Ravnokar končala:

Jojo Moyes: OB TEBI

rečem lahko samo, zelo dobra knjiga, ki te ne pusti dihat… res, težko sem jo prebrala in na nek način hotela, da bi se končala drugače.
Močno priporočam.
lp

Neil Gaiman: Ameriški bogovi

Po zaslugi dobrega prevoda sem lahko v slovenski različici uživala prav toliko kot v izvirniku. Zmoti le tu in tam kakšen dobesedni prevod, npr. “delala kavo”, “imel mene” (oče je imel mene – je dobil mene/sem se mu rodila jaz), “shema” (spletka, prevara), in pa – vsaj mene – angleška transkripcija ruskih imen, ko bi bilo veliko bolj logično in naravno (za slovanske bralce) zapisati Zorja Polunočnaja, Černibog ipd. Tudi Jack s čudežnim fižolom je pri nas Jakec.
Nerodno je tudi to, da avtor v predgovoru podrobno opiše naslovnico in kakšno vlogo je imela pri knjigi, dejanska naslovnica pa je čisto drugačna. :((

Sicer pa – Gaiman. Malce drugačen, bolj realističen in družbenokritičen kot v Zvezdnem prahu, Pokopališki knjigi in Oceanu, a nič manj berljiv in privlačen.

Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

Z Murakamijem imam težave. Vedno znova. Njegove knjige so berljive v nulo, ampak nekje na sredini se mi dogaja, da se začnem – kljub bralnemu užitku – spraševati, zakaj pravzaprav vse to berem. Skratka na berljivost se mi vedno nacepi to spraševanje. No, skozi to knjigo sem se prebila, čeprav me je tudi tokrat mučilo to vprašanje. In se imela fajn. Zdela se mi je njegova najboljša.

P. S.
Ne vem, ali uredniki takih zvezdnikov kaj posegajo v rokopise, ampak – spet vedno znova – zdi se mi, da Murakamijeve puščajo malo preveč na miru. Pri skoraj vseh knjigah, ki sem jih brala, se mi je zdelo, da vsebujejo vse preveč ponavljanja, podrobnega opisovanja pripravljanja jedi, nepotrebnega opominjanja bralca na drobnarije izpred sto strani (kot da “za vsak slučaj”, če je slučajno pozabil). IMHO bi lahko njegova obsežnejša dela mirno štela kakih petdeset strani manj.

Bagdadske sirene: Yasmina Khadra

Malo prehitro sem stisnila.

Zelo aktualna, glede na vse, kar se trenutno dogaja. Spremljamo mladega beduina, ki se iz človeka, ki je totalno nenasilen, skoraj bi lahko rekli “reva” spremeni v maščevalca. Prekine šolanje v Bagdadu se in se vrne domov, v odmaknjeno vaško vasico. Vojno spremlja le od daleč, preko TV. Potem pa pride tudi k njim, kar ga na koncu spremeni v fundamentalističnega ekstremista.

Bralcu bo mogoče malo bolj jasno, zakaj delajo to, kar delajo – se pa razumemo, jih ne opravičujem, jih pa mogoče malo bolj razumem.

Pa še odlomek – dogodek, prvi v nizu, ki ga pripelje do končne odločitve:

http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/Bralec-zbirka/Bagdadske-sirene

Elena Ferrante: DNEVI ZAVRŽENOSTI

Skozi knjigo sem se kar težko pretolka, šokiran je prvi stavek, ki te pusti besno ( vsaj mene), zakaj vraga je čakal po kosilu , da ji je rekel, da jo bo pustil.. halo.. Pisateljica zelo realno opisuje čas, ko ostane sama z otrokoma, kako se prebija skozi dan…

priporočam, lp

Patrick Rothfuss: Ime vetra

Fantazijski žanr, ki me je pritegnil. Ne maram namreč tistih fantazijskih knjig, ki se berejo kot scenarij za tretjerazredno “vampirjado” ali kaj podobnega (veliko “akcije”, glavni junaki sami lepotci, ki se tako ali drugače spečajo med sabo, ipd.). Po drugi strani mi je Gospodar prstanov preveč razvlečen (sredi 2. dela sem obupala že pred leti). Tudi Pratchett mi ni sedel.

Tole ima dovolj tkiva, da skozi zgodbo ne gleda skelet holivudskih posebnih efektov. Avtor se dokaj uspešno izogne tudi črno-belemu slikanju likov. Izvrstni so orisi učenja “nadnaravnih” sposobnosti (o katerih sama menim, da v resnici sploh niso nadnaravne – orodje imamo vsi, samo uporabljati ga še ne znamo). Je pa res, da ne bi prebrala te knjige, če bi se prej poučila, da je to šele prvi del! Pretežko je čakati na nadaljevanje. :))

Priporočam vsem, ki vam fantastično branje vsaj občasno zadiši (za privržence žanru je pa itak a must).

Zame je to ena najboljših knjig, vključno z drugim delom in še eno knjigo o Auri. Zadnji del pa še ni izšel, čeprav obljubljen že, mislim, 2 leti. Zelo težko čakam. Brala sem že pred časom v srbščini (še ni bilo slovenskega prevoda, pa tudi angleškega izvirnika se še ni dobilo pri nas) in sem kar požirala knjigo. Odlična knjiga in odličen srbski prevod. Uživala sem v obojem. Pa pred tem fantastika ravno ni bila moj žanr.
Tudi jaz zelo priporočam.

B. D. Benedict: Paralelni svet

Bolj iz firbca izposojeno, in približno tak je tudi vtis ob branju. Gre za zbirko “poročil” o nenavadnih dogodkih (duhovi, Bermudski trikotnik ipd.). Napisano puhlo, senzacionalistično, brez resnih argumentov in refleksije. Primer: to, da se ljudem z bližnjo izkušnjo smrti, ki so ateisti, na “drugi strani” prikazujejo pokojni svojci, medtem ko se kristjanom prikaže Jezus, avtor “utemelji” s tem, da “druga stran pozna zadeve na tej strani in ve, koga naj komu prikaže”. Take knjige prinašajo več škode kot koristi (razen če jih beremo izključno kot razvedrilno branje), saj je skoraj tako, kot če bi padec Newtonovega jabolka “utemeljevali” s tem, da je jabolko pač verjelo v svoj padec – in zato padlo. Res je škoda, ker je nekje v vsej tej puhli zmešnjavi tudi kak biserček, vreden razmisleka, a izluščiti ga je skoraj nemogoče. In če bi ga nam že skoraj uspelo, to preprečita slab prevod in lektura. Nisem še doživela knjige, ki bi tako kričala. Primer:
Nekoč se mu je tako iznakažen “prikazal” v ogledalu, ko se je zjutraj bril! Neko noč se mu je pojavil sredi ceste, tj. tisto strašno noč, ko je skoraj izgubil življenje! Ponoči ga je jasno slišal, kako ječi v njegovi kleti! Ko je prišel dol, da bi to preveril, je na tleh našel lužo krvi! Misleč, da se mu meša, je stekel pod mrzlo prho, ko pa se je vrnil v klet, ni tam videl ničesar več! Ponoči ga je neka mrzla roka tresla iz spanja! Tega ni mogel več prenašati in odločil se je, da se bo obesil!
(Ja, čisto zares si sledi sedem povedi s klicaji.)

No, tudi kaj takega, kot je ta knjiga, mora obstajati, zato da potem z novimi močmi sežeš po tisti, ki je precej težja, a tudi precej bolj resna in smiselna (in tako se vračam k branju Polja (Lynne McTaggart).

Paolo Giordano: Samotnost praštevil

Knjiga ni plaža, zagotovo nosi literarno vrednost (čeprav ne bi rekla, da vrhunske, nekje povprečno – in je tudi lepo berljiva). Motilo me je dvoje. Prvo je čisto osebno doživljanje – težko sem brala o vseh zlorabah, ki jih glavna junaka izvajata sama nad sabo, čeprav razumem psihološke vzgibe, ki ju ženejo k temu. Že prvi dve poglavji sta taki, da te “ubijeta”, sklenila sem prebrati še eno, da vidim, ali bom sploh brala dalje. Potem sem – v upanju, da se vse skupaj osmisli. Pa se – z mojega vidika – ni. Navsezadnje lika vse skupaj preneseta tudi v odraslost in dodata še skupno “zlorabo” oziroma ranita še drug drugega. S tem se približam drugi moteči stvari: obupni pasivnosti obeh likov. Edino, v čemer sta resnično aktivna in vztrajna, je njuna zasvojenost. (Kar je, ne zanikam, tipično za travmirane in zasvojene osebe.) Obdajajo ju ljudje, ki jim je vse to tako popolna španska vas (čeprav je eden od njih zdravnik), da samo še bolj boli vse skupaj. Skratka: knjiga grozljivih travm, bolečin, zasvojenosti, brezizhodnosti in nesmisla. Avtorju je uspelo, da mi je pošteno vzbudil vse negativne depresivne misli in tesnobo, s katerimi se že desetletja borim. S tega vidika bi torej lahko rekla, da je knjiga močna. Pošteno ti razsmisli življenje in svet in sploh vse. Redko to rečem, tokrat bom: žal mi je, da sem jo prebrala.

Ergo – priporočam le bralcem z močnimi osebnostmi, ki z obema nogama trdno stojijo na tleh in si še nikoli niso zaželeli umreti.

Herman Koch: Večerja

Knjiga, ki bo najbrž ugajala tistim, ki ste se navduševali nad deli, kot sta denimo Pogovoriti se morava o Kevinu in Klofuta … Med večerjo, ki se je udeležita dva brata in njuni ženi, se sprehodimo od predjedi do zadnje kave, v tem času pa se razgrne družinsko ozadje, skupaj z dogodkom, v katerega sta vpletena njihova sončka. Ko se malo večja “sončka” izkažeta za vse prej kot to, njihovi zaščitniški novodobni starši pa tudi ne za ravno takšne, kot se zdijo na površju. Zanimiva stranska temica: o vrhunskih restavracijah in njihovih zaposlenih, ki nas včasih spravijo v tihi bes (vsaj mene). Kaj več o vsebini ne bom govorila, da ne bom pokvarila bralskega užitka …

Knjiga je skrajno berljiva, slog izčiščen, nekoliko asketski, kar je sicer značilno za lep del nizozemskega leposlovja.

No, mene je Večerja razočarala. Po zelo obetavnem začetku zgodba povsem zvodeni, za reakcije glavnih akterjev pa ni nobenih argumentov, ničesar oprijemljivega, vse skupaj kar nekam obvisi in pusti bralca povsem nepotešenega. Pa sem jo brala prej kot Kevina. Res pa je, da me tudi Klofuta ni pretirano razvnela :-).

Millenium/2.del/ Dekle, ki se je igralo z ognjem
Vrnjeno v knjižnico neprebrano.
Ne razumem navdušenja nad temi knjigami, Prebrala sicer 4. del in 1. del, Vendar pa je 2. del res poln nasilja in ne razumem kako hekerko še vedno podpirajo, res pa pretežno, moški v knjigi.

Se pravzaprav v vsem strinjam. Prebrano pred časom, dve leti ali tri nazaj, pa imam še zdaj priokus neskončne žalosti, bolečin, pasivnosti, temačnosti, prav UFFFFF. Čeprav, kolikor imam v spominu, mi je bla vseeno na en način lepa. Vsaj našla sta se, kakorkoli že.

@regla (Pozor, spojler!)

Nista se! Tudi to je eden od elementov, zaradi katerih je ta knjiga tako … “brez smisla”. V mladih letih ja, pa že tedaj sta prizadela drug drugega. Potem sta šla vsak po svoji poti, in ko sta se po dolgem času spet videla, je bilo vse skupaj v prazno. Niti prijateljstva ni bilo več. Grozno. 🙁

no, evo, to sem pa pozabila. Ampak ne grem še enkrat brat, je bilo takrat dovolj. Mnjah, še en dokaz več, da je v njej res en kup enih nezaceljenih ran.