Kako bogati ste?

1) Materijalna lastnina (1) je vse kar povprečen retard razume pod pojmom bogatstva.  Pa še to po večini vidi le t.i. liabilities: bivališče, vikendice, avte, jahte, itd.  Za res bogate sicer ve, da so pogosto lastniki kakšnega podjetja, več nepremičnin, vrednostnih papirjev, ipd.  Vendar le redkim se sanja kaj to dejansko pomeni oz. potegne za sabo.  Domet jim je razmišljanje o plači, saj je življenje iz meseca v mesec, plus kakšen leasing ali kredit, vse kar razumejo.  Višja plača pomeni višjo potrošnjo.  In tako do penzije.  Če varčujejo, varčujejo za večje nakupe.  Življenski dosežek povprečnega retarda pa je lastna nepremičnina.  Magari, če je do slednje prišel bolj po zaslugi prednikov kot sebe.

2) Ko povprečnemu retardu omeniš intelektualno bogatstvo (2), se morda spomni na patente, t.i. intelektualno lastnino, morebitno diplomo in znanja in izkušnje s katerimi si služi kruh.  Ni pa za pričakovati zavedanje, da gre pri tem za vse, na vse možne teme, kar se je skozi življenje kdaj naučil.  Pojem vseživljenskega učenja, na vse možne teme, veliki večini pač ne bi mogel biti bolj tuj.  Čas zunaj službe in drugih obveznosti raje porabijo za življenje z glavo na /off.  In namesto, da bi z leti postali neprimerno modrejši, postanejo zgolj starejši.

3) Šele, ko kaj resno ogrozi zdravje (3) povprečnega retarda, se nekateri zavedo, da jim zdravje predstavlja morda najbolj pomembno obliko bogatstva.  Do takrat pa živijo več ali manj z možgani na /off.  Iz ljudi, ki po njihovo pretirano skrbijo za dolgi niz vidikov vezanih na zdravje, se še najraje delajo norca.  Vsako povezavo med svojim življenjem z možgani na /off in zdravstvenimi težavami, vitalnostjo in ohranjanjem psihofizičnih sposobnosti pa vidijo kot čisto naključje.

4) Povprečni retardi, ki se ne morejo pohvaliti z materijalnim bogatstvom, še največji pomen pripisujejo svojemu socijalnemu bogatstvu (4).  Slišali bomo o tem kako jih osrečuje partner, družina, prijatelji in drugi socijalni stiki s sorodnimi dušami na katere se menda lahko ne vem kako zanesejo.  Medtem, ko se bodo bolj uspešnejši postavili tudi z doseženim družbenim statusom, funkcijo, poklicnim nazivom, slovesom, ipd.  S tem, da vzdrževanje statusa v veliki večini primerov zahteva še pa še časa in energije.  Kar marsikoga drago stane na drugih področjih.

5) To, da bi povprečni retard kdaj pomislil, da je bogatstvo svoboda (5), jasno močno presega domet ne le povprečnega retarda, ampak ogromne večine ljudi, katerim se niti sanja ne kaj sploh pomeni biti svoboden.  Če kaj se bodo pohvalili, da v svojem delu in vsem kar jih omejuje pravzaprav neznansko uživajo čeprav ankete dokazujejo, da to v najboljšem primeru drži le za par odstotkov ljudi.  In nadaljevali v stilu, da tako ni nihče zares svoboden.  Ne le, da jim pojmi kot so finančna in geografska svoboda, med drugimi, ne bi mogli biti bolj tuji, indoktrinirani so celo v zgražanje na svobodo izbire.  Zato življenje drugačnih, pa če so še tako vsestransko uspešni, ni vedno potica.  Kakorkoli že, povprečen retard še vedel ne bi kaj sam s sabo tudi, če bi po nekem čudežu dejansko postal 100% svoboden, saj je že celo življenje vajen zgolj slediti, živeti kot vrtna salata.  Tako je brez discipline, da bi magari 24 ur prostega časa izkoristil za prav dosti koristnega.

Zaključek?  Če se mene vpraša, je neskončno bolj pomembno postati čim prej vsestransko bogat kot zgolj materijalno premožen.  Kar je cela umetnost.

K “vsestranskemu bogastvu” spada tudi osnovna vzgoja, začenši s 100 % pismenostjo (kamor spadata tudi pravilno pisanje najbolj vsakdanjih besed in besednjak), ker ta ne kaže le tega, da je človek dejansko hodil v šolo, temveč da se je tudi zmožen učiti – in da redno bere še kaj drugega kot komentarje na forumih.

Da.

