Po naključju smo kupili Bobra Bora A. Rozmana – Roze za našo najstarejšo (v vrtcu). Saj je kar simpatična knjižica, ampak mislim, da še nikoli nisem brala knjige s tako številnimi slovničnimi napakami. Med njimi je očitno najljubše vztrajno zamenjevanje nedoločnika z namenilnikom. Neverjetno. Ob tem se sprašujem, če je bil to avtorjev namen, ali pa gre tukaj za kaj drugega (površnost, zanič lektoriranje, “strojno popravljanje” besedila…??). Stvar je še toliko bolj pereča, ker gre za knjigo za otroke. In ob branju knjig se otroci sproti učijo pravilnega izražanja in zapisa, tukaj pa se jih kar premočrtno uči narobe.

Je še kdo opazil to? Ali pa sem res edina (resno, te napake so me tako motile, da sem jih šla v knjigo popravljat s svinčnikom)?

Pozdravljena,

Roza je “znan” po tem, da fura neka svoja pravila glede nedoločnika in namenilnika (pri tem se sklicuje na rabo t. i. kratkega nedoločnika, ki je sicer značilen za pogovorni, ne pa za knjižni jezik). Težava se pojavi seveda takrat, kadar je sicer besedilo napisano v knjižnem jeziku, saj potem te “kratke nedoločnike” prepoznamo kot namenilnike, ne glede na poimenovanje pa nas to zmoti.

Sama napake v knjigah že dolgo, takoj ko sta otroka pokazala malo zanimanja in razumevanja (še v vrtcu), izkoristim za to, da ju opozorim, da to ni pravilno. Tako sta tudi rabo nedoločnika in namenilnika obvladala po posluhu, še preden sta se v šoli učila, kdaj rabimo enega in kdaj drugega.

Seveda se obenem neizogibno pojavi tudi vprašanje, kako bi založbe gledale na tovrstno jezikovno nepokorščino (in neizogibno kolateralno škodo), če bi jo skušal uvesti manj uveljavljen ali neuveljavljen avtor … Po drugi strani nedoločnik/namenilnik, pa čeprav je njuna raba tako preprosta, dela težave celo nekaterim lektorjem, tako da lahko v marsikateri knjigi povsem nenamerno, kot golo napako, najdemo namenilnik za naklonskimi glagoli (ni se mi treba učit, ne znam plavat, nočem si priznat …).

Kaj pa sam avtor pravi o tem svojem “bogu, ki ga moli”, pa si lahko prebereš tukaj: http://www.pogledi.si/ljudje/iz-oci-v-oci-6

Uhm, torej gre res za avtorjeve “fore”… Očitno sem do zdaj imela drugačen nabor literature za prebiranje, da te njegove notoričnosti nisem poznala. Temu “eksperimentiranju” v tem primeru nisem naklonjena, saj gre za neko prisiljeno slovnično trmoglavljenje. Nič nimam proti formam, kjer je očitno popolno neupoštevanje slovnice in pravopisa, ampak tukaj se po mojem mnenju v knjižni jezik meša pogovorni [in povrhu, če se prav spomnim, tekst omenjene knjižice vseeno ni v celoti konzistenten, ker sem in tja se pa še vedno najde pravi nedoločnik]. Hm, in to se potem celo priporoča za branje otrokom…

V bistvu je kratki nedoločnik, ne namenilnik, ampak tečno je pa res. Jaz sem to brala hčeri in sem jih sproti daljšala (v bistvu sem vedno sproti lektorirala knjige, ki sva jih brali, če je bilo neznosno), razen v dialogih. Ne moreš imeti vsega knjižno, potem pa težiti s kratkim nedoločnikom … Kakorkoli, po moje sva tudi zato tega Bobra prebrali samo enkrat, čeprav ga imava doma.

Mimogrede, kolikor se jaz spomnim, je pri kratkem nedoločniku POPOLNOMA dosleden, samo vse drugo je v drugem registru.

Ja, saj sem to pojasnila v odgovoru A. (gl. 1. odstavek). Kratki nedoločnik; prvina pogovornega jezika, ki je ne moreš kot izključno tiščati v knjižnega.

Glede doslednosti pa … lektorji včasih pač ne opravijo svojega dela. Zelo preprost in opazen je primer v knjigi Show strahow (Svetlana Makarovič), kjer se en verz pojavlja v vsaki drugi pesmi, če se prav spominjam, in gre takole:
Komaj verze te napiše,
glej no, pa že strah je tu,
a namesto tečnim pamžem
gre nagajat pesniku.

In enkrat je v tem ves čas istem verzu na koncu tretje vrstice vejica (a namesto tečnim pamžem, gre …) – seveda napačna – čez stran ali dve je ni – pa spet je – pa je spet ni … 🙂 Res že skoraj na meji verjetnega, če naj bi knjigo pregledal človek, ki je za tako delo usposobljen in plačan.