Bodite, prosim, srečni z menoj ….
…. kajti danes sem prejela dobro novico ….
novico, da sem teta malemu bitjecu, fantku,
rojenemu bratu, ki ….. ga imam neizmerno rada,
blazno sem navezana nanj, četudi sodi v skupino
problematičnih ljudi. Srečna sem. Res sem srečna,
srečna zanj, ki ima štirideset let in se je končno odločil prevzeti skrb ne le zase in za svoje muhice, ampak tudi dati življenje novemu življenju. Daj bog, da bi se obneslo tako, kot se pričakuje, ne, ne kot se pričakuje, kot bi bilo za tega otročka dobro. Kako dobro se počtutim ob misli, da bo brat, ki ga je življenje, kakršno smo živeli in ga morali živeti zelo drugače zaznamovalo kot mene. Dobro se počtuim ob misli, da bo brat, ki mi pomeni kot pomenim sama sebi, a mu nisem mogla in nisem znala pomagati, ali morda nisem nikoli zbrala dovolj moči, da bi bila ob njem in mu pomagala, da bo torej ta moj ljubi brat gledal v očke, ki so posijale iz njega in zanj, da mu bodo te mile očke, tile mili mali prstki, pa ročice in nožice, ki so v celoti ena mala živa zvezdica, da bo moj ljubi brat v vsem tem videl in občutil smisel svojega obstoja, da ga bo to bitjece popeljalo po poti osmislenosti življenja, da bo to bitjece zanj lučka zjutraj in zvečer. Neizmerno sem srečna in, prosim vas, bodite ta hip srečni tudi vi z menoj. Srečna sem zaradi malega človečka, srečna sem, ker je to malo bitjece rojeno mojemu bratu, srečna sem za brata, ker mu bo ta lučka kazala pot, po kateri naj hodi. O bog, prekipeva v meni tako močno, da bi objela cel svet, cel celcat svet, pa ne morem drugače, kot izpisati vso svojo neizmeno veselje in srečo tu gori.
Četudi se že jutri lahko pojavijo skrbi in negotovost, žalost povezana z grenkobo spoznanja, mi tega hipa sreče, sreče tega dne ali tega popoldneva ne more vzeti nihče. Ta kanček sreče bo za vedno spravljen v sive celice spomina in vedno, vedno kot bom pomislila ob dvigu deteta v naročje na čas, ko sem za njegovo rojstvo izvedela, vedno me bo preplavil tisti mili nežni osrečujoči občutek, občutek nečesa, česar ni moč opisati, občutek nečesa, kar nam je dano, pa ne znamo dovolj ceniti, občutek nečesa, kar nam je poslano od nekje daleč in od nekoga, ki ga nikdar ne bomo v celoti spoznali, ne njega, ne njegove moči, ne njegove prave volje, občutek nepopisne sreče in dolga do tega življena. Prosim vas, iskreno in toplo vas prosim, bodite danes srečni z menoj. Kajti jaz sem, srečna sem, zelo zelo sem srečna.
Nisem še stisnila brata v objem, nisem mu še pogledala v oči, kar malce strah me je tega, a vem, da ne bo potrebnih velikih besed. Čutim njegovo srce, čutim utrip njegovih občutij, čutim to, kar občutijo ljudje, ki jim je dano v roke novo bitje in ki je prepuščeno nam, da iz tega bitjeca naredimo veselo in srečno, bogato in zadovoljno življenje.
Prijatlji, srečna sem.
He, he, interesantno. Večkrat kot ne, so bratje ali celo sestre lahko problematični, pa vendar jih imamo radi. Prav interesantno bi bilo videti , kako bi bilo meni, ko bi imela ali brata ali sestro. Mislim, da bi znalo biti luštno , prav kull . Saj v reji, kjer sem bila, sem rastla skupaj še z enim takrat malo starejšim fantkom, ki je skrbel zame, in bil moj veliki brat. Danes je velik fant, hehe, očka , vem kje je , on pač ne ve zame , ker ko se poročimo spremenimo priimek, pa kaj vem, ga ne upam pobarat. Je pa sigurno en svetel del mojega otroštva, saj sem veliko stvari pozabila ( hvala bogu ), on in njegova skrb zame ( ko ,e je učil voziti kolo itd.. ), no to mi je pa ostalo v spominu.
Ma, da se vrnem k temi. Yap Mariči, se veselim s teboj. Vsako novo življenje, vsaka nova mala štručka prinaša veselje, kako ne !
Čestitke očiju in mamici, pa cmoka tetkici, hehe…yeess….
