birma
tudi pri nas je bilo tako.
jaz sem naprimer dobil orglice, žepni glavniček in špeguček.
pa petdeset din.
mislim da sem bil takrat najsrečnejši človek na svetu…
[/quote]
Ja, moja mama se tudi večkrat spomni kako je dobila uro pa birmansko obleko in to je bilo to. Zdaj pa kolesa, motorji, nakit… stvari so se zelo spremenile. Pa ne samo pri cerkvenih zadevah, tudi pri ostalih, samo štetje denarja, ki ga dobiš za darilo. Žalostno.
It za botra, pričo, … to je zdaj velik zalogaj. Že, če greš kot navaden gost na ohcet je to kar velik zalogaj.
Sem poslušala zadnjič kolegico, ki bo priča na poroki (ne bo cerkvena, da ne bo kdo rekel, da samo cerkvene šimfam) pa kako bo morala kredit vzet, da bo kupila neke zadeve… pa drugo, ki bi šla za botro kaj vse mora nabavit… grozno. Žalostno.
Pri meni isto, se ne udeležujem ničesar takega, kar ima zveze z religijo. In tudi razložim vsakemu, pa me prav nič ne briga, če nekdo to interpretira kot nespoštovanje njega. Jaz tudi interpretiram kot nespoštovanje mene, da me hoče na take stvari kdo vlečt. Je bilo dovolj prisile v otroštvu glede tega, zdaj je pa potegnjena ostra črta.
Po moje je dobro, da se vabi le verne. Vabiti vse po vrsti se mi ne zdi primerno. Je pa tudi res, da so vabila običajno povezana s tem, koga se splača vabit v finančnem smislu. Pa to ne velja le za birmo. Vem za punco, ki se je v otroštvu in mladosti kar težko prebijala. Sorodstvo se ni kaj dosti menilo zanjo. S pametjo in pridnostjo ji je uspelo v strokovnem in finančnem smislu, njen mož pa je še premožnejši. Od takrat so začela kar deževati vabila na razna praznovanja, pa vabila za priče sestričnam … vse z osladno floskulo, da jo ob tako pomembnem dogodku želijo imeti ob sebi, prej pa nič.
Kako ne boš mogla. A ne greste vi farški po smrti v nebesa? Tam je baje dober razgled na vse.
[/quote]
Nimam še vstopnice za v nebesa, pa farška (tvoja oznaka!) gor ali dol.
Tudi ne vem, kako bodo tista nebesa zgledala, če me bodo že spustili noter. Najbrž me tuzemske marnje ne bodo dosti zanimale :)) – pa MONa verjetno tam tudi ne bo :)) – ali pač, kaj pa vem :))
Malo sem se pohecala, “iskren odgovor” – včasih me ta žlehtna prime, kadar vidim kakšna mnenja, ki se meni zdijo obupna otročja :))
21. stoletje sploh še nima odgovorov na vsa vprašanja. Tudi nastanek Zemlje in življenja na njej so zgolj domneve, projekcije – znanstvena dognanja se dopolnjujejo, spreminjajo tudi – tako, da je omenjati 21. stoletje kot nek presežek malo hecno. Marsikaj pa tudi dolgujemo spoznanjem prejšnjih generacij. Zdaj, če ti (in še dosti vas je takih) dojemaš religijo na stopnji predšolskega otroka, povsem razumem tvoj odpor. Resno: tudi med vernimi je dosti takih :))
Pa da se vrnemo na temo: Moje mnenje je, da so krst, prvo obhajilo, birma – dogodki, ki res nekaj pomenijo samo vernim. Če so v žlahti tudi neverni, se jih sicer povabi, ampak je treba njim prepustiti, ali bodo prišli ali ne. Pa ne biti užaljen, če ne pridejo.
Cerkvena poroka ali pogreb pa je po moje le drugačna stvar. Vidim, da veliko nevernih pri cerkvenem pogrebu gre v cerkev iz spoštovanja do umrlega. Kar je lepo. Ne zdijo se mi nek presežek tisti, ki ostanejo zunaj. In klepetajo. Ko bi bili vsaj tiho.
Enako sem bila vesela, ker so se vabilu na našo poroko odzvali tudi neverni prijatelji in prišli tudi v cerkev. S tem so dokazali svojo človeško širino in pokazali, da so pravi prijatelji. Taki, ki spoštujejo naše prepričanje. Mi pa njihovega, seveda.
Kot da neverni ni prišel iz spoštovanja do pokojnika že na pogreb na pokopališče (verjetno je prišel zaradi kač, ne?), mora iz spoštovanja do pokojnika še v cerkev? Naslednje pa že to ne bo dovolj, bo moral v pušico keš metat iz spoštovanja do pokojnika. Tako izmišljevanje nima meja. Je čisto isto kot pričakovati neverne v cerkvi pri birmi ali obhajiu. Če nisi veren, ti to pač verjetno nič ne pomeni in nimaš kaj dosti tam počet. Tisti, ki pa menijo drugače, pa naj gredo.
A igrice na telefonu pa lahko špilam pred cerkvijo, če sem tiho in imam slušalke s sabo? Ti se raje z molitvijo ukvarjaj tam not, tiste zuni pa pust pr mir.
Mi smo imeli pred slbim mesecem birmo. Ni vabil moj sin, ki je bil birmanec, ampak midva s partnerjem, ker sva midva plačala. Povabili smo izključno tiste, ki nam nekaj pomenijo. Pri tem so izpadli določeni sorodniki in se s tem ne obremenjujem. Tudi vsi niso prišli a so javili da jih ne bo. Razloga zakaj jih ne bo nikogar nisem spraševala – njihova stvar. Birma pa ni bila v gostilni, smo kuhali in pripravljali hrano v lastni režiji.
Prav zaradi preseravanja z darili, predvsem s strani botrov in zaradi dejstva, da je žal birma izgubila svoj prvotni duhovni pomen, je mlajšemu sinu boter starejši sin.
Boter ne bi smel biti izbran po kriteriju, koliko ima pod palcem, ampak predvsem v tem koliko bo prisoten v birmančevem življenju, v opori in nasvetih botra za birmanca in ne le tem ki se tičejo vere in cerkve – vse življenje.