Avgusta beremo…kaj?
Sicer sem začela brat v juliju in končala v avgustu:
Naomi Klein: Doktrina šoka
Šokantna knjiga, če je vsaj polovica res kar je napisala je ogromno groze na tem svetu. Gre za opise bogatenja velikih korporacij (predvsem Ameriških in Ruskih) na račun “malih” ljudi. Govori o tem, kako koroporacije bogatijo pri odpravi naravnih nesreč in vojn. Samo par primerov: Pobasale so večino miljard, ki so bile namenjene za obnovo Iraka – polovico prebivalstva pa pahnili v še večjo revščino in povzročile razvoj ekstremizma. Se spomnite božičnega cunamija v Aziji, takrat so razselili ljudi (ribiče) v začasna bivališča bolj v notranjosti, ker je tam kjer so bili kao prenevarno za nov cunami. V spominu mi je ostal primer ko je neka družina dobila v dar od človekoljubnih organizacij nov čoln, ki je sedaj na kopnem 3 km v notranjosti, ker ne morejo do obale. Namesto njihovih koč ob obali so namreč tam zidali velike hotelske komplekse. Podobno se je dogajalo na Maldivih. Izselili so ljudi iz par otokov, da zdaj na njih lahko počitnikujejo slavni bogataši. Pa tudi Amerika ni nobena izjema – opisana je krutost po orkanu Katrina. Ali pa Izrael, ki služi ogromne denarje na račun “preventive” proti terorju.
Uglavnem na razumljiv način opisuje namerno uničevanje javnega sektorja na račun zaslužka velikih korporacij. Na eni strani bajni dobički korporacij z mastno plačanimi direktorju, na drugi strani 30% do 60% revnega prebivalstva. To knjigo bi moral prebrati vsak Slovenec, da bi vsaj zaznal kam gremo.
Sophie Kasiki: V pekel in nazaj
Gre za knjigo, ki opisuje odhod ene ženske z otrokm v Rako in nazaj. Knjiga me je pustila dokaj hladno, pričakovala sem več. Nima globine.
Da ti slutiti kako poteka novačenje, ni pa kaj dosti opisano o življenju pod ISISom. Razen razmer v eni bolnici. Ko sem brala to knjigo sem se nenehno spraševala ali je možno, da je ta ženska tako glupa ali se samo dela da je.
Daniel Chavarría: Adios Muchachos!
Urugvajski pisatelj je v J Ameriki zelo znan in večkrat nagrajen avtor, za katerega pravijo, da je s svojim iskrivim pisanjem dvignil plažno literaturo na novo raven.
Se strinjam. Zgodba o mladenki, ki na svojevrsten način išče bogatega snubca in se zaplete z najrazličnejšimi ljudmi, je polna hudomušnosti, spolnosti, prevar in presenetljivih obratov.
Lahkotno in zabavno branje.
M. R. Carey: Dekle z vsemi darovi
Znanstvena fantastika ni ravno moj žanr, a tole je lepo berljiv roman, ki te kar vleče. Zgodba o deklici Melanie, ki je skupaj z drugimi posebnimi otroci zaprta v vojaški bazi, kjer v upanju na odkritje zdravila raziskujejo, zakaj se ti otroci vedejo drugače kot ostali ljudje, ki so se okužili s smrtonosno glivo. Ta je uničila človeštvo in vse ljudi spremenila v nekakšne zombije. Seveda nekoč vse uide nadzoru in s pobegom Melanie in nekaterih uslužbencev se začne njihov boj za preživetje. Konec je presenetljiv ali pa kljub vsemu tudi pričakovan.
Dobro zastavljena zgodba, dodelani liki, ravno prav srhljivosti in ganljivih občutkov.
Magnetic, so te že prosili, da dodaj še kratek komentar.
