Černobilska molitev: Svetlana Aleksijevič

Vsi vemo, kaj se je zgodilo, napisanega in prebranega na to temo veliko, strokovno, laično……. Tokrat tragedijo spremljajo skozi izpovedi neposredno prizadetih – Ukrajincev in Belorusov. Recimo tega dela (kaj se je v Belorusiji dogajalo), jaz nisem vedela. Žalostno, ko ugotoviš, da s(m)o navadni ljudje dejansko samo “kanonfutr”. Kako so šli reševanje nesreče – grozljivka!

Priporočam!

*spremljamo*

Michael Connelly: Black Ice

Še ena iz serije knjig o detektivu Harryju Boschu – ne boljša in ne slabša od drugih, in ker imam M. C. rada, mi je bila tudi ta všeč. Tudi edina zamer(ic)a, ki jo imam v zvezi s tem pisateljem, je enaka kot vedno: ne vem, zakaj mora M. C. prav vsakič, ko junaka postavi v avto – četudi se samo odpelje v službo – opisati celotno pot, omeniti vsako ulico …
Za ljubitelje pač obvezno branje, za druge pa: Connelly je že klasika.

In ker o knjigi nimam napisati česa posebnega, naj omenim precejšnje razočaranje v zvezi s TV-serijo, in to v času, ko je res kakovostnih krimi TV-serij kot toče (naj npr. spomnim samo na prvo sezono serije True Detective.). Bosch se ni posrečil – serija je samo povprečna “policijska proceduralka”, največjo škodo pa ji je povzročila totalno čudna izbira glavnega igralca. Titus Welliver preprosto NI pravi, njegova igra pa je daleč preveč enodimenzionalna, da bi lahko solidno predstavil “zateženega Boscha”.

Paul Auster: Knjiga iluzij

Precej nenavadna knjiga. Profesor se po osebni tragediji loti raziskovanja dela in življenja nekega igralca nemega filma, ki je izginil in nihče ne ve, kje je. Hkrati s tem je seveda neizogibno soočenje s samim seboj. Prepletata se zgodbi profesorja in igralca in seveda ima zgodba kar nekaj nepričakovanih (ali pa pričakovanih) zasukov.
Knjiga mi je bila všeč, ker je drugačna in tematika nenavadna. Mestoma je sicer malo preveč pikolovska v raziskovanju in opisovanju filmskih del in zato malo dolgočasna – a le v krajših odlomkih. Jo je pa potrebno brati v enem kosu, sicer vsakič znova iščeš rdečo nit.
Sicer pa zanimivo branje.

Cody McFadyen: Obraz smrti

Tole pa enostavno ni zame. Preveč krvavo, bolano, nesmiselno, izkrivljeno. In če so vmešani otroci, jokam kot dež.
Kakor imam rada policijske in forenzične preiskave, je tole preveč. Sicer standardna zgodba o iskanju serijskega morilca, ki pa je za moj okus vseeno preveč krvava in bolana. Sama zgodba je sicer kar dobro zastavljena, a so zločini res že malo čez mejo. Poleg tega me moti tudi preveč krvavega balasta na preiskovalcih. Kar vsak je nekaj podobnega že doživel na sebi, vendar to s samo osnovno zgodbo nima nobene veze in iz tega tudi ni ničesar izpeljano naprej, torej je čisto nepotrebno. Le brezvezen dodatek k že tako preveč umorom. Ne vem, kaj je hotel pisatelj s tem doseči. Več zločina? Več krvi? Za vsako stvar velja, da če je je preveč, je enostavno moteče.
Kdor ima rad take zgodbe, naj bere, ostalim pa odsvetujem.

@Knjiga: Tudi mene, kljub dobremu želodcu, Cody McFadyen ni prepričal – kot praviš, vsega preveč. In marsičesa premalo.

Jonathan Safran Foer: Extremely Loud and Incredibly Close

Potem ko sem z užitkom prebrala Vse je razsvetljeno (v odličnem prevodu Alenke Moder Saje), je sledila tale, z vsaj desetletno zamudo.

Vsakdo ima kakega knjižnega junaka, s katerim se je v otroštvu poistovetil in mu še zdaj veliko pomeni: eni Piko Nogavičko, drugi Harryja Potterja, tretji Malega princa, četrti princeske/takšne ali drugačne junake … No, jaz te sreče nisem imela: kot edinkasti edinki, ki ni hotela od blizu videti vrtca in ji je ta upor tudi uspel, so mi bili – k sreči OK – odrasli, ob katerih sem odraščala, bolj ali manj edini “vrstniki”, pravi vrstniki pa posledično pretežno nerazumljivi. In jaz njim. Kar niti ni bilo čudno. No, in tukaj uleti eden od glavnih likov te knjige, smrkavec Oskar. Če bi nanj naletela takrat, bi zatulila: “Duša dvojčica!” – in se še daleč pred puberteto usodno zaljubila vanj. Socialno malo okoren ali vsaj čuden, na znanost nori Oskar, ki ves čas, že skoraj proti svoji volji, “izumlja” povsem nepotrebne ali vsaj trapaste reči, pretežno take, ki se jih itak ne bi dalo spraviti skupaj (tipa lepilo za znamke z okusom po njemu ljubi sladici). Ki opravlja eksperimente, smiselne samo njemu. Zbira stvari, ki jih ne zbira nihče, nihče več ali pa vsaj redki, ki si – enako prisilno, kot “izumlja” – tlači glavo z morjem bizarnih, četudi resničnih podatkov, ki – enako prisilno – čisto preveč preračunava (spet gre za izračune, ki jih ne potrebuje nihče na svetu). Ki je kronično nespečen. Besen bralec. Ki mu je glavna oseba v življenju oče, oče, ki se mu ljubi sinu, kakršen ta pač je, potrpežljivo razlagati posamezne znanosti, svet in še marsikaj & ki enako potrpežljivo spodbuja njegovo mišljenje in domišljijo.
Četudi sem zdaj seveda že krepko odrasla in sem se v prvih letih gimnazije zlagoma socializirala, me je ta odraslo-otročji mulec razveselil in očaral, kot bi imela devet let, saj sem končno dobila “svojega” otroškega knjižnega junaka.
V okviru tega daleč predolgega besedičenja o svojem & Oskarjevem otroštvu le še to: za razliko od mojega očeta, ki je še zdaj čil in zdrav, Oskarjev umre ob napadu na ameriška dvojčka. Tudi v tem je knjiga posebna – kar zadeva mene, se zdaj že precej obrabljene & zlorabljene teme loti zanimivo, zgolj kot temelja in sprožilca dogajanja. Tudi ostali liki te knjige so odbiti, le da se zdijo manj verjetni od Oskarja, je pa knjiga še kako resnična, ko gre za notranjo predelavo travm – spet najbolj v primeru Oskarja.

Knjiga spada v tisti dragoceni in vse premalo številčni razred kakovostnih del, ki pa so obenem ultra berljiva.

Najbrž bo Extremely Loud and Incredibly Close tudi moje no. 1 priporočilo za letošnje dopustniško branje. Slovenskega prevoda žal še ni, vendar upam, da se bo kaka založba okorajžila za izdajo, prevod pa spet prepustila Alenki Moder Saje.

Toplo priporočam. Filma s Tomo Hanksom & Sandro Bullock nisem videla. Mislim, da se ga ne bom upala lotiti. Saj vemo, zakaj 😉

@Katja10 – film sem gledala že pred časom in me je pretresel. Vsekakor ga priporočam. Res pa je, da nisem brala knjige. Fino, da si me spomnila nanj in na vse tisto, kar opisuješ na začetku (čeprav jaz sem hodila v vrtec; s hudo muko; škoda, da tedaj, ko bi to najbolj potrebovali, ne vemo, da nismo edini tako “čudni”). Zdaj sta moja otroka dovolj velika, da bomo film tudi skupaj pogledali.

Tik pred koncem aprila:

Neopevani junak: Suzanne Brockmann

Na spletni strani o avtorici med drugim zapisano: Njen talent za ustvarjanje napete pustolovščine s senzualno romanco je osvojil številne bralce. V napet in nevaren lov na terorista ji je uspelo vključiti vznemirljivo zgodbo ljubezni in razkriti dve dolgo prikrivani resnici.

Včasih ne verjamem svojemu šestemu čutu, pa sem vsakič znova razočarana – temu pravim, da si sem in tja dovolim uničevanje mojih sivih celic (kolikor jih pač še imam: ) ). Debela knjiga, mislim, da ima nekje 600 strani in drobiž, prebrana pa v parih urah (no, prebrana??? ). Škoda drevesa, ki je padlo zanjo.

Sedaj pa Leonardo da Vinci: Bramly Serge – zanimivo, vendar sem kar malo razočarana – sem nekje na polovici, in dosedaj sem ugotovila, da je bil tale Leonardo en “pocar” – nobene reči ni dokončal:)))).

Roberto Bolano: Divji detektivi

Sklenila sem, da končno opravim s še eno luknjo v splošni izobrazbi in preberem kaj od tega hvaljenega & razvpitega avtorja.

Prvi del vsebuje dnevniške zapise rosno mladega pesnika, ki ga sprejmejo v skupino “visceralnih realistov”. Do glavne štorije še prišla nisem, saj sem po kakih stotih straneh ultra podrobnega zapisovanja mladeničevega še svežega pesniškega & enako svežega erotičnega življenja knjigo odločno odložila ter sklenila, da se po prebrani šestini špehnate knjige res ne gre več mučiti – in da gre najbrž za enega od tistih avtorjev, ki ti ne sedejo (no, morda bom poskusila s še kakšnim njegovim delom), pa če ga opeva ves svet.