Midva želiva babice čim manj obremenjevat v smislu, da so varuške po cel dan. Tudi, če grem k frizerju, grem, ko je mož doma. Če grem v trgovino, vzamem otroka zraven.

Prijateljica da otroka tašči, da ga malo pogleda, ko skoči v trgovino. Da ga tašči, da ga malo pogleda, ko mora sama skuhat. Da ga tašči, da ga malo pogleda, ko mora pospravit. Če ni tašča, je pa mama.

Druga prijateljica jih ima zdaj kak dan tudi cel dan pri tašči, ker doma prenavljajo kuhinjo in ne more vmes še otrok gledat.

Pa se tašča pritoži, da je utrujena, pa mi reče, bo že preživela, saj svakove otroke tudi pazi, bo pa še naše.

Soseda ima svoje otroke kar naprej pri svojih starših po cele dneve.

Pač, koliko vam je še prijetno, koliko pa breme? Verjetno različno od mnogih dejavnikov, kamor sodijo tudi leta, drugi opravki, fizično zdravje. Ampak tako iskreno, kdaj vam je dovolj in to poveste?

Nikakor ne želim postati mama, ki bi svojega otroka kar drugim tiščala, da lahko jaz furam svoje opravke. Eno je, da se kdaj počuva, ampak sicer pa za v trgovino res ne rabiš otroka porinit tašči ipd. Sploh pa imajo tudi babice in dedki svoje obveznosti, svoje življenje.

Torej, povejte, kdaj vam je dovolj, pa raje nič ne rečete? Ali pa rečete?

Jaz še nisem babica, nisem pa tudi več mlada mamica. Ko je bil moj otrok majhen sva se s taščo super zmenili. Povedala je, da ji je za ves dan preveč (sploh ko je bil zelo majhen), parkrat na teden po kakšno uro ali nekaj ur ji je bilo pa fino. Sploh ko je bil večji. Kot dojenček in nekje do dveh let je bil praktično izključno z mano in možem, potem pa čedalje več tudi drugje.

Po mojih izkušnjah (z druge strani) je kakšna urica s čisto majhnim otrokom čez glavo dovolj, s petletnikom (če je dobro vzgojen) greš pa lahko tudi za celo dopoldne na izlet. Ne vsak dan in ne za ves dan, vmes je pa stvar dogovora.

Po moje 2 uri max.

Lp

Ta mlade so do treh v pisarni, okoli petih se priguncajo na kosilo h  mami, seveda otroke pustijo tam, da se afnajo naprej, fitnes, tek, nohti itd….

Jaz sem mama in mojih otrok nikoli nihče ni pazil. Mojih ni več, tašča ni blizu.

Bom, ko bo potrebno zaradi nujnih zadev, sem sodi tudi večerno varstvo, da se gredo mladi zabavat urco dve, da ne pozabijo nase, skupaj seveda. Vse ostalo pa niti pod razno. Da bi jaz hodila in jih vozila na dejavnosti, v šolo, vikende, da gre vsak po svoje, kar videvam danes. Niti v sanjah. Hčere z mamami naokoli, možje pa po raznih zlaganih dogodkih.  Babice pa namesto, da uživajo so varuške vnukom, dan na dan.

Saj je bila tu polemika, da naj se ukine zastonj prevoze na morje za penzioni ste, ker je marsikatera babica zastonj raje zbezala od doma, da ni bilo zamere za varstvo. Pa je mladim to slov nos, da jim nima kdo otrok pazit. Sramota od otrok.

Še se ni zgodilo, da bi ju imela dovolj. Ne vem, sem pač tak tip človeka.

Določene babice in tašče, pa četudi so po letih še “mlade” ne zmorejo  čuvanja napornih malih in zahtevnih vnukov več kot uro, dve ( imajo prav, jim dam prav, čeprav še nisem babica, vidim/slišim pa kaj in kako je) – ampak potrpijo in stisnejo, da ni zamer do tamladih.