Sposobnost komuniciranja spada pod omenjeno intelektualno bogatstvo.  Pri čemer se ima povprečni retard za sila razgledanega, če mu po zaključku formalnega izobraževanja uspe prebrati še kakšno knjigo v materinem jeziku.  Kar se tiče splošne razgledanosti, pa je zaradi slovenske majhnosti še bolj pomembno znanje svetovnih jezikov.  Predlagam, da napišeš kam v tem pogledu spada povprečni retard.

V bistvu se načeloma strinjam z zapisom. Samo na lepši način. Očitno nisem povprečna, ker veliko razmišljam kako gremo kot “ovce” v službo, kot “ovce” po največji gužvi domov. Služba ni nek presežek, ni nekaj bistvenega kar spreminja svet na boljše. Najbolj mi gre na živce, da smo zaradi nekih pravil omejeni kot v zaporu (štemplanje) in  ni toliko pomembno kaj narediš efikasno v tem času. Ko želiš spremenit sistem je to nemogoče, ko želiš, da bi si ljudje pomagali med sabo in ne metali polena pod noge, je to nemogoče itd. Zato le preberem kakšno knjigo, le poskušam s primerom pokazat sočutje do sočloveka in živali in predvsem usmerjat otroka, da razmišlja s svojo glavo, da on vodi in ne bo voden.

Zaključek? Ne veste, kje se uporablja j, kje pa ne. In bogastvo se napiše brez črke t.

bogatstvo -> bogastvo

Intelektualno bogastvo je tudi besedni zaklad 😉

wtf 😳

Tujina zahteva konstantna izobraževanja in polaganje izpitov.

Pri vsem tem ne omenjaš najpomembejše oblike bogastva in to je duhovno bogastvo.  Duhovno bogat človek nikoli ne bo drugih ljudi zmerjal z retardi, pa čeprav so v materialnem, socialnem, intelektualnem, itd… področju na slabšem kot on.

Hvala.  Po spominu se mi je zdelo, da se napiše tako kot ste me popravili.  Samo kaj, ko je preteklo že toliko let od kar jezik le izjemoma uporabljam, da ni prav niċ čudnega, da tu pa tam pride do relativno elementarnih napak.  Zaradi tega me ni nič sram, itd.  Se zgodi.  In, kaj sedaj?

Ne samo tujina, tudi pri nas velja načelo permanentnega izobraževanja, razpolovna doba znanja je samo še 6 let, 20 let po diplomi je 90% tistega znanja za v smeti, zastarelo je ali se celo izkazalo za napačno.

S tem, da ti je danes vse znanje tega sveta na voljo klik stran in zastonj, internet je raj za avtodidakte, lahko se učiš od najboljših, poslušaš predavanja najbolj vrhunskih profesorjev z najbolj prestižnih fakultet, polemiziraš s kolegi na forumih itd.

Ampak morda še bolj pomembno kot znanje, še bolj ključen intelektualni kapital, je pa, da se naučiš učinkovito razmišljati in nove informacije integrirati, brez tega imaš samo podatke, ne pa znanje.

Žal otrok nikjer ne učimo strategij in tehnik učinkovitega razmišljanja, sami pa zgleda tudi ne čutijo te potrebe, kar je velik izziv za profesorje na univerzah danes, študenti ne znajo razmišljati, nimajo intelektualne radovednosti, socialna orežja so jim zjebala attention span, ne učijo se, ker bi bili željni znanja, ampak zato, da naredijo izpit, šolski sistem je pa pač tak, da lahko praktično z učenjem na pamet prilezeš celo do doktorata, sploh v družbenih vedah, kjer ni neke akademske rigoroznosti in je za raziskovalno delo dovolj opisovati pojave, ne pa iskati vzročno-posledične povezave in dajati napovedi.

Tako da danes akademski naziv nikakor ne pomeni znanja in sposobnosti učinkovitega razmišljanja, z njim bolj dokazuješ neko pridnost in konformizem.

Morda bi res imelo smisel kulturo obnašanja uvrstiti med t.i. duhovno bogastvo.  Čeprav mislim, da spada v kategorijo intelektualnega bogastva.  S tem, da jaz kulturo obnašanja vidim nekoliko drugače kot povprečen retard.

Dokler sem živel v svojem mehurčku in naivno verjel v še pa še neumnosti, tudi kar se tiče ljudi, mi na kraj pameti ne bi padlo napisati spornega izraza.  Šele, ko sem širšemu spektru ljudi dal priložnost, da mi sploh v virtuali, ko so brez zadržkov, razkrijejo svoj pravi obraz, sem dojel kaj je domet povprečnega retarda.

Od kar sem to spoznanje dodal med svoje intelektualno bogastvo, pa se mi zdi edino razumno, da realnosti primerno prilagodim tudi svoje obnašanje.  Namreč zavedam se, da povprečni retard ne bi mogel imeti bolj nerealne predstave o samem sebi in svetu, ki ga obdaja.  Zato vsakodnevno brez zadržkov na nič manj poniževalen način tudi pametuje vsem drugače mislečim/živečim kot, da ima opravka s samimi retardi iz posebne šole.  In to na temah o katerih sam nima blage veze.  Zato ga, logično, močno zmoti, ko v argumentih katere ne more demantirati prepozna odsev sebe, navadne ovce za striženje.

Ne glede na prepad v zrelosti kar se tiče medspolnih odnosov vem, da splošno gledano nisi neumen. ^_^

Živimo v svetu kjer, če poenostavim, 4% useful idio.ts manipulira 90% ljudi za korist po moje precej manj kot 1% ljudi pri vrhu piramide.  Pri čemer sam spadam med po moje niti 5% čudakov, ki iz kakšnega razloga nismo vodljivi konformisti.  Ker tudi za slednje velja normalna porazdelitev, pa sem cele med temi relativno gledano čudak.

Bore malo ljudi se zaveda, da živimo v svetu kjer inštitucije sistema zgolj dajejo privid, da služijo deklariranemu namenu, medtem ko dejansko obstajajo zavoljo popolnoma drugega cilja, upravljanja človeške črede.  Zato povprečni retard tudi živi tako zelo predvidljivo življenje.  Indoktrinirana prepričanja mu preprečujejo, da bi z namenjene mu življenske poti na kateremkoli področju preveč skrenil.  To, da se skoraj vsakemu po spletu okoliščin na kakšnem področju vsaj delno odprejo oči, pa pomeni predvsem to, da si skoraj vsak potem domišlja silno razsvetljenost brez vsakega zavedanja, da je na ostalih področjih še vedno navadna ovca za striženje, čeprav bi mu že kritičen pogled na lastno življenje lahko marsikaj razkril.  Pa tega seveda ne stori.  Če kaj, je prav ponosem na svojo normalnost.  Brez vsakega zavedanja, da je ravno normalnosti tisto kar ga dela ovco.

Imam sebe, imam vse.

Bogatstvo? Materijalno? Socijalno?  Brrrr, kakšna sfušana slovenščino!

Človek je bogat samo če je človek in ima čisto srce in dušo. Ostalo je vse zastonj. Gore denarja ne odtehtajo srčnega človeka.

Žal je še ena kruta resnica, ki vlada v tej prekleti državi in po svetu. Če je človek bolan in brez denarja, ga država še dodatno uniči. Do groba. Denar je pa hudičevo sredstvo.

Pameten človek se lahko iz uvodnega posta marsikaj nauči.  En nauk je, da samo zato, ker si na primer dosegel ne vem kakšno stopnjo formalne izobrazbe, karierni uspeh ali postal še tako materijalno bogat, karkoli si ljudje pod tem že predstavljajo, nisi zagrabil boga za jajca.  Čeprav ti družba že zaradi raznih statusnih simbolov lahko daje privid, da si alfa in omega.

Če se nisi razvijal tudi na dolgem nizu drugih področij, imaš skoraj zagotovo toliko enih popolnoma zgrešenih prepričanj, posledice katerih ti slej kot prej, milo rečeno, konkretno zagrenijo življenje.  Lahko gre za karkoli.  Zato se je tudi tako pomembno realno zavedati svojih šibkih plati.  Ne pa, da se vsak povprečni retard, ki je v življenju pogrnil od (1) do (5), čuti poklican, da se na področjih kjer nima blage veze obnaša kot, da je popil vso pamet sveta.  Kar se na forumih kot je tudi ta dogaja vsakodnevno.

🤭

Domet povprečnega retarda je komentiranje peščice praktično trivialnih pravoslovnih nepravilnosti.  Logično, da ne prenese soočenja z realnostjo, ko v ogledalu spisanih argumentov prepoznal samega sebe, indoktrinirano ovco za striženje, ki je na življenskem izpitu padla na celi črti.  In, da ne bo pomote, nobene konkretne osebe nimam v mislih.  Tako vsi veste, da spisano velja za veliko večino ljudi.

Povprečni retard nima najmanjšega problema ignorirati praktično nepismene mentole, ki iz dneva v dan forum smetijo s svojimi slaboumnimi neumnostmi.  Zato pa si ne more pomagati, da ne bi meni iskal dlake v jajcu, ki bi lahko ta tekst nič manj kvalitetno napisