Beremo junija
Nujno potrebna sprostitev me je junija napeljala na branje ljubezenskih romanov. Res je bilo sproščujoče brati o pogumnih kavbojih, vitezih in plemičih in njihovih nič manj pogumnih damah. Preprosto, lahkotno in luštno. Prav prijalo mi je.
No, prebrala pa sem 3 romane Julie Garwood:
– Tri neveste
– Ponosna srca
– Gradovi
Zdaj pa je takega branja dovolj, sicer lahko dobim še sladkorno. Ha, ha.
Nameravam iti v čisto druge vode. Čaka me Jo Nesbø.
Kaj je zdaj to? Ali nič ne berete v juniju?
Jaz si nisem mogla pomagati in sem začela brati knjige, pripravljene za dopust. Bom pa s sabo vzela druge. Še toliko jih je…
Skratka:
Jo Nesbø:
– Taščica
– Brezskrbno
To pa je spet odkritje. Do sedaj nisem kaj preveč prebirala kriminalk, ampak tile skandinavci so me pa prepričali. Jo Nesbø je preprosto odličen. Prebrala sem nek komentar, da je celo boljši od S. Larssona. Morda. Meni sta oba super.
Torej Nesbø. Dobro zgrajena zgodba, zapleti in konci. Na koncu ne zvodeni kot marsikatera podobna zgodba. Dodelane osebe, poln jezik, tekoče in napeto branje. Velja za obe knjigi. Super.
Vsaka knjiga je sicer čisto zgodba zase, se pa vleče rdeča nit skozi obe (in verjetno skozi naslednje knjige tudi). Sicer klasična tema o policijskem preiskovalcu, ki je seveda najboljši in malo poseben, zgodbe o njegovih preiskavah in hkrati o njem samem. Tako klišejsko, a hkrati tako dobro.
Komaj čakam, da vzamem v roke naslednjo knjigo.
Absolutno priporočam tudi tistim, ki jim ta žanr ni ravno blizu.
Ne vem, a so nehali brati ali se jim ne da nič napisati. 🙂
Jaz sem v bolj čudnem obdobju, realnost mi je kar preveč boleča, zato v knjigah iščem kakovostni “odklop”, kar pa je silno težko, saj ne prenesem plaže, ki zadnja leta kar vre iz naših založb. 🙁
Babica vas pozdravlja in se opravičuje – približno na polovici odloženo. Pa ni slabo.
Pozor, spojlerji!
Odloženo zato, ker se s stvarmi, ki jih opisuje, ali pa z njihovim hudim mankom spopadam v lastnem življenju in resnično nočem o tem še brati, ker preveč boli in zamori. Mobing, ki ga doživlja vnukinja, babičina smrt, “skrbni” sosedje, izobčenec – hvala lepa! Kot rečeno, se mi zdi kar kakovostno napisano, edino, kar me po tej plati moti, so pravljični svetovi, ker se mi zdijo kar tako nametani skupaj, nekakšni skromni, okorni opisi. Verjetno se knjiga dobro odvije naprej, ampak res … ne morem več.
Mogoče res poskusim kaj od Nesboja. Ne vem … ne najdem več knjig zase. Všeč so mi kratke zgodbe J. Thurberja, M. Twaina in J. Riela. Ve kdo za kaj podobnega? Trenutno nisem pri močeh za “težko” in tragično literaturo, a – kot rečeno – tudi plaže ne prenesem.
Sem pa znova prebrala mladinsko – Polonca Kovač: Špelce. Odlično! Moram pa reči, da jo zares dobro razumem šele zdaj, kot odrasla. Moraš vsaj malo nekaj vedeti o zgodovini zadnjih sto let. Kako lepo bi bilo, če bi se knjiga, kot nakaže, zares dopolnila z Barbkino hčerko! In zelo zanimivo – zlasti bi bila osupljiva primerjava življenja Zofi in, recimo, Vanese.
Z otrokoma pa beremo Počitnice pri teti Magdi (S. Makarovič) in se zraven krohotamo. Odlično!
Berem Animal farm – George Orwell. Vedno aktualna klasika, verjetno pri mnogih na seznamu must read.
Prebrala Če ubiješ oponašalca – Lee Harper. Tudi roman, ki prikazuje družbeno stanje in problematiko. Všeč mi je, da je prikazano, kako lahko pozitivno naravnana vzgoja usmerja na pozitiven pogled na stvari.
Plešoča medvedka – Peter Dickinson. Ta je bila pa malo za sprostitev. Zgodba se odvija v drugih časih, pomemben vidik zgodbe, ki vsebuje mladostniško naklonjenostmi je bil vdanost v usodo in spreminjanje le te.
Polonca Kovač: Urške so brez napake
Mladinsko delo, nekakšna “dekliška vzporednica” Andrejem, ki jih ni nikoli preveč. Andreji se mi sicer zdijo boljši, predvsem so bolj humorni, medtem ko Urške odpirajo malce resnejše teme – in še vedno aktualne, čeprav ne živimo več v času “bratstva in enotnosti”. Zelo všeč mi je bila zgodba, v kateri Urška dojame, da so tudi odrasli lahko hinavski, da se pretvarjajo, da se znašajo nad šibkejšimi. To je doživela pri učiteljici, in čeprav ji je oče dal dober nasvet, takega, kakršnega dajemo verjetno danes mame (večina vsaj) otrokom, ji ta nasvet tedaj seveda ni prav nič pomagal (kot ne pomaga našim otrokom, čeprav je dober in realen).
Vsekakor zelo priporočam deklicam od desetega leta dalje pa tudi njihovim mamam (in očetom, zakaj pa ne).