Ponavadi dam od 50 do 200 sit – kolikor pač imam drobiža.

Dva dni nazaj sva z možem šla zvečer v Mercator in je pred vhodom sedel mlajši moški, v naročju je držal karton z napisom: “Lačen sem. Prosim, pomagajte.” (ali nekaj v tem stilu).
Joj, kako se nama je zasmilil. Ker sva bila tako ali tako namenjena v trgovino, sva mu kupila dva sendviča in mleko, pa 500 sit sem mu stisnila v roko. Tako zelo se mi je smilil, da sem se še ponoči zbujala, ker sem sanjala o tem, da smo doma bili tako brez denarja, da smo morali prositi. :((
V glavnem, meni se taki, ki ne delujejo, da bodo denar porabili za alkohol (jasno, da se lahko motim), ponavadi tako zelo smilijo, da o tem razmišljam še ves dan. Ampak mi finančno stanje žal ne dopušča, da bi pomagala kaj več kot s kakšnim drobižem.

mladi klošarji so narkiči in so dejansko bolj agresivni, pa še nakladajo nekaj o vozovnici … ja, seveda

– dam od 50 do 200 sit, če mi iskreno reče, za kaj rabi (mož je delal že nekaj reportaž z njimi in sami so rekli, da če pijejo, niso lačni), tako da če reče za žemljo, mu jo ponudim, če pa reče za litrco, pa dam denar. Na nazorjevi je en smešen tip, ko sva s sinom hodila k uricam v Hišo otrok in umetnosti, je sine vedno nekaj nesel in enkrat mu je dal celo bonbon (je bil un čisto ganjen)
– vedno nekaj drobiža vrževa s sinom tudi v škatlico pri kakem umetniku, glasbeniku …

in otroku pač razlagam resnice sveta, da nekateri nimajo te sreče ali pa je niso znali obdržati, kot jo imao drugi – družina, služba … da eni tudi niso hoteli biti taki po pravilih … in da tisti glasbeniki pač na tak način služijo denar …

Sem pa bila pred leti v Romuniji, v Bukarešti so cigani, berači in to cele družine en na drugem. Če mislite, da jih je v LJ veliko, niste videli še nič. spijo na avtobusni ali železniški postaji v čakalnici 2. razreda, tako da sva s takratnim fantom podkupila čuvaja čakalnice 1. razreda (ker naju je bilo strah za rukzake, denar – so naju tudi okradli z nožem na vratu, k sreči samo za 100 mark), da naju je spustil noter za čez noč, ker sva imela vlak v Bolgarijo šele zjutraj.

Jaz sem jim tudi dajala nekaj drobiža,potem sem izvedela koliko sfehtajo in me je skoraj kap.Baje,da dobijo tudi čez 100 tisoč tolarjev.To se mi je pa zdelo zamalo.Marsikdo mora pošteno garati za toliko denarja,oni pa sam sedijo in fehtajo.Sicer pa tudi meni ne pada denar iz neba,če ga hočem imeti,si ga moram zaslužiti.Raje,dam svojemu sinu na hranilno knjižico.
Pa,da ne boste mislile, da sem brez srca.

Jaz jim ne dajem nič. Včasih sem dala tudi do 500 SIT, zdaj pa je tega enostavno preveč. tudi sama sem bila brez prihodkov, pa nisem šla na cesto. V Namo je velikokrat mama ciganka prinesla drobiž, da so ga zmenjali. Tudi po 80.000 dnevno! Na enem koncu je bila ona, na drugem pa mala hčerkica. Ko grem po Nazorjevi me je groza, saj je mladina prav nesramna in agresivna – za vlak da rabijo… Ob Ljubljanici (Vrazov trg) te (če ni ravno sredi belega dneva med tednom) skoraj ne spustijo mimo (obkrožijo), če jim ne daš nič ali premalo za njihov okus… Skratka – jaz se jim na daleč izogibam.

Sem pa pred leti vedno dala nekaj denarja več gospodu srednjih let, ki je na tromostovju prodajal doma narejene šopke iz gozdnih cvetlic. Vedno sem kakšnega kupila in mu dala več – ker denarja NI hotel vzeti. In všeč mi je bilo, ker se je vsaj malo potrudil, da je prišel do zaslužka. Zdaj ga nikoli več ne vidim. Pa se vedno nostalgično spominjam tistih žalostnih in utrujenih oči in rok.

Aja,pa še to.Raje dam denar uličnim umetnikom,ki vsaj kaj naredijo za to.

jaz jim zmeraj dam-če imam

mene je pa ena ciganka prosila za denar da si kupi žemljo, ker pa sem šla ravno v trgovino sem ji rekla, daji bom kupila in naj počaka.UŠČIPNILA me je in zbežala!!!!!!!!!!!
Cigankam ne dam od takrat nič več, klošarjem pa vedno.Imam dobre izkušnje z njimi, enkrat me je en celo opozoril, da imam odpeto torbico…., čuvajo mi avto…
oni saj prosijo in ne kradejo, to mi je bistvenega pomena in da niso nesramni!!!!

Sama sem se nad darovanjem beračem zelo zamislila v Parizu, ko mi je ati povedal, da je to cela organizacija in da na mesec zaslužijo skoraj toliko kot on. Enemu sem tam šla kupiti kruh, salamo, mleko in nekaj za luškanega kužka. To ga je tako razbesnelo (ker mu nisem dala denarja), da je vstal in me začel preganjati po pol Pariza.
Ogovorila sem že več ljubljanskih brezdomcev in praktično vsi si kupujejo pijačoi – tega pa ne podpiram, zato jim grem kvečjemu kaj kupiti za jesti ali piti. Sem pa uspela dvema zrihtati vsaj začasno delo enemu prebivališče v zameno za pomoč ostarelemu možu, večino pa to niti ne zanima, ker si pač želijo živeti na ulici, četudi bi lahko delali.

Dam, dam…. V MB – ju jih tako najdeš na predvsem določenih mestih in z veseljem jim dam za kak liter ali cigarete, hrana jih ponavadi tako ne zanima in to tudi pošteno povedo. So pa vljudni, ni kaj.

LP