Imam fanta, ki ima kar precej zdravstvenih tezav. Tesnoba (jemlje antidepresive), visok krvni pritisk (genetsko), adhd, ima kar nekaj prevec kilogramov in ni prevec fit. Pogovarjala sva se o otrocih, ki si jih sicer oba zeliva, ampak vse bolj sem skepticna do vseh zdravstvenih tezav, ki jih ima in ki se lahko prenesejo na otroka. Kaj pravite? Pretiravam ali imam razlog za skrb?

Ne pretiravaš, vsaj zavestno ne. Ravno obratno, tvoj odziv in dojemanje je “po programu”. Biološko smo tako narejeni, da za razplod hočemo najboljše gene.

Rekla bi, da si zelo preudarna in odgovorna oseba. Če ne goriš in blazniš zaradi materinskega nagona, potem ti odsvetujem otroka, ker glede na njegov genom obstaja določena kritična verjetnost, da bo otrokov genom ‘grozovito’ podoben očetovemu in bo podedoval ogromno ‘nagnjenosti’ k odklonom. In glede na to, da bo odraščal z očetom, ki ga pestijo resne težave, obstaja velika verjetnost, da se bo že po tej poti, preko fenotipa otrok ‘navzel’ mnogih ‘odklonov’.

Vendarle pa mnogokrat, kljub vsem groznim diahnozam in verjetmostim ljzdje pogumno zaplodijo otroke in mnogi zrasejo v zdrave osebke, nekateri pa tudi ne! Sprašujem se tudi, ali je tvoj partner sploh v resnici tako poškodovan, kot deluje iz tbojih stavkov. Najbolj me skrbi, da jemlje pdihofarmake. Te znajo onesposobit človeka in mnogokrat ta postane pasiven in vsaj latentno depresiven. To pa zna biti za otroka ogromna obremenitev.

Zakaj pišem vse to? Zato da – v primeeu, da se odločiš za otroka – boš seznanjena čim bolj z možnimi posledicami, da te moje pisanje spodbudi k raziskovanju verjetnosti, kaj in kako se lahko zgodi s temi diagnozami pri prenosu na ottoka ipd., da boš naposled res dobro pripravljena na veliksnsko žrtvovanje, če pride do tistega, česar si ne želimo.

Me pa zanima, kako sploh shsjata v vsakdanjem življenju, če ima on toliko težav?

Tesnobo in pritisk nadzoruje z zdravili. ADHD se ne opazi, da sploh ima, ker je veliko delal na tem. Je pa res bolj zaležan tip, zato tudi odvečni kilogrami in nasploh nima preveč zdravega načina življenja. Skupaj kuhava bolj zdravo in tudi poji, sam pa je bolj len okoli kuharije. Greva tudi na sprehod in kolo, ampak sem vedno jaz pobudnik. Seveda ima polno drugih dobrih lastnosti, ampak ta način življenja in zdravje je pa tako kot je.

Jaz sem velikrat presenečen nad naravo in količino zdravstvenih težav, ki so jih bile tudi kakovostne ženske pripravljene tolerirat pri očetu svojih otrok, po teoriji bi morale točno to, kar pravite, selekcionirat za najboljše gene, izbrat najbolj zdravega samčka, ki ga lahko najdejo, da jih oplodi, pa ni vedno tako.

Je pa za omenjenega mladega človeka narava in količina zdr. težav zaskrbljujoča, začenši že z debelostjo, kako bo boril za svojo družino, če nima moči in discipline niti svoj lastni apetit kontrolirat?

Zavedaj se, da je njegov pasivizem posledica tablet. Sicer tedno dela in ga delo veseli?

V splošnem sta kar okey, kar se tiče življenjskega sloga. Sevefa bi lahko bilo boljše. Mogoče ga začni spodbujati v tej smeri, da se bolj zavzame za kvalitetnejši stil življenja, da ti takoj vidiš, če je on sploh zares pripravljen kaj žrtvovati kot oče za tega otroka, saj če ne, ti tudi to mora dati misliti, kaj vse boš morala kot starš prevzeti na svoja pleča, če bo on ostal tako pasiven..

Vprašala bi se, ali res potrrbuje psihofarmake v tej meri  da ga to tako onesposoblja pri vitalnosti.

Seveda ni vedno tako. Eno je dnk, drugo pa tvoja svobodna volja. Res je tudi, da so v preteklosti ženske in moški delali otroke dosti prej in marsikatera slaba lastnost pri mladem človeku ne pride toliko do izraza (depresivnost, debelost, nagnjenost k alkoholizmu, poleg tega pa še kopica fizioloških in drugih bolezni …). Največ za dober genetski material bi naredili, če bi prepovedali otroke ljudem mlajšim od 40 let. Uspešno bi se plodili zgolj najbolj zdravi in uspešni posamezniki ter posameznice. Iz več razlogov. Eno so že omenjene zdravstvene hibe, ki do 40-ga že dobro sekajo ven, drugo pa tudi dozorelost človeka, predvsem žensk, ki že bolj vejo, kako se svet vrti in se ne bi pustile oploditi ravno vsakemu fičfiriču. To je opisoval mislim da Dawkins, pa tudi drugi evolucijski biologi na tematiko razmnoževanja.

Ce te že sedaj moti toliko stvari na njem , te bo scasoma se več, zato si poisci boljsega oplojevalca, razen ce ti ze bije zadnja ura.

Ja sam bolj malo naredi za zdravje, nekaj vec, ce sva skupaj oz.ga jaz priganjam, kar pa verjetno mu tudi gre na zivce ces sem tak ze od vedno.

Mentalno je zelo pameten, s sluzbo ni prevec zadovoljen in hoce zamenjat, mislim da bi ze lahko, ker jo je prerasel. Veliko sedi, kar spet slabo vpliva na njegov kriz in ga boli.

Na zacetku me to ni motilo, zdaj pa vedno bolj in vem, da spremenit ga ne morem, sprejeti pa cisto tudi ne.

Jaz sem nekje srednje aktivna, trudim se vsaj z dolgimi sprehodi in okoli hrane.

Ne vem, me skrbi, da so najini zivljenski stili prerazlicni in da me bo to vedno bolj motilo, ker dvomim, da se lahko nekdo tako spremeni.

Seveda ga lahko spremenite, ljudje se ves čas spreminjamo, tudi vi niste isti kot pred 10 leti. Dobro partnerstvo pomeni tudi to, da potegnemo drug iz druzga najboljšo verzijo samega sebe, da drug druzga inspiriramo.

Ampak načelno je naloga moškega, da zagotavlja strukturo in leadership v odnosu, da ima ambicije, cilje in projekte za doseganje teh ciljev, to kar vi opisujete, zveni pa kot da ste vi ta, ki poganja stvari naprej, vprašanje, če je to dolgoročno vzdržno, ženske se ponavadi naveličajo tega, da one nosijo hlače v hiši, izgubi se polariteta, s tem pa tudi privlačnost, ženska, če je dobro izbrala, mora ipak svojega tipa gledat nekoliko navzgor, ne navzdol, ne more mu bit mama.