Na cesti velikokrat srečam berače, klošarje… Ponavadi jim dam kakšen drobiž, če me že “napadejo”.
Kaj pa vi? Jim date ali se naredite, kot, da jih ni…?

Ne vem ali sem magnet za berače in klošarje ali kaj. Kadar grem v Ljubljano me kdo fehta. Pa mi ni težko dati (ponavadi 100 SIT). Jih ne obsojam tako življenje so si izbrali če jim lahko pomagam jim dam. Bolj me motijo mladi (oblečeni po zadnji modi) ko fehtajo in silijo vate.

Vedno dam, če le nimam pri sebi samih “velikih” denarcev. Tudi kosilo sva jim z možem že večkrat plačala, ker me srce boli, ko so tako lačni in brskajo po praznih krožnikih in smetnjakih.
Lep dan, pa naj bo čim manj lačnih ust!

::))), jaz mam enega stalnega na centralni pošti. Je prijazen predvsem pa neusiljiv tako, da 100 al pa 200 sit dobi kadar se srečava!

Če imam dober dan oz. še kaj drobiža v denarnici ter če mi je človek simpatičen, mu dam nekaj malega. Če pa je vsiljiv in že na meji nadlegovanja, ga z dobro odmerjenih ledenim pogledom in po potrebi nekaj ostrimi besedami zavrnem. Pač odvisno od situacije – tudi sama nimam veliko, a se trudim za vsak fičnik.

Če imam čas, lačnemu raje kupim sendvič in z njim kakšno rečem, gotovino pa nerada dajem, ker še predobro poznam problem alkoholizma…

čao

Pol sem pa sam jst čudna; ne dam, ker nimam. Dinarčkov sploh nimam v denarnici, ker vse kupujem s kartico (in tiste ki imam gredo za kartice). Moj tega enostavno ne razume, kako lahko hodim po “svetu” brez denarja, ampak sem tega navajena že od nekdaj. Nikoli nisem imela žepnine in če sem iskrena se bojim s seboj nosit že 10.000, ker bi me bilo strah, da bi me kdo okradel. Po drugi strani pa me je groza, da bi me kdo prebutal, ker ne bi dobil od mene nič denarja, če bi ga zahteval.

Vedno nekaj dam.

Grdo se mi zdi, da bi se delala, kot, da jih ni!

…ja , se strinjam. Se mi je zgodilo, da mi je na vrata prišla ženska z dojenčkom, češ, da nima kaj za jest; če ji dam kaj denarja…Pa sem ji ponudila hrano; kruh, pa klobase in liter mleka… A veš, da me je tako grdo pogledala in me nekam poslala… Denarja pa ji seveda nisem dala! Sem bila prav šokirana!

Aja, nesramen do mene pa ni bil še nihče.

Ja, kaj pa za kavico? Saj je ne moreš s kartico plačat!

Dam, kadar imam pri sebi, 100, 200 tolarjev. Ne morem pa, da ne bi dala, ko k meni pristopi klošar pa pravi: gospa, vi imate tako krasno postavo. Ja, valjda, da res, rit kot od FAPA blatnik, ampak dobro se mi pa zdi in mi ni težko dati tolarja ali dva.

Je pa tudi mene že žical mali ciganček pred Šparom fehtal za dnar, pa sem mu rekla, da nimam. Ko sem se vračala in štacune, je spet prišel k meni in prosil. Sem ga vprašala: kaj boš pa kupil? Pravi: mleko. In sem mu iz vrečke potegnila liter mleka. Itak da ni bil čisto srečen, ampak moja vest je bila potešena.

lucy!!!!!!!!!!
;-))))))))))))))))))))

Uf, zdajle si me pa spomnila na dogodek iz mojega otroštva. Pravzaprav gre za en prijeten spomin.

Nekega dne so prišli v naš kraj cigani – to je bilo nekaj zelo nenavadnega. Naselili so se kar na zelenicah med bloki, postavili šotorčke. In so ciganke prosile od vrat do vrat. Moja mami je odprla mlajši ženski, ki je potarnala, da nima denarja za vložke. Ko ji je mami v roke potisnila dva velika zavitka vložkov, je ženska kar zasijala. Nikoli ne bom pozabila tiste iskrene hvaležnosti, ki sem jo videla v njenih očeh. Tista ženska dejansko ni prosila za denar. Naslednji dan sem jim celo smela nesti mleko in dunajske zrezke – čudovita izkušnja.

