Tako se imenuje veda, ki meni, da nam lahko, če naključno odpremo knjigo na določeni strani po trenutnem občutku, da neko sporočilo, ki nam ustreza prav tisti trenutek ali nasploh za tisto obdobje, torej, da nam na ta način hoče nekaj povedati. Nekoč je to veljalo samo za Biblijo, danes pa nasplošno. (biblion=knjiga, strgr.)

Zdaj pa me zanima, ali se vam to kdaj dogaja: ko odprete neko knjigo na naključni strani, zagledate neko misel, ki izgleda, kot da je namenjena ravno vam v tistem trenutku, kot da vam želi nekaj povedati oziroma je popolnoma sinhronizirana z vašimi trenutnimi mislimi. Meni se je to dogajalo večkrat že preden sem sploh slišala za to vedo, zato mi je še toliko bolj zanimiva in me res zanima, ali je še kdo kdaj opazil kaj takega?
(mimogrede, za to “vedo” kot vedo sem zvedela zadnjič iz Knjige prerokb, ki jo imajo po novem v Svetu knjige, če koga zanima bolj natančno – ta je narejena prav v ta namen, vsebuje prerokbe in naključno odpreš, a sama menim, da se to lahko naredi s katerokoli knjigo, ne rabi biti neka posebna za to)

Torej, vaša mnenja, izkušnje?

za tako “vedo”, čeprav sem knjižničarka že 15 let, še nisem slišala. se mi zdi, da gre bolj za to, da takrat, ko človek išče nek odgovor, ali o nečem razmišlja, ga podzavestno poišče – tudi z naključne strani v knjigi, če hočeš. tako kot pri horoskopih: napišejo lahko še tak larifari, ampak kdor hoče v tem kaj najti, bo pač našel.
se pravi, knjiga nam ne more “namenoma” nekaj povedat. le mi namenoma nekaj iščemo, zato se nam zdi, da nam je tisti odlomek pisan na kožo.

No, ravno se ne strinjam povsem z odgovorom prejsnje knjiznicarke. Res znanstvena veda to ni, kljub temu pa z vidika enegetskih zakonov, ki so jih upostevala ze stara ljudstva to ni nic presenetljivega. Zahodni svet to zelo rad imenuje nakljucja. Seveda je bibliomantija veljala najprej samo za biblio, saj je bila dolgo “edino” ctivo, toda ko so nastale knjige, ki so vsebovale proizvod “domisljije” avtorja, se je to preneslo tudi na druge knjige. (Mnogi zagovarjajo teorijo, da vsi umetniki crpajo iz astralnega nivoja, zato imajo njihova dela tako izpovedno moc, ki joprepoznavamo tudi drugi).
In knjige “namenoma” govorijo – zakaj potem v knjiznici izberes nekega avtorja, ki ga ne poznas, nato pa ugotovis, da pise tocno o tistem, kar si ti razmisljal ali iskal – odpre ti nova obzorja. Knjiga ni prisla po nakljucju v tvoje roke (pa ce se tako razumsko iscete in izbirate knjige – glede na recenzije, priporocila ipd.), ampak je bila tisti trenutek tam najdena zato, da ti spregovori. Vcasih samo kot lepa ali morda dolgocasna zgodba, drugic….

Sama uporabljam bibliomantijo v vecih smisli. Imam nekaj knjig citatov in dobrih misel, kjer po zelji odprem stran in se potem ukvarjam z mislijo, ki je zapisana cel dan. Misel me spremlja. V knjiznici pa se mnogokrat zazenem med police in nakljucno izberem leposlovna dela. In vec kot samo enkrat se je primerilo, da sem nasla knjigo, ki bi jo drugace iskala z lupo, pa je ne bi nikoli nasla. Neznani avtorji, besedilo pa taksno, da odpira obzorja. Kar o marskiaterem medijsko opevanem delu ne mores reci.

Knjiznicarka 2