sicer sem prebralo do super učiteljica,ampak:
določeni ljudje niso za vnuke, lastne otroke,kaj zdaj,ni konec sveta
drugi nimajo ne babic in dedkov in preživijo

Stara sem 45 let. Otroci skoraj odrasli in niti pomislim ne, da bi padla dol ob kakem majhnem otroku. Je bilo lepi vendar to je mimi. Tvoja tašča je imela 40 let ob sebi vrvež in ji verjamem, da želita mir.
Pred 15 leti smo renoviralu stanovanje. Vse v iber in moderno, danes za marsikoga j rda že starinsko. Zame je dobro in ne mislim več razbijati sten, menjavati ploščic, pohištva le zakaj saj mi vse dobro služi. Tudi njun avto ju pripelje iz točke a na točko b kljub letom.
Skratka z leti ti materialne stvari ne pomenijo več veliko. Ne čutiš več želje in smisla v dokazovanju. Želiš si mir in rutino.

Kljub temu, da si hvaležna, da je tvoj mož drigačen, verjemi da ni. Z leti postajamo kopije svojih staršev in ta morda malo hladen odnos bo prišel do izraza tudi pri tvojem možu. Kako pa tvoj mož skrbi za svojo prvo hči? Predvidevam, da ravno toliko in niti kanček več kot je odredilo sodišče. Po mojem oče leta ravno ni. Tako kot ne bo dedek leta za svoje vnuke.
Avtorica ne ukvarjaj se s tem kako živi tašča ampak rajši energijo porabi za svojo družino.

Zanimivo, kako smo si različne: meni so že od malih nog malčki tako topli, dišeči in ne morem si kaj, da se ne bi raznežila ob njih. Še kar traja…

Obenem sem mnenja, da je bolje, da se ljudje, ki jih otroci nervirajo oz. jih odklanjajo, ne družijo z njimi. Malčki niso povod za tako obnašanje in preradi obrnejo krivdo nase, da nečesa niso prav storili in so zato zavračani.

Boljše so iskrene vezi z ljudmi, ki niso del njihovega sorodstva.

Pa sta utrujena od otrok in si želita starost preživeti brez njih, razen vljudnostnih stikov. V bistvu razumem, verjetno je bilo v službi toliko presežka otrok in vsega kar je povezano z njimi. Pač tako je, ne moreš tega zamerit, ker ne veš.

Takšna pač sta, ne boš ju mogla spremeniti, zato je bolje tudi zate, da se sprijazniš.
Ljudje smo si različni, imamo različne želje in potrebe, smo različnih značajev. Vedno se nam tisti, ki drugače razmišljajo zdijo čudni in nesprejemljivi ampak ali se vprašamo, da smo tudi mi za njih nesprejemljivi?
Svetujem ti lahko samo to, da se ne obremenjuješ z njima, saj ju spreobrnila ne boš, samo sebi in svoji družini boš škodila s slabo voljo, res.

Super bi bilo, če bi več snah razmišljalo tako.

Kaj tebe pravzaprav moti: da ti ne špilata zastonj varuške ali da živita špartansko?