Naj zaključim tole zgodbo: čez nekaj dni so cigani odšli. Za njimi ni ostala niti najmanjša smetka. Zelenica je bila viddeti nedotaknjena.

:))…rit Fapa blatnik…ha ha

Nikoli ne grem nepredvidoma na kavico, moč navade, kaj češ.

Ko sva midva z možem šla iz trgovine sta naju ustavila dva cigančka in prosila za denar da si bosta kupila sladoled. Odšla sva nazaj v trgovino in jima kupila sladoled. Ko bi vi videli kako sta se zahvaljevala ! Če bi jima dala denar bi ga cigančka mogoče morala dati staršem, kaj pa vem. Tako sta vsaj prišla do sladoleda.

Drugače pa jim dam 100 ali 200 SIT. Če pa je kakšen prav veselo nacejen in še nesramen po vrhu pa mu ne dam nič.

Jaz bom pa iskrena….

Znorim, če me fehta kaki mladi klošar… Tukaj na Viču se je naselil klošar moje starosti ali malo več (recimo okrog 28 let)… In fehta, ker revež nima službe…

Zdrav in sposoben… Dala sem mu enkrat za sendvič… Zdaj mu pa vsakič rečem, da lahko pride k meni pospravljat in bo zaslužil 1000 na uro… Sva razčistila (javil za pospravljanje se jasno ni…. )…

Dobrotljiva sem izključno do nevsiljivega starega gospoda na pošti… Ker nima možnosti…

Torej NISEM neskončno DOBROTLJIVA persona pa če še tako lepo po forumu pišem…

Sloncek

Ja, če imam kaj drobiža pri sebi, potem dam. Ampak po pravici povedano, raje dam takemu, ki pošteno pove, da s prijatelji zbirajo za liter vina kot takemu, ki rabi kao za sendvič ali za avtobus. :))

Nikoli pa ne denarja ne dajem ponoči. Mi tudi na misel ne pride, da bi sredi noči iz torbice vlekla denarnico….

Hi hi hi zgleda, da podpirava istega gospoda?? A na glavni pošti? Ta je tok prijazen in hvaležen aneda?

ja… ta mi edini seže globoko v srce… pa tolk topel pogled ima… mi nikoli ni žal drobiža zanj…

Jaz sem ponavadi dajala, ne vedno, občasno.
V zadnjem času pa imam stike le s tistimi, ki fehtajo na parkirišču na Trgu revolucije. So večinoma mladi, vedno eni in isti. Ko je nekoč prijateljica enemu rekla, da mu zrihta delo, da rabijo nekoga, ni bilo interesa. Zato me je minilo.

No, včeraj pa je prišel tudi en mlad, videti je bil malo prizadet, tudi malce iznakažen. Ker nisem imela ničesar (Piki Miki, tudi jaz sem bolj na karticah), mu nisem mogla ničesar dati. Pa je začel nekaj lulčka ven vlečt in rekel, naj mu pa lulčka pošlatam. Me ja skoraj kap. Vse živo se tam dogaja. Občasno jih preganjajo (tudi policaji), saj so res nadležni, ker te vsak dan zalezujejo. In zaradi lokacije očitno ne zaslužijo malo, ker so vedno tam.

No, kaj hočem reči – da dam, če lahko in če se mi zdi primerno. Vem, da nisem pristojna za presojanje, ampak vseeno se ravnam po svojem občutku.

Aha isti je!
Ko sem pa živela še pri starših v Mostah, je bil pa en za Ljubljanico in sm mu tut kdaj pa kdaj dala kak tolar, zdaj mu pa že moja princess nese, ko je pri babi na čuvanju!
In potem prileti domov in pravi mami un klošar (tako se ji je predstavil on sam) te pozdravlja :::))).

Meni se zasmilijo,vsak od njih ima svojo usodo.Če srečam kakšnega mu ponavadi dam kak tolar.

“Moji” so uni pred sodiščem, ki za liter zbirajo :)) in povedo pošteno, da jedli so že, ampak zdaj bi oni liter! Če imam, jim dam nekaj drobiža, dokler sem še iz službe hodila čez ta park v Skriti kot jest, so me že kar čakali. ” A dons pa mal kasnej?” “A dons pa tko zgodi?”

Otrokom denarja skoraj nikoli ne dam. Peljem na topel obrok, če se le da ali pa vsaj na sendvič, denarja jim pa ne dam, ker vem, da jim ga poberejo. Dam tudi tistemu tipu, ki kleči pred Namo.

Običajno jim dam 50 do 100 Sit.
Nina