avtostopar
Avtostopar
Stal je ob cesti, za katero se je zdelo, da nima ne začetka ne konca. Že iz daljave dveh milj je opazil avto. Ko se je približal, je začel človek mahati z rokami.
Modri mustang se je počasi ustavil. Voznik se je nagnil čez sedež in odprl vrata.
“Skočite noter!”
“Hvala,” se je nasmehnil mladi človek.
V avtu je bilo prijetno in toplo. Iz radia je odmevala Beethovnova 5. simfonija.
Zunaj je pihal močan veter. Drevje se je upogibalo in trava je valovila. Daleč naokoli se je širila pusta ravnina.
“Grozno vreme!” je prvi spregovoril potnik. Bil je mlad, čil in zdrav. Imel je brado in izredno prodoren pogled.
“Grozno,” se je strinjal voznik. Ni spodbujal k pogovoru, a se tudi ni zavil v molk. Bil je precej starejši od svojega potnika. Zadovoljno je poslušal glasbo.
“Kam pa greste?” je vprašal mladenič.
“V Maasdrop.”
Rahla senca je šinila čez mladeničev obraz. Zdelo se je, kot da o nečem premišlja, potem pa se je obrnil.
“Presenečen sem, da ste mi ustavili,” je rekel.
“Presenečen?”
“Zdelo se mi je, da ni dosti možnosti, da me kdo vzame v avto. V tem kraju se je zgodilo več ubojev. ”
“Na to še pomislim ne.”
Mladenič si je odpel suknjič.
“Ta mora biti malce čez les,” je pripomnil.
“Kdo?”
“Ta možak. Kako ga že imenujejo? Štopar ubijalec! Na cesti ustavlja ljudi in jih ubija. Kdor to počne, ne more biti pri zdravi pameti, kajne?”
Voznik je prikimal. Mladenič ga je opazoval. Imel je suh, koščen obraz. Navadil se je potovati sam, je pomislil mladenič in ponovno začel:
“Kaj bi storili, če bi bil, na primer, jaz ta ubijalec?”
Voznik se je obrnil in se zagledal v modre mladeničeve oči.
“Je to kakšna igra, fant?”
“Igra? Kdo pravi, da gre za igro?”
Preteč ton njegovega glasu je ponovno pripravil voznika do tega, da se je obrnil. V obraz mu je molela črna cev pištole.
“Saj vendar nisi…”
“Bojim se, da sem. Jim Jones, tako imenovani štopar ubijalec. Čudovit naziv, kajne?”
Voznik je gledal na cesto pred seboj. Bil je popolnoma miren, čeprav je čutil mladeničev pogled na sebi. Potil se je in čakal na naslednjo mladeničevo potezo.
Štopar se je naslonil na vrata, pištolo pa je nameril v voznikov obraz. Oči so mu nenavadno žarele.
“Le kakšen je občutek, da si žrtev številka štiri?” je vprašal.
“Kaj nameravaš, fant?” Voznikov glas je bil miren in hladen. Njegovo obnašanje je mladeniča vznemirilo.
“Kaj nameravam? To bi vendar morali vedeti. Vrstni red je že znan. Ko pridete do tistega gozdiča, ustavite.”
Njegov glas je bil grob in ukazovalen. Voznik je vozil dalje brez besed, s stalno hitrostjo 90 kilometrov na uro. Na nebu so se kopičili oblaki, podobni razburkanemu morju. Cesta se je zdela neskončna in simfonija je prehajala v crescendo.
Čudno, je pomislil mladenič, še zdaleč ni tako, kot sem pričakoval.
“Ustavite tamle, ob drevesu…”
Ustavil je.
Štopar je takrat planil v smeh.
“No, prijatelj, kako je bilo?” ga je prijateljsko potrepljal po rami. Odvrgel je plastično pištolo.
“Samo šalil sem se.”
Sledilo je pojasnilo. Mladenič je delal sociološko raziskavo o načinu obnašanja ljudi, ki so soočeni z grožnjo smrti. In jo preizkusil na njem.
“Moram vam priznati, da tako hladnokrvnega človeka še nisem srečal,” je občudujoče zaključil. “Ne bodite jezni. Oba sva živa in zdrava, vse to pa je bilo le v korist znanosti. Nasmejte se vendar!”
S pretirano veselostjo je skušal mladenič skriti nelagodje, ki se ga je lotevalo… Iz radia je nepričakovano odjeknil odsekan glas napovedovalca:
“Objavljamo nujno sporočilo. Pravkar smo zvedeli, da je tako imenovani štopar ubijalec zjutraj napadel novo žrtev v bližini Mooiberga. Kdor koli bi na cesti opazil modrega mustanga z registrsko številko CW 30675, naj o tem takoj obvesti policijo.”
Mladenič je poslušal, ne da bi tvegal pogled na avto. Za seboj je zaslišal težke korake
(da ne bi bilo pomote – namrec A. je to danes copy in Dnevnik)
