Ko sem še hodila v šolo smo imeli tudi srbohrvaščino. Učila nas je profesorica, ki je bila po rodu Srbkinja. Izredno je bila stroga in je med svojo uro dobesedno preganjala slovenski jezik. Najbolj ji je šla na živce beseda “branje”. “Ah vi Slovenci”, je rekla “knjiga se čita, berejo se trešnje!” – Meni se je zamalo zdelo in sem si najbrž zato tako zapomnila, da je pravilno slovensko brati knjige in ne čitati. In to besedo prav “pobožno” uporabljam, nikoli ne čitam, vedno berem. – Zanima pa me tole: ali je dandanes v slovenščini pravilna uporaba besede branje ali čitanje? Ali se je to kaj spremenilo? LP

Čitati je sopomenka za brati in nikjer nisem videl, da bi bila stilsko označena. So pa njene izpeljanke zelo “domače”, npr. čitljiv ipd.

Tudi meni se beseda BRANJE sliši mnogo lepše in nikoli ne uporabljam besede ČITANJE. Je pa tudi to nesporno beseda, ki se uporablja v slovenskem jeziku. V SSKJ imaš naštetih precej izpeljank iz te besede:

čitalec, čitalka, čitalnica, čitalničar, čitalničen, čitalnik, čitalniški, čitalništvo, čitanje, čitanka, čitankar, čitatelj, čitateljstvo, čitati, čiten, čitljiv, čitljivost

Odlično si utemeljil!

Študentka

Moja babica iz prlekije je pa vedno rekla “štejem ” ko je brala. Se še kje uporablja kakšen drug izraz?
Lep pozdrav!

Ges šten, ti šteš, un šte … Tako nekako spregajo “brati” Prekmurci. 🙂

korena tudi nista popolnoma zamenljiva, npr. ‘berljiv’ proti ‘čitljiv’