Drugače pa, saj me je kar sram napisati, ampak vseeno:
L.S. Hilton: Domina in Maestra (prvi in drugi del) – tole je opis iz spleta za prvo:
Osupljivo dekadentno … Veličastna in razgreta pustolovščina o svetu oligarhov, mafijcev in sumljivih trgovcev z umetninami. (Sunday Mirror )
Judith Rashleigh je uspelo. Razkošno živi v veličastnih Benetkah in končno uživa v življenju, za katerega je ubijala. Toda nekdo ve, kaj je storila. Judith lahko svojo kožo reši le tako, da najde neprecenljivo Caravaggievo sliko – žal pa je skoraj prepričana, da ta sploh ne obstaja. Pri tem pa je ne išče le ona. Tokrat niti ne vleče Judith. Nasprotnik, ki je močnejši kot kdor koli prej, je boljši tako v taktiki kot v razmišljanju, prav tako pa ima večji arzenal orožja. A če ne zmaga, bo umrla.
Podnaslov je erotično – kriminalni triler. No, pa ni ne erotična, še manj kriminalna, triler je pa samo mimo letel – skratka, totalno butasta zadeva – prvo sem preletela, drugo pa samo odnesla nazaj. Naj bi bil pa še tretji del, upam, da ga povsem zgrešim.
Ko črički jokajo: Charles Martin – Zelo uspešen kirurg (srčni) po osebni tragediji vse skupaj vrže v koš in se zavleče v svojo lupino, iz katere pa ga potem izvleče bolna deklica, ki jo spozna povsem slučajno. Ni mi bila všeč, ker je preveč “božja”.
Ščurki – Jo Nesbo _ Harry tokrat rešuje zločin v Bangkoku, in sicer umor veleposlanika Norveške. Mrtvi si kar podajajo roke, Hole pa meni osebno izgublja svojo žmoht – seveda je še vedno berljiv, ampak me ne potegne več tako, kot so me prve.
Suša – Harper Jane Elizabeth – Dogajanje nas ponese v Avstralijo, kjer se zvezni agent po več kot 20-ih letih vrne v domači kraj, na pogreb najboljšega prijatelja iz mladosti. Počasi se pred nami razpleta skrivnost, ki ga je pred leti pregnala iz tega mesta – nič ni tako, kot se zdi (normalno, saj gre za detektivski roman. Berljivo.
Tovarna resnice – Mc Fadyen Cody – nov primer agentke Smoky Barret, ki tokrat raziskuje umor dveh družin v nekem predmestju – iz strani v stran se zadeva bolj in bolj zapleta, počasi se razkrivajo tudi okoliščine smrti njenega prvega moža in otroka, je pa še daleč od konca. Za moje pojme malo preveč filozofiranja in premalo prave akcije, ampak za tiste, ki ste brali prejšnja dela, obvezno branje – je vseeno potrebno iti do konca:)
Isabel Allende: Hiša duhov
Prvi roman čilske pisateljice, s katerim je zajela življenje 3 generacij ene družine v srednjih letih prejšnjega stoletja v Čilu. Življenje in odnosi v družini se prepletajo z aktualnimi dogodki tistega časa, od prevlade veleposestnikov, preko vlade socialistov do vojaškega udara in vlade vojaške hunte. Brutalno resničen roman, v katerem pa kljub vsemu prevladuje ljubezen, glavno vlogo pa pravzaprav nosijo ženske.
Pisateljica je nečakinja izraelskega predsednika Salvadorja Allendeja in je po njegovem strmoglavljenju morala pobegniti iz države. Pravzaprav je to delno avtobiografski roman. Zanimivo, da nikjer ni omenjena država niti po imenu protagonisti tistega časa, pa se vendar ve, da se zgodba dogaja v Čilu, Predsednik je S. Allende in Pesnik je Pablo Neruda.
Izredna pripoved, čudovito branje. Po vsej lahkotnejši literaturi preko poletja je bil tole pravi bralni užitek.
Priporočam.
Rosamund Lipton: Potem
Roman je označen kot psihološki triler, vendar je še bolj kot to presunljivo ganljiva pripoved o brezmejni materini ljubezni. Na jok mi je šlo.
Ko zagori šola, se Grace zave, da je notri njena hči. Brez pomisleka zdrvi v gorečo šolo. Na srečo takrat ni notri drugih otrok, Grace in hči pa težko poškodovani pristaneta v bolnici. In takrat se začne iskanje storilca na svojevrsten način in brezkompromisen vpogled v svoje življenje in življenje drugih.
Nisem mogla odložiti in roman me je pozitivno presenetil. Priporočam.
Avgustovska bralna bera je šla od enega pola do drugega. Gremo od dobrega k slabemu.
Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya
Knjiga “z okusom in dušo”, čeprav mestoma malce lesen prevod. Ni sicer najbolj jasno (ali utemeljeno), zakaj je Queenie storila to, kar je, za Harolda, malce zmoti tudi prisiljeni “antikatarzični predzaključek”, a nato Rachel zgodbo vendarle spretno razvije do konca. Knjiga, ki vzbudi veliko premisleka in vprašanj; psihološko pa je za tiste, ki bolje poznajo mehanizme travm iz otroštva, kar (preveč) predvidljiva, a saj drugače niti ne more biti …
Priporočam!
Paasilinna: Prikupna struparka
Za na plažo, za oddih, za sprostitev. Kakšnih posebnih bralnih užitkov ne pričakujte, tudi humorja sama nisem kje opazila. Povprečno. Daleč od Tulečega mlinarja ali Zajčjega leta.
Paasilinna: Deset prisrčnih trmoglavk
Do konca zataknilo v grlu po tretjem poglavju. Odloženo. Kur*arije ne maram ne na papirju ne v resničnem življenju, da ti jo zapakirajo kot nekaj “prisrčnega” in “humornega” (da ne govorim o “seksmašinstvu” šestdesetletnika), je pa višek.
Abedi: Šepet
Kdaj so začeli na naslovnicah knjig tako debelo, vnebovpijoče lagati tudi pri nas? Premalo sem bila pozorna na to, a še pred nedavnim sem doživela hudo razočaranje, ker je naslovnica obljubljala, ne vem več, mojstrski psihotriler ali nekaj takega, dobila pa sem mlačno godljo nekakšnih začetniških poskusov pisanja resne literature. Da, kapitalizem (oz. odločitev nekaterih založb?) je tudi v knjige zanesel Persil!, ki odstrani tudi najbolj trdovratne madeže!, samo vam pač to ne uspe, mogoče ne znate pravilno nasuti praška v pralni stroj?
Na naslovnici Šepeta piše: “Mojstrsko napisan triler in ljubezenska zgodba”.
To je približno tako, kot če bi na naslovnici Plamena in cveta (Woodiwiss) pisalo: “Vrhunska saga o pomorstvu in Novi deželi”.
Pa dobro. Prodaja knjig je prodaja – kot vsaka druga – in da prodaš, boš pač lagal, pretiraval, olepševal itd. Ampak dotolkel me je zapis na zadnji platnici, da je bila namreč knjiga nominirana za nemško nagrado za mladinsko književnost!!!
Oprostite, ampak knjiga je tretjerazredni “doktor roman”. Odnosi so nakazani, potem se pač frlijo in krotovičijo, kakor ustreza avtorici, da bi bila knjiga bolj “napeta”. Osebe nimajo nobene globine. Odnos med materjo in hčerjo ponuja možnost, da bi iz vsega skupaj kaj nastalo, a seveda se to ne zgodi, temveč se mati “čudežno” spremeni – tako da paše v hepi end. Ljubezenska zgodba je taka, da v njej on njo kar dvakrat “zaničljivo pogleda”. Že mogoče, da avtorica v zaničevanju prepoznava lastnost ljubezni, a bi bilo bolje, da bi tak izkrivljeni pogled zadržala zase ali pa ga, kar bi lahko bilo odlično, vpeljala v zgodbo drugače – recimo: zakaj dekle (ki od matere ne dobiva, kar bi potrebovalo) v zaničevanju prepoznava ljubezen? Tu je bila spet odlična priložnost – vržena skozi okno, kajpada. Jezik – revščina par exellence! Tipček ima čisto zares, čisto čisto zares je uporabljena taka dikcija, torej: tipček ima “markantne poteze”!