Mariči, veselim se s teboj in obljubim, da bom naslednjic pri cerkvici svetega Vida pozvonil na zvon zelja in zazelel tvojemu bratu in njegovega sincku vso sreco v zivljenju.. Zivljenje me naucilo, da je treba z ljudmi deliti vse lepo, zeleti vsem, tudi tistim, ki jih sploh ne poznamo vse dobro in najboljse..
Pa se komentar na tvoje pisanje o bratu. Uporabil bom najinega mucenca Zvoneta:
“Življenje je skrivnost, ki se nam razkriva le sproti in vsakumur po svoje…Zato se vsi imejmo radi si med seboj pomagajmo.. Saj se vsi le učimo živeti življenje in kdor ve kaj več, naj to pove drugim; kdor vidi kaj več, naj to razkrije….”
Ne razume me napak, da te hocem kaj posebej poucevati.. Enostavno osebno mislim, da moramo cimvec govoriti o zivljenskih izkusnjah… Zdi se mi, da na tem forumu marsikaj povemo o zivljenju, vcasih zelo direktno, vcasih pa samo med vrsticami.. Ti imas zato najvecje zasluge..
Pa lahko noc in lepe sanje
Dobo jutro, mili ježek. Nič ne skrbi, čisto prav sem te
razumela in iskreno sem ti hvaležna: hvaležna za to,
ker si tudi ti list v neskoči knigi življenja, ki jo tako rada
prebiram, ker si, kot jaz, kot zajček, kot ….. popisan list,
a vsakokrat, ko se ga lotim prebirati, me preseneti s
tistim, ja, prav s tistim, kar preberem med vrsticami.
Hvala ti, ježek, neskončna hvala tudi za to, ker se z
menoj veseliš in ker z menoj skušaš razumeti, kot
jaz, svojega brata in njegovo veselje, ker z menoj upaš
na njegovo – njihovo srečo. In ker boš pri cerkvici Sv. Vida
pozvonil, kot bom jaz pri naši cerkvici, in ker si me skupaj
z Zvonetom Modrejem spet spomnil na način življenja, ki
bi ga naj živeli.
Dobro jutro, šele zdaj sem priklofala gor pofočkat se,
najprej ježku, ker sem ga prebrala kot zadnjega, zdaj še
tebi, zajček. Pri nas je bilo tako neurje, tako jeza narave
se je zlila na nas, da smo do zdaj imeli vse zaprto, vse
izklopljeno, in mirovali ter čakali minljivost tega besa!
Ja, zajček moj mili, življenje ubira svoja pota, vedno,
smo le figurice, ki jih postavlja zdaj sem zdaj tja,
dokler pač nismo tako močni, da nas pribije na eno
mesto, kot bi spodaj imeli magnet. A tudi, ko se nekam
postavimo in stojimo na enem mestu, nas nosi tja, kjer
nam je bilo vsaj na trenutke lepo in odkoder nam prinaša
čas nekaj znanega, nekaj domačega. Jaz sem bila v reji
med sedemanajstimi otroki, še eden je bil mlajši od mene
in njemu sem morala komaj petletna biti varuška. In malo
se spominjam tega časa, nekaj malih lepih reči je ostalo
od tistih dveh let, pa vendar se mi včasih dozdeva, kot bi namerno želela to obdobje pozabiti, kot bi nekje v sebi namerno zaprla vrata za temi dvemi leti. Pa pride prepih, vrata narahlo odškrne in skozi priprta vrata se prikrate kak spomin: spomin na neskončno dolg kostanjev drevored in vonj cvetočih kostanje, cesta, vsta nastlana z odpadilmi kostanjevimi cvetovi, pa veter, ki je naredil drevored kot sredi zime, ko je odpadalo cvetje, na sredi ceste pa bosonogo dekletce v rahli oblekici z iztegnjenimi ročicami, vrtečo se v veselju in prelestnem vonju, kako lovi kostanjeve cvetove in kriči od same sreče in veselja. In potem pride skozi vrata tudi spomin na kos kruha, namazan z marmelado, kos kruha, odrezan po celi dolžini hlebca in ročice dekletca so bile skoraj premajhne za držat tak kos kruha. V rokah ga je držala kot klarinet in očke so bile bolj lačne kot drobno telesce. In marmelada …. in potem pride še spomin na nove copatke, nogavičke in zeleno letno oblekico z rožicami, marjeticami, spodaj pa en volanček okrog in okrog…. in spomin na nedeljsko jutro in vonj po sveže skuhani beli kavi ….
Oh, na hitro včasih zapem, zaloputnem vrata. Nočem, ne želim vsega, ker je teh lepih spominov malo, potem se vrnejo drugi, tisti, ki privabijo solze v oči in kepo v grlo. Zato tako hitro zaloputnem vrata nazaj in še zaklenem, za dolgo dolgo časa ….