Mali otroci so luštkani, znajo pa bit za ljudi v letih precej naporni in zahtevni za njih, če niso ravno kondicijsko fit, imajo morda kakšne zdr. težave, ipd. Malčki tam med 2 in 4 letom so tudi že precej “prefrigani” in lahko marsikatero ušpičijo, ko se stari starši  samo obrnejo za 180 stopinj 🙂 Nekateri ne zmorejo  z vnuki niti 2 uri na dan….

Pri nas otroci  niso bili nikoli dani  v dolgourna  in več dnevna varstva njihovim starim staršem med 1. in 3. letom starosti, ker je bilo tudi zaradi določenih stanj za njih prenaporno – sem sama bila za vse in pa pomoč plačane varuške. Kasneje, ko so bili starejši, pa da – tudi preko noči na “počitnice seveda. Pa tudi stari starši so šrišli k nam v hišo počuvat, ampak to je bilo ko so bili stari 6,7+…. Ker tudi ni bilo možnosti imet  starih staršev velikokrat na razpolago za več, kot urco, dve ( pri enem resna bolezen, pri drugih precejšnja oddaljenost, pa še njihove  redne službene obveznosti, nismo živeli torej skupaj  niti v istem domovanju, niti blizu, torej v istih krajih bivanja) v prvih letih njihovega življenja.

Sem spoštovala nekako pravilo, da damo vnuke starim staršem takrat, kadar sami rečejo, da imajo čas in voljo,  da so pripravljeni – ne pa da jim jih kar oddam, hop cup, dej rabim, dej popazi mi….. – verjetno je to opcija pri tistih, ki živite v eni hiši  v dveh nadstropjih ali praktično  v sosednjih ulicah, pa se to pač lahko izvede, vam naredijo uslugo, za vnuke. Zato je bila včasih v pogonu  pri nas raje plačana varuška ( tudi ko sem šla npr.  k zdravniku na kak redni pregled), kot  stari starši. Ker naši otroc so bili kar živahni preko celega dneva,  se jim je moralo dogajati,  niso niti spali popoldan več od nekje od 2.- 3. leta starosti. Je bil pa mir in miren spanec za vse seveda ponoči, če niso bili seveda bolni.

Odvisno, koliko so stari starsi stari in koliko vitalni ter seveda, koliko imajo sami svojih obveznosti, ki jih utrudijo (beri sluzba).

Moja prijateljica je mlada babica enega malcka, vcasih ga popazi popoldan kako uro, vcasih celo soboto, vcasih prespi pri njej, razlicno pac, pravi, da ji je vse super, dokler malcek ne gre domov, ko ga odpeljejo, pa samo dol pade.

Nikoli se jih ne naveličam, ker živimo skupaj in so večino, ko sem doma pri meni. Še prijatelje povabijo in so z nami v bazenu, kosilu ali večerji. Tudi na morje gredo obvezno vsako leto 1 krat z nama. Tako hitro rastejo, da mi je že sedaj hudo, ko ne bodo več toliko pri nama. Je pa res, da imajo drugo babico in se jih otepa kot, da so kužni, potem pa je ljubosumna, ker imajo rajši naju. Sploh ne razumem, da nimaš volje biti zraven vnukov, saj tudi midva še hodiva v službo. Mogoče imava več energije ker redno športava in tudi s seboj vzameva vnuke kot je kolesarjenje, plavanje, namizni tenis, nogomet, babinkton itd. Prav luštno nam je in uživam na polno z njimi. Upam, da nama bo služilo zdravje naprej, da bomo še naprej uživali v skupnih trenutkih.

2-3 dni na mesec.

Je pa problem neupoštevanja pravil, kar pomeni tudi, da si lahko kdo razbije glavo, ker ga eden porine. Precej stresno. Starši pa ne uvidijo, kakšni so in jih ne “vzgajajo”. Tako da 2-3 dni čisto dovolj.

Problem so poleg tega tudi starši, ki kuhajo užaljenost, ker naj bi, ne vem, imeli otroke veliko več časa. Da si starši odpočijejo od otrok.

Ne upoštevajo pa, da  starejši človek nima več toliko energije, da rabi tudi mir, das rabi tudi čas zase. Navsezadnje je delal celo življenje.

max 4 ure in brez kuhanja!

