Bizarna in smešna družinska pravila
Živim življenje brez okov in omejitev. Ne otežujem si enega in edinega življenja. Spim, ko sem zaspana, jem ko sem lačna,. Odpravim se po neznani poti, nasmejim se tujcu, se uležem na travo in opazujem zvezde, vsak dan storim nekaj norega. Veliko se smejim, saj se sama odločim kaj in kdo bo vplival name. Smeh mi daje dober občutek v duši in pozitivno vpliva na telo. Da pa se bi ukvarjala z MALENKOSTMI NI ŠANS. Življenje je prekratko! Vsak dan zamujen, je za večno izgubljen!! Povem vam, s partnerjem imava najbolj polno življenje, veliko ljudi si težave dela sama. Pravila so za norce!!!
Niso pravila ampak dogovori oz sporazumi, ki so S!V!E!T!I! in se brez pardona upoštevajo in ne vprašaš če je tokrat lahko drugače
Tičejo se obiskov. Otroci nimajo kaj pripeljati obiskov, če ne vprašajo par dnk prej. Tako na vratih, ” Mami, a lahko gre matic not?” ne dovolim. Za daljše obiske hočem najprej govoriti z njegovo mamo/očetom/skrbnikom. Predvsem ker hočem vedet kdaj pridejo ponj.
Z možem je dogovor glede obiskov le omeni mi, da me ne preseneti ko vstopim v hišo če takrat nisem doma, lahko kar simpl SMS. Npr. “XYZ je tu.”
Dogovor je, da noben obisk ne prespi, niti sorodniki. Nismo na vasi, okrog so hoteli/hostli/Airbnb pač najemi, če hočeš bit dlje, a prespat mi neki bratranci, sestre, svaki, tašče, itd ne bodo hodili
Pa tole se res bere kot zaporniška komedija… pravila za to in ono kar naprej.
Mi imamo bolj tako – počni kar hočeš, dokler to ne škodi ali živcira drugih.
Imamo nekaj načelnih pravil – kot npr – umazano perilo v košaro pri stroju in da ne jemo s tal. Pa da naj bi bila otroška soba vsaj prehodna do okna…
A vse to bolj so bolj priporočila v smislu – drži se – ali pa nosi posledice. Posledice v smislu, da če je npr. ponoči na tleh v otroški sobi telefon, ki ga pohodim na poti do okna, ko grem zapret okno po zračenju… pač smola. In morebitnega novega se lahko nekoč nabavi iz žepnine, če je bo kdaj dovolj. Znajdi se in reši problem.
Nimamo nekih smesnih,pri nas se spomnim edino, da ne dovolim, da se nutella je z žličko, maže se na palačinke ali pa na kruh. Sred noči, ko vsi spijo se jaz vsake tolk prešvercam. Morda komu smešno, ampak na dvorišču se tocno ve, keri parking je moj. Olajsevalna okoliscina za to, ker je vedno pet, sest avtomobilov na dvoriscu, mislim da to vsak blokovec zastop, jaz imam pa tud pri bajti svoj parking.
Kosilo pri mizi, večerja na sedežni pred TV, kjer prej poiščemo karkoli, ob čemer se da smejat.
Tisti, ki kuha kosilo, ne pospravlja (to počne nekdo od ostalih).
Nihče nikogar ne sprašuje, kje je bil, s kom in zakaj.
Okna pomiva mož.
Za praznike si vedno podarimo knjige.
Nikoli ne brskamo po telefonih ali računalnikih drug drugega.
Če se nisi napovedal, ne prideš v hišo. Ne odpiramo.
Mož skrbi za špecerijo, jaz za tehnične stvari (žarnice, odtoki, tehnični za avto).
huj ko v zaporu… mogoče,da imam jaz kakšno foro, ki meni paše – pa se je zdajle iz glave niti ne morem spomniti, ampak da bi z njo posiljevala druge v familiji – pa to glede obiskov, pa tista o otrocih… to me spominja na moje otroštvo pa ne lepo… zamislite se mame in starši, ki ste tako strogi koliko lepih brezskrbnih spominov tako otroku uničite… ne razumem kaj bi starša pobralo, če pride otrok iz ulice vprašat a lohk pride prijateljček k meni se notri igrat… zakaj mora biti to ne… mislim svašta… otrok pride lepo vprašat in je zavrnjen…
tako nam niso pustili prijateljev doma niti v oš – pol smo jih pa na skrivaj vozile s sestro, mal smo cvikal da slučajn ata ne pride med kao malico domov, ampak, hej no…
pa tista o minutah zamude… to me tud spomni na moje otroštvo ne v lepi luči… spet ata – si moral biti točno do sekunde doma, če ne je že letel dol gledat kje si in potem kazen, pa pas in podobne… mislim… ne no… nikoli se ni imela sama take družine kot odrasla – raje se zmenim z otrokom za uro – in če želi se lahko vrne domov pride se zmenit da bi še bil, ali če ni blizu pokliče… včasih je pač tolk fajn, da bi še bil s kolegi – čist razumljivo… in zakaj bi bil starš tolk tog,da se ne da z njim nč zmenit… pomembno je edino,da se pove kje si in to točno, zato,da človeka ne skrbi… ne pa zategovat človeka na minute…
meni je tole grozljivo branje res – večine vaših idej… kot je rekel
S čim vse se ljudje omejujete. Življenje je prekratko, da bi komplicirali za malenkosti. Če sta skupaj dva, ki imata že po naravi umirjen način življenja ni potrebno nobenih omejitev. Omejitve nas omejujejo in vedno bolj zapirajo v nek začaran krog. Pri nama ni pravil, niti nobenih tradicij, razen Božič v družinskem krogu. Stanovanje zmeraj čisto, pospravljeno brez nekih seans. Prav tako življenje. Nihče ni od nikogar in vsak je sam odgovoren za svoje življenje. In prav takšno razmišljanje naju vedno znova vleče skupaj. Po 16 letih skupnega življenja nisva nikoli postavljala nekih zapovedi, prepovedi, omejitev… ker ljudje mnogokrat pridejo v konflikt zaradi postavljenih pravil. Ljudje, življenje je kratko in ni prostora in ne časa za omejitve.
Sicer niso neka nora pravila, so pa navade, ki so noro svete!
Brisace se zlagajo na tocno en nacin, ena kuhinjska krpa se uporabljaja samo za brisanje mokrih, cistih rok, druge za ostalo in se jih da v pranje vsak drugi dan. Pere, sesa, cisti kopalnico in wc… se v soboto zjutraj in potem celo nedeljo. Kuhinjo pospravi tisti, ki ni kuhal, pomaga mu otrok, ki ni pripravil mize. Pere se z enim in edinim mehcalcem, prevleke pojstrov vsak teden, odeja in rjuha vsak drugi teden. Vsaj 1 obrok v dnevu se poje skupaj, niso dovoljeni telefoni, televizija se vgasne, niti radio ne igra. Obiski so dobrodosli, vendar se pred njihovim prihodom vedno pocistita wc in kopalnica. Otroka se izmenjujeta pri tusiranju in umivanju zob, vsak dan je en na vrsti, da se prvi stusira, ta si potem drugi umije zobe in obratno. Ko sta bila mlajsa, smo se vsako soboto zvecer (ce sma bila z mozem doma) oblekli v kopalke in cofotali vsi stirje v veliki banji. Kuhati, cistiti, popraviti manjso stvar v hisi se ucita oba, sin in hcerka. Hcerka, ki je 2 leti mlajsa od brata, dobi dobrine, kot so telefon, televizija, dovoljeni daljsi izhodi… pri isti starosti kot jih je dobil sin. Spat nikoli ne gremo skregani, preden odidemo od doma si vedno povemo, da se imamo radi.
jaz vem zakaj, 24.06.2020 ob 14:47
A ti jaz povem zakaj… Zato, ker se je ponev, v kateri so pekli klobase (in sedaj tudi ti) “dedovala” iz roda v rod… Je pač premajhna, da ne gre cela klobasa noter… zato so jo.. in sedaj tudi ti rezali konce klobas, da ste jo lahko spekli…:)) A se res ni nobenmu posvetl?
Na to sem tud jaz pomislila😄😄😄