Vidiš zajček, mene je čakal tale moj bratec doma, ves polulan, ves umazan, v elastičnih žabicah, na vseh štirih, devet ali deset mesecev je bil star, ko sem prišla “domov”, k materi. In to nebogljeno dete mi je bilo dano v naročje, v srce je pa samo zlezlo, hitro, kot pod stol ali v kot ali v drugo sobo pod posteljo. In tam je ostalo, to otroško bitje, ta človek, ki ni imel sreče pozabiti vse gorje, ki nam je bilo ponujeno v naslednjih letih, četudi ga nismo ne iskali ne hoteli. Kar vsiljeno nam je bilo, tole gorje, ta žalost, ta kruta spoznanja, to uničevalski plaz otroškosti v nas, ta plaz gorja in nerazumevanja, jeze na ljudi, ki so nam pozvorčali te bolečine, jeze na ljudi okrog sebe, za katere nismo razumeli, zakaj nam ne pomagajo, zakaj samo nemo opazujejo in gledajo naše mučenje …. Ta fant ni šel po beli asfaltirani cesti od doma, šel je po neznanih stezah, po kolovozih, po makadamskih cestah, polnih lukenj in kamenja in se spotikal in pobiral in spotikal, padal in se pobiral. Srčno upam, o kako močno upam, da si bosta z družico končno privoščila mir, četudi poln skrbi in odgovornosti, neprespanih noči, in da bosta znala razumeti otroški jok, ki ju bo spomnil na to, kaj dete rabi, da bosta znala iz njegovih oči prebirati njegove želje, želje človeka po spodobnem življenju.
Hvala ti zajček, ker si z menoj, hvala ti, ker sem spet uspela na hitro odpreti in spet zapreti vrata mojega življenja, hvala ti za tvojo zgodbo, ki me je presunila, kot me presune vsaka taka izpoved, kjer v ozadju in, kot pravi ježek, med vrsticami človek zasluti človekovo stisko, njegove boje in trud, ki ga je dvignil nad to, kar je doživljal in je sposoben z novimi čustvi podoživljati …..
Cmočka, mili moj zajček …..ah, še nekaj: včeraj sem ti v gozdu nabrala velik šopek ciklam, jih povezala, jim uravnala peclje, jih povila v njihovo listje, jih zavezala skupaj in zdaj so na mizi, spodaj v izbi …. tako lepo dišijo, tako prekrasen vonj imajo …. tako rada bi ti jih vročila … in ko grem zdaj mimo, se spomnim včerajšnjega zanosa in močne želje po tem, da te vidim. In zdaj so ciklame še vedno na mizi in ob pogledu nanje, zajček moj, vidim tebe. Drugi šopek ponesem danes tastu …. gor k cerkvici …. in mu povem, tudi njemu, kako rada ga imam, še vedno …
Čauči, zajček, ježek, imejta se lepo. Lepo dišečo nedeljo vama želim, vonj po sveže kuhani juhi naj preplavi vso vašo hišo in še okolico, vonj po tenstanem krompirju, pa po mesku iz juhice, popečenem na maslu ……. in vonj po nedelji!
Ciklame, kako me je razveselilo…že od nekdaj imam rada rožice . Najraje tiste, podarjene iz narave…gozda….travnika… mariči, dišijo do sem !
Res mi je žal za včeraj, je pa tako, je bil še en razlog, ki ga pač ne morem tukaj gor pisat, ga bom povedala osebno.
No, če se nekaj tako dolgo pripravlja, se bo tudi zgodilo in takrat nama bo lepo za vse za nazaj. Samo bojim se , da me boš še sita z mojimi obiski :))))
He, he, pogledaš ciklame in vidiš mene, glede na to, kako izgledam danes, so verjetno ciklamce že ful uboge :)))))) .
Glede mladosti in življenja takrat daleč nazaj, si me pač vrnila v tisti čas in mi obudila spomine. Neki je hecno veš, tudi žalostno, ampak hecno. Glej, kot mali punčki, mi je dedek mraz v tej rejniški družini, kjer sem bila le jaz in tisti malo starejši fant, prinesel darilo le enkrat . Joj, kako sem bila razočarana. Zraven postelje je bila otroška metlica, smetišnica in hehe…ni da bi verjel….bel zajček na baterije….
*********************
Hehe, Marici, se res lepo zakjucila z stavkom “način življenja, ki bi ga naj živeli”!!!!.
Ko ti vedla kako jak sem jaz v teoriji glede načina življenja, ki bi naj v bodoce živel, v praksi pa iz dneva v dan kapituliram na najbolj banalnih receh, se posebej pri hrani in pijaci. Taksen sem pac, ocitno me bic zivljenja se ni dovolj dosegel, da bi me streznil!
pa lep vecer, kjerkoli ze si…