Triler? Dobro, klicanje duhov s ploščo ouija, nič ne rečem, nisem popoln skeptik, ampak avtorici uspe iz tega narediti banalno, dolgočasno reč, nekaj takega, kot če bi rekli: “Tega pa ne vem, bom poguglal!” Popolno pomanjkanje adrenalina se kaže tudi v tem, da junakinji nad glavo (po podstrešju) sredi noči nekdo hodi, ona pa – na pragu spanca – zaspi! Temu primerno je tudi občutje ob branju knjige. Do konca sem se prebila le zato, ker me je zanimalo, kako bo izpeljala zadevo z “duhom” (je ni) in pojasnila umor. To je naredila zvesto prejšnji ravni – nedodelano, neprepričljivo, skorajda dolgočasno in hudo klišejsko (vrivali so se prizori raznih “brucewillisovskih” filmskih koncev); recimo: osebe, ki so bile prej zaprta knjiga, tako rekoč okamneli varuhi skrivnosti, se na koncu radodarno izpovedo, in to v enaki dikciji, ki teče lepo narativno, kot bi pojasnjevanje brali s trotelbobna. Ta, ki grozi z umorom, seveda dovolj časa pripoveduje in se hvali, da ji nazadnje spodleti.
Edino, kar je v vsej knjigi vredno pohvale, so uvodni citati, vzeti iz Elizinega dnevnika. Če bi bila knjiga na tej ravni, ja, potem bi razumela, da si zasluži nominacijo za nagrado. In seveda je odstavek na zadnji platnici vzet ravno od tod. Da misliš, da boš bral besedilo na taki ravni. Hahaha, the joke’s on you, bralec!
Ob rob: ko pomislim, da se tako branje priporoča mladim (to naj bi bil “mladinski” roman? – mogoče v pomenu, da je za popolnoma nekritične bralce, ki imajo radi “pleh”?), me zmrazi.
Letos smo na dopustu – kot vsako leto – skupaj prebrali knjigo. To je videti tako, da berem na glas, otroka in mož pa poslušajo. 🙂 To so lepi skupni trenutki, in še vsako leto sta otroka vsak dan po večerji rekla, naj berem; letos pa tudi mož, hehe, in to že po kosilu, tako da smo knjigo, ki naj bi jo počasi prebrali v tednu dni, prebrali v treh dneh. In katera je ta knjiga, ki jih je tako pritegnila (seveda pa tudi mene, saj sem jo prebrala že vsaj petnajstkrat)? Vladimir Klevis: Srečanje z Mihaelo. Po prvem poglavju, ki morda ne obeta preveč, se zgodba odvija tako, da ne moreš nehati brati, pa še humorna je. Na tak način smo v preteklih letih na morju prebrali knjige Zverinice z Večne poti (Polonca Kovač), Andrejev ni nikoli preveč (Polonca Kovač), Gospod Hudournik (Finžgar), Teta Magda (Makarovič) in Potopljena galeja (Ingolič). Prihodnje leto pa gre z nami Agaton Sax in afera Sladka repa (Franzen). Pa verjetno še katera, ker je ta nesramno kratka.
Resnično me osuplja, kakšne, kako plehke in jezikovno revne knjige se priporočajo kot mladinska književnost (ena takih avtoric je tudi Jaqueline Wilson).
Letos mi je nečakinja povsem slučajno priporočila knjigo Počitnice slovenske avtorice Nine Pleterski Puharič: https://knjigapocitnice.wixsite.com/pocitnice
Bi jo absolutno priporočila, knjiga je zelo lahko branje, ki pa bralko (predvsem bralko, verjamem sicer, da jo berejo tudi moški, a predvidevam, da so v manjšini :))) ) nedvomno pritegne. Sama sem jo začela prebrati popoldne in sem zaradi nje izpustila večerjo 😉
Knjiga je zelo napeta, govori pa o študentki Aidi, ki zaključuje fakulteto. Na avtobusu nekega dne na svojem pametnem telefonu nehote začne prisluškovati enemu paru, ki ima zanimive (zabavne) probleme. Avtorica je malo cinična do maminih sinčkov 😉
Potem gre Aida na počitnice s teto v Dalmacijo, kjer se zaljubi v nekega fanta (o njem kasneje izve marsikaj ne preveč razveseljujočega). Njena prijateljica Eva je “manipulatorska čarovnica”, če se smem malo bolj grobo izrazit, je pa vsekakor zanimiva punca, ki pozornost vseh (tudi bralca) prav uspešno lepi nase.
Aida tekom knjige bolj ali manj uspešno odraste. Bralka oz. bralec pa se med samim branjem z lahkoto najde, nasmeji, se spominja svojih študentskih časov in takratnih simpatij oz. zvez …..
Pač resnično jo priporočam 🙂
Lp vsem.