Sem babica stara preko 70 + . Najprej sem velikokrat varovala vnuke od hčere ( sedaj so že najstniki), največkrat ko so bili kaj bolni pa niso bili za vrtec. V isti hiši pa živimo z družino sina ( vsaki v svojem nadstropju) pa velikokrat popazim vnukinje, jih prevažam v šolo, vrtec, glasbeno ( starejšo). Ni naporno, vendar pri meni je red in disciplina. So se lepo navadile in se tudi dobro razumemo. Ja, še prehitro bodo zrasle.

Lej čisto iskreno. Sem babica trem vnukom, stara 70+. Najstarejša je že 15- letnica in greva skupaj na kakšen enodnevni izlet. Sem bila kar presenečena, da je šla dva tedna nazaj v Maltatal in običajni “najstniški poker face” je bil večino časa nasmejan.

Druga dva sta mlajša (sem pač bolj pozno imela svojega otroka), stara 7 in 5  let. Ne živimo skupaj, zato ju čuvam, kadar imata staraš res nujne opravke. Je bilo pa kar naporno oba animirat, reševat običajne “spore med njima”, pazit, da se jima kaj ne zgodi in speči kakšne dobre palačinke, ko sta bila manjša. Zdaj se že sama zaigrata, s kolesi ali skiroji se sama vozita po dvorišču, tudi “sklofata in pobotata” se sama in gre. Včasih traja varstvo nekaj ur, včasih večino dneva, včasih čez vikend. Vedno pri njih doma.

Zdaj, ko so počitnice, prideta tudi h meni. Dva tedna nazaj sta bila oba ves teden. Hiša ograjena in veliko dvorišče. Igrala od gugalnice, peskovnika, tobogana in trampolina samo za niju. Veliko ustvarajmo, rišemo, igramo družabne igre in zvečer se že sama stuširata. Skupaj tudi kaj pečemo ali skuhamo.

Skratka, delo je vseskozi in na koncu dneva “padem v posteljo”, takrat kot onadva. Nimam več toliko energije kot nekoč, “boh pomagi 7 križev imam na grbi”, ampak sem zelo rada z njimi, nikoli se jih ne naveličam. Vesela bom, če jih bom lahko še dolgo imela ob sebi. Leta dobesedno letijo in čez nekaj let bosta tudi ta dva najstnika, “jest pa na pragu 80ih”.

Je ze tako, da eni lahko gore premikaj, pa to pocno z lahkoto in veseljem, drugi so pa na smrt utrujeni, ko le sebe vlacijo po svetu.

Tam, kjer vedo, kaj je druzina, si pomagajo. Eni drugim in obratno. Ne nujno naenkrat in v istem obdobju. Enkrat eni rabijo pomoc z majhnimi otroki. Drugic drugi z opravili, ki jih ne zmorejo vec.

Drugace ste babice lep vzgled svojim otrokom. Nekatere ze pred 60 ne zmorete nicesar vec.Najbrz tudi vasi otroci pri 60 ne bodo zmogli nicesar vec. Bodo tudi hoteli svoj mir in svoj cas, ne pa hodit veckrat tedensko do vas in vam pomagat z opravki, nakupi, deli doma. Si boste morali se najeti koga, ki bo do vas enkratmesecno prisel na obisk v dso

Ko sem dobila pred 40imi leti otroke, jih je prevzela moja ostarela tašča, jaz pa kot mlada punca v službo in po službi na njivo in v štalo. Otroci me komaj poznajo. Hči je stara 40 in otroka nima, sin je 35, njegova žena 30 – zelo sem se razveselila prvega in drugega vnuka pa je moja shana mnenja, da ne znam z otroci in da se pozna, da je moje vzgajala tašča. Snaha si je priskrbela 4 urni delavnik – pravi, da ima otroke za sebe in ne za to, da jih bo tiščala v varstvo. Tako jih žal dobim zelo redko v varstvo.

