega zatiranja.

Vladimir Makanin: Asan

To sem pa prebrala le do tretjine, potem pa nisem mogla več brati. Nekako mi stil ni odgovarjal in mi branje ni in ni steklo. Zato sem knjigo odložila, čeprav sem jo v roke vzela z velikim pričakovanjem. Morda kdaj drugič.

Dogajanje romana je postavljeno v Čečenijo v času druge čečenske vojne.
Ne opisuje vojne same, teveč jo spremljamo skozi oči majorja Žilina, ki vodi skladišče bencina, po malem trguje z obema vojskujočima se stranema in si z izkupičkom nekje v Rusiji gradi hišo. Žilin kot navidez obrobna figura ima v resnici velik vpliv, zglajuje konflikte, rešuje življenja, zaupata mu obe strani, prikazan pa je malodane kot svetnik.
Stil pisanje je kot vojaški ukazi. Kratki in nedokončani stavki, enozložnice … Kot da bi nekdo ves čas vpil. Zgodba prehaja iz trenutnega dogajanja v preteklost, v daljno zgodovino, v legende in filozofska razmišljanja. Avtor pa pripoveduje tako v prvi kot v tretji osebi. Tako se včasih izgubiš v zgodbi sami, v času in prostoru. Težko je bilo slediti in meni je bilo pisanje zelo suhoparno.
Skratka, odločila sem se, da se ne mučim in raje vzamem v roke kaj drugega.