Bilo je poletje…..
……Bilo je poletje. Pravzaprav se je že prevešalo v zgodnjo jesen. Nebo je bilo nekoliko nemirno, veter se je zaganjal v krošnje dreves, ptice so zmedeno letale pod sivo-modrim nebom. Šele ko je drugič zagrmelo, sem spoznal: nevihta. Pričele so padati prve težke kaplje in asfalt je dobival značilen duh po vročem katranu. Ljudje so v naglici hiteli v varno zavetje. Bila je sreda ali pa četrtek. Dež naredi vse dni enake…………
……Jaz pa sem kar stal. Pravzaprav niti nisem čutil nobene potrebe po tem, da se umaknem….. pravzaprav sem bil hvaležen vsaki kaplji, ki mi je bila pripravljena hladiti razgreto lice…. Močnejši kot je bil njen pljusk, bolj me je vračalo v spomine….. v spomine na prejšnjo nevihto, v spomine na neznano žensko, v spomine na seno in grmenje in vonj njene kože….. Nisem imel moči preprečiti svojim spominom, da ne bi privreli na plan….
Zagrmelo je…… Hmmmmm……… Čeprav števec kaže hitrost blizu 200 na uro, s kotičkom očesa ujamem novi blisk. Močan, svetel, razvejan…. razparal je nebo…. in takoj za njim mi skozi čelado udari silovit tresk…. grom….
Potreben bo umik….. zmanjšam hitrost in s pogledom objamem obzorje….. SENIK….. krasen bo za prevedritev tega neurja….. Veter se dviguje z vedno močnejšo silo, bliska in grmi vedno pogosteje in vedno glasneje…. oblaki se spustijo do tal. Komaj se pripeljem do senika….. Postavim motor pod streho….. snamem si čelado in jo položim na sedež….. in se vržem na kup letošnjega sena, ki diši po sveži letini……. z zadovoljstvom opazujem debele kaplje, ki se počasi začnejo sipati proti zemlji…..
Med grmenjem zaslišim še en zvok…. brnenje….. in opazim, kako se proti mojemu pribežališču bliža vespa. Svetlo rdeča, tudi voznikova čelada je enake barve….. Črna majčka, svetle kavbojke….. razveselim se družbe….
Vespa se ustavi, postava sestopi, roke sežejo po čeladi….. in pred mano se strese dolga rdeča griva……… nič ne reče…… stopi do mene in z glavo nakaže na kopico sena, na kateri sedim.
“Je še prosto?”
“Seveda…”
In se sesede tako tesno zraven mene, da me v trenutku objame oblak njenega vonja….. mmmmmmmm….. mešanica vanilijevega parfuma….. pa vlažnih las…… in vonja njene kože, na kateri se svetijo dežne kapljice….
“Rada imam dež….” začne zasanjano.
Preden sploh odprem usta, nadaljuje:
“Rada se ljubim v nevihti…”
Moral sem jo prav bedasto pogledati, ker se je glasno nasmejala…. in ta njen smeh je bil tako živ, tako močan in poln strasti, da me je podžgalo do kosti….. in stegnil sem roko proti njenim lasem ter jih umaknil z ramena.
Dotaknila se je moje roke….. sprva lahno, nato močneje….. gledala sva se v oči…….. in tedaj se mi je popolnoma približala. Ustnice so se dotaknile….. mehko, sladko, počasi, kot da se neskončno ljubiva…… nato so se razprle in začutil sem toplo konjico njenega jezika….. sprehodila se je po moji spodnji ustnici in zazdelo se mi je, da mi bodo zdaj zdaj eksplodirale hlače! Stegnil sem roke po črni majčki, odpel sem svilen nedrček, čez glavo sem v hipu potegnil svoja oblačila in na prsih sem začutil njeno kožo……… dež je silovito udarjal po opečnati strehi……. grom je bobnel………. strele so razsvetljevale do tal zagrnjeno pokrajino………. seno je dišalo……….. in midva sta trgala oblačila s teles kot obsedena……….. Poljubljal sem njena usta, njene lase, njeno telo….. bil sem v transu, nisem vedel, od kod je in kam je namenjena, nisem vedel niti tega, kako ji je ime, čutil sem samo neskončno željo po njenem dišečem telesu……… za hip se je ustavila, mi sklenila roke okoli ramen in sedla v moje naročje…. s tresočo roko sem ji pomagal, da je s svojo mehko in vročo vlažnostjo objelo mojo pokončno trdoto. Ko se je spustila name, je grom preglasil stok, ki se je utrgal v mojih prsih….. bila je mehka, mokra, topla, sladka…… dvigala in spuščala se je v mojem naročju, lasje so me žgečkali po obrazu in ramenih, njena sapa me je žgala po vratu…. Poslušal sem njeno stokanje, poslušal sem nevihto, poslušal sem njene roke na sebi….. Nato sem jo vrgel na hrbet v kopico sena….. s poljubi sem jo prekril do zadnjega milimetra in se tresel ob misli, da bom spet prodrl vanjo….. in ko sem, sem slišal dva krika…… pravzaprav sta bila slišati bolj od daleč….. kot v sanjah….. v neki drugi dimenziji…… Bilo je nebeško sladko izliti se v njeno trepetajočo notranjost…. in obležati v tesnem dotiku na dišeči naravni postelji….
Dolgo, dolgo sva ostala negibna. Mislim, da sem zaspal. In ko sem odprl oči, sem bil pokrit s svojo majico, moj motor je čakal, da se odpeljeva, sonce pa se je sramežljivo kazalo na obzorju. Skočil sem pokonci. Vespe ni bilo več…..
Bila je sreda. Ali pa četrtek. Dež naredi vse dni enake. Razen tistega enega, ki ga nosim v spominu!