Avtorica, pravilno razmišljaš.  Otroka skoraj povsod lahko vzameš s sabo, za opravke kjer se res ne da, pa je tu še oče. Veliko jih je, ki nimajo te možnosti, da bi vsaj kdaj oddali otroka nonam. Drugi pa mislijo, da je otrok samo za fotografiranje, vse ostalo bo poskrbela nona. Dve skrajnosti. Enkrat na leto teden dni počitnic pri noni, kakšen dan po bolezni, da pride k sebi pa ni treba bolniške in občasno kakšna urica za kaj posebnega. To je zame primerno. Če imata starša take urnike, da se res težko uskladita, potem sta seveda upravičena do več varstva. Nikakor pa ne za v trgovine in kavice.

Jaz trenutno pazim vnukinjo, hčerko od sina, ker ni dobila vrtca čez poletje, onadva pa oba v službah. Mala je stara eno leto in ne bom rekla, da ni naporno. Pri tako malih je! Jaz sem tudi na dopustu dva tedna, zato jo zdaj čuvam, sem pa še v delovnem razmerju.

Tako male je treba prenašat v naročju, moj hrbet pa ni ravno najmlajši, imam težave predvsem s tem. Saj je lepo z vnukinjo, stkeš posebno vez, ampak ja, je naporno. Ne moreš primerjati s starejšimi šoloobveznimi otroki.

Meni bi bilo ravno okej, če bi jo imela recimo 4 ure. Saj za dva tedna potrpiš, ampak si ne predstavljam, da bi bila v penziji, pa bi jo jaz imela cele dneve namesto vrtca. Uh, ni govora.

Po vašem pisanju se točno vidi, da ste ena od tistih, ki bi radi, da za vaše otroke vseskozi kar vaši starši skrbijo. Temu pravim lenoba, neodgovornost in nespoštovanje do staršev. Saj jih boste tudi vi dočakali 60 in 70…..pa boste videli kako je to.

Oh, kako se motite.

Zal nismo imeli moznosti varstva nasih otrok pri starih starsih, pri vnukih pa z veseljem pomagava. Saj so nasa kri!

Gledam pa ostale stare starse in si mislim svoje. Starsi se pretegujejo, babice pa dedki pa na tecajih francoscine in kofetkih.

Vse se vrne. Dobro in slabo.

Vse se vra

jp kako je fino imet fit babi za vašo lenobo.

Gledam pa ostale stare starse in si mislim svoje. Starsi se pretegujejo, babice pa dedki pa na tecajih francoscine in kofetkih.

Vse se vrne. Dobro in slabo.

In zakaj babice in dedki ne bi smeli biti vsaj v tretjem življenjskem obdobju razbremenjeni dela in naporov? Zakaj ne bi smeli uživat v učenju francoščine in kofetkanju? A njihovo delo za svoje otroke nikoli ne konča? Nikoli ni dovolj matranja? Če ne bodo pazili vnukov, zdajali imetja otrokom, se bo pa “vse vrnilo” njim nazaj? Kakšna bedasta balkanska mentaliteta!

Babice in dedki so tu in tam za razvajanje, počuvajo par ur, ko je nujno, to je pa tudi to. Svojo dolžnost so oni že opravili do svojih otrok in nima se njim kaj “vračat slabo”, če namesto vahtanja vnukovo izberejo tečaj francoščine. Bo šlo, da bodo ljudje vsaj v jeseni življenja lahko imeli mir pred prezahtevno odraslo otročadjo?

Zakaj?

Ker so to moja druzina. Otroci mojih otrok. Ker vem, da imam z njimi le se par let, ki jih lahko aktivno prezivim. Ali bomo mi omagali ali pa vnuki zaceli s svojim odraslim zivljenjem. Ker jih imam rada in uzivam v njihovi druzbi.

Ker se da vse – pomagati svojim in poceti stvari, ki si jih zelis. Predvsem ce nisi nesposoben, se znas malo organizirati in nisi celo zivljenje cakal le na penzijo.

Moji otroci mi niso nic dolzni – starsa sva jih spravila na ta svet in midva sva bila dolzna za njih poskrbeti.

Predvsem pa zato, ker sama nisva imela take pomoci in se se kako dobro spomniva, kako ke bilo.

Bo dovolj zate?

Imas sploh otroke? Vnuke?

+1