BEDNE REVIJE
V večini primerov kupujejo te revije kakšne frizerke ali v zdravstvenih ordinacijah, ker morajo ljudje čakati in se dolgočasijo. Sama teh revij ne kupujem, mi je pa všeč, da lahko malo prelistam Jano in Lady pri zobozdravnici, ko čakam, da bom na vrsti.
Drugače pa je škoda denarja, ker so revije vse iste, vse imajo enake teme, mogoče spremenijo samo vrsti red besed. Mislim, da vse to prevajajo iz tujih člankov.
Pri nas kupujemo National geographic, Burdo, ŽIT, Cicido in včasih kakšen ozvod Obrazov (za čtivo na wc-ju:o))).
Ostalo mi je vse en in isti šrot. Najhuje je pa Diners magazin, ga neprostovoljno dobimo po pošti, ker ima mož diners kartico. V uvodniku Hermina Kovačič blebeta o njeni slabi vesti, ko ugleda nekega možaka, ki brska po smeteh za hrano in čez par strani hude reklame za cote, škarpe – ko vidim ceno mi postane slabo….
Se strinjam, da je velika večina tovrstnih instant revij z resnično miljavženkrat prežvečenimi temami OLOŠ.
Zato pa imam naročen Reader`s Digest, ker je fenomenalno branje. Zanimivi in izredno kvalitetni članki, dobre fotografije, ravno prav humorja, skoraj nič reklam – skratka, nekaj res dobrega za vso družino. Bere mož, berem jaz, berejo otroci in en sveženjček imamo vedno na WC-ju, kjer 🙂 tudi radi beremo – tam imam vsaj jaz blažen mir…
Realne zgodbe o uspehih malih in velikih ljudi, ki navdihujejo in navdušujejo … ki jim je skupna srčnost (denimo o lovcu na krokodile Steweu Irwinu, potem o kozjem pastirju, temnopoltem Južnoafričanu Hamiltonu Nakiju, ki je postal izvrsten kirurg po čisto drugi poti, kot je navada- nikoli ni študiral medicine, vendar so mu vseeno podelili magisterij zaradi sposobnosti in genialnosti – občudoval ga je celo sloviti Christian Barnard in še in še..
potem so članki o živalih, o svetu (izveš za ljudstva, predele, običaje, o katerih doslej nisi imel pojma), potem so članki za ohranitev in izboljšanje okolja s koristnimi nasveti in dobrim vpogledom v razne situacije; potem bereš zgodbe o stiskah ljudi (zgodba brezdomke v avtu, kako se je rešila, zgodba švicarskega posebneža, ki v džunglah gradi mostove za domorodce, zgodba Marie Nowak, ki je na podoben način kot banka Grameen z malimi krediti omogočila zlasti ženskam, da so se osamosvojile in našle pot iz revščine…)
beremo o pisateljih, detektivih, igralcih, bojih za življenje- realno, kot je realno življenje. Nič ocvetličeno, ampak takšno, da te noter potegne. Dobesedno.
Malo sem križemkražem nametala, kar se trenutno spomnim. Vendar toplo priporočam. Malo pobrskaj po kakšni večji knjižnici, da vidiš še fotografije in vse ostalo. Mi smo navdušeni
O madonca, nihče ne MON-u ne kupuje trač revij, sicer vse vejo kaj piše posamezni reviji, ampak to zgolj zato ker to iz dolgcajta preberejo pri frizerju, v čakalnici…
Drugače pa so tu same kvantne fizičarke, ki berejo strogo poljudnoznanstveno čtivo, strokovne revije in podobno.
Matr kok lažete:)
No jest kupim vse kar mi pride pod roko. Ob sobotah ko se vračam iz tržnice, kupim v Maxiju pač kar imajo. Jano, Novo, Lady, Obraze, Liso, Leo… in prov sede na kavču, eno belo kavo in malo trača.
Ne kupujem teh bedarij, nikakor ne, ker mi je škoda vsakega centa za to. Ja, pri frizerju pa prelistam Jano, še raje pa v kaki kavarni, če sem na kavi in jo imajo (ker k frizerju grem zelo poredko pa še to samo na poravnanje špic, tako da niti ni časa za hudo čtivo tam:))).
Lady sploh ne morem brat, tudi če je zastonj.
V službi imamo Ono, to z zanimanjem preberem, a dobro, to je priloga, ne samostojna revija.
Cosmo, Eva ipd – to bi prelistala le, če je kje zastonj. Pa še to ne berem, ampak samo preletim, morda kaj malce bolj ošvrknem, to je pa tudi to, ker sori, pač ni kaj brat tam notri.
Kupim pa francosko Marie Claire – ampak to predvsem zaradi francoščine, pa verjeli ali ne:)) Monde diplomatique me ne zanima, revije o filmu in fotografiji tudi ne, za lahkotnejše branje vzamem pač Marie Claire, ki ni tračarska, je ženska revija, a imaš dobre reportaže notri (ta mesec na primer o poligamiji, potem je dostikrat o kakem problemu, nedavno o dragi kontracepciji na Filipinih, ker na tak način skušajo spodbujati rojevanje otrok (groza), pa o ženskem suženjstvu, arabskem svetu ipd.) So zanimivi intervjuji, s kakim pisateljem, psihologom, obravnavajo problematiko spolov, razmerij itd. najdejo se pa tudi nasveti za življenje, moda, veliko je reklam itd. Nekako kot naša Ona, samo bolj kompleksno in debelejše. S tem se sprostim in utrjujem pogovorno vsakdanjo francoščino, ki je v klasičnih romanih ne najdeš, pa tudi sledim spremembam v jeziku. Luštno branje.