Ivica Prtenjača: Brdo
Izvrstna knjiga o identiteti in današnjem človeku.
Junak se odpravi v osamo, da bi pretresel, dodobra razmislil in osmislil svoje življenje.
Skozi docela preproste in zelo v stiku z naravo zgodbe, se spremeni.
Gre za eno najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala.

Khaled Hosseini: Tek za zmajem

Knjiga govori o dveh dvanajstletnih prijateljih Paštunu Amirju in sinu očetovega služabnika Hasanu, Hazarju, ki pa kot se izkaže kasneje ni samo to. Prepad med ljudstvoma, bogastvo in moč, po drugi strani pa revščina, vdanost, podrejenost. Zgodba o vdanosti in pogumu služabnika ter izdajstvu in strahopetnosti Amirja. Krivda ga spremlja vse življenje, dokler ni po spletu okoliščin potisnjen v situacijo, ko se lahko odkupi in reši svojo nemirno dušo pred krivdo, ki ga duši.
Grozljivi so opisi porušenega Kabula, kamenjanja med polčasom nogometne tekme, okrutnost talibov in hudobnih ljudi, ki so jim talibi dali moč in oblast, neizmerna revščina in ničnost človeškega življenja ter dvoličnost zahodnega sveta.

Čeprav ima knjiga čez 400 strani sem jo prebrala v parih dnevih.

Jutri grem v knjižnico še po kakšno njegovo knjigo.

Toplo priporočam izvrstno zbirko kratke proze Agate Tomažič ČESAR NE MOREŠ POVEDATI FRIZERKI … kako spretno spretno in berljivo napisano…, prav za sladokusce kratkih zgodb.
(Ki so tudi z ukinitvijo fabule po krivici odrinjene na stranski tir …)

John Le Carre: A Delicate Truth
Car. Po Mission Song, ki je bila rahlo razočaranje (nemara bolj zaradi štorije oz. tematike kot izvedbe), sem se strahoma lotila te izpred dveh let. Kdor Le Carreja pozna in ga ima rad, bo dobil vse, kar od njega pričakuje, kdor pa ga še ni bral, lahko mirno začne tudi s tem delom, torej ne nujno s katerim od njegovih zdaj že klasičnih del.

Obvezno branje za ljubitelje klasičnih vohunk. V upanju na nove poslastice gospodu želim, da bi še naprej ostal trdnega zdravja, za njegov oster um se pa očitno ni treba bati 😉

Sarah Waters: Okušanje žameta

Zgodovinski lezbični roman, postavljen v 19. stoletje v viktorijansko Anglijo. Opisuje življenje mladega dekleta iz ribiške vasice, ki se povzpne do varietejske zvezde, pristane na ulici, postane spolna sužnja in nato končno zaživi mirno življenje v ljubezni s politično aktivistko. Pretanjen roman o lezbični ljubezni in tudi natančno dokumentarno popisano življenje tistega časa – tako življenje gopode kot revnih slojev, dekadenco in skrita združenja in ter spolne prakse. Hkrati pa opisuje tudi politična dogajanja tistega časa in vzpon delavskih in ženskih gibanj.
Ne vem, kaj sem pričakovala od romana, a sem bila pozitivno presenečena. Izredno dobra zgodba in stil pisanja, ki se spreminja v skladu z dogajanjem. Malodane lirično na začetku nekako grobo na sredini in umirjeno na koncu.
Avtorica je za ta svoj prvenec prejela nagrado Betty Trask za najboljši romantični roman mladih avtorjev Commonwealtha.
Vsekakor vredno branja.

Kate Quinn: Hčere Rima

Pripoved o krvavem obdobju rimske zgodovine v 1. stoletju, ko se v 1 letu zamenjajo 4 cesarji. Zgodba se odvija skozi življenja 4 žensk – sestričen. Ljubezen in boj za oblast.
Zanimivo, ker so mi všeč zgodovinski romani, sicer pa noben presežek. Romantično, lahkotno in nezahtevno branje. Za sprostitev.

Tudi jaz sem že prebrala to knjigo. Lani. Zelo me je pritegnila. Priporočam.

Znova prebrala Pokopališko knjigo (Gaiman). (Najbrž lahko že uradno oznanim, da gre očitno za obsedenost. 🙂 Ko bi le že posneli film! Raws Robaws bi bil imeniten Silas. 🙂

Začela: Jojo Moyes: Skupaj. Zelo berljivo (kot že Ob tebi), z občutkom, da je Jojo sklenila ostati na plaži (prepričana sem, da zmore več), a v tem žanru na vrhu.

No, še zadnja knjiga letos.

Tasha Alexander: Škrlatno svarilo

Bolje, kot sem mislila. Ponovno viktorijanska Anglija, vendar tokrat kriminalka, vključno z zametki boja za ženske pravice. Zločine namreč raziskujeta najljubši agent britanske kraljice in njegova žena. Luštno, napeto, berljivo.
Je pa to očitno ena iz serije knjig te pisateljice. Bom poiskala še kakšno.

Jojo Moyes: Skupaj

Občutek me ni varal. Prijetno lahkotno branje, a nič več kot to. V žanru plaže odlično. Skratka, če berete plažo ali si le občasno zaželite malce lahkotnejšega, a še vedno spodobnega branja, je to prava stvar.

Pozor, spojlerji.
Jojo je prav zares (metje oči ni pomagalo 🙂 ustvarila lik princa na belem konju, ki se eksplicitno odloči rešiti ubogo Pepelko. Z dvema otrokoma in psom vred. S popolnoma holivudskim, do bolečine klišejskim zapletom tik pred zdajci, ko se razkrije neprijetno dejanje enega od glavnih likov z začetka zgodbe. Tudi reakcije likov se držijo klišejev kot pijanec plota: eden ves besen odvihra, drugi pade v depresijo, otopelost, brezup in neskončno kesanje. In kot se za tak kič in ljubi duševni, duhovni, umski in čustveni mir bralca spodobi, sledi happy end, pa čeprav ga je Norman na repu prinesel. Jah, jezna sem, bolje rečeno, žal mi je, ker sem upala, da bo Jojo ostala tista avtorica, katere dela presegajo plažo, a hkrati ostajajo berljiva. In če se bo že spremenila, se bo v razvoj, ne v degradacijo. Dvomim, da bom vzela v roke še kakšno njeno knjigo.

Angel pozabe (Maja Haderlap): zelo zanimiv in berljiv zapis o otroštvu in odraščanju na avstrijskem Koroškem v 70. letih prejšnjega stoletja, močno zaznamovanima s preživim spominom starih staršev in staršev na 2. sv. v. Takole potem mlajše generacije začenjamo razumet, kako zelo je vojna zaznamovala več generacij in zakaj se je ne da pozabiti.

Zelo priporočam eno res kompleksnejših knjig “Kratka zgodovina skoraj vsega”; ne sprašujte me o žanru, saj naslov pove vse. Poleg tega pa priporočam še “Zen ali umetnost vzdrževanja motornega kolesa”. Prva je taka, da jo lahko skoraj vsako leto vzameš v roke in malo “prebiraš”, druga je pa tako lepa življenska zgodba sina in očeta, skozi prizmo spoznavanja življenskih resnic, na zelo subtilen in nežen način. Kot je lahko lep in nežen odnos starša in otroka….
LP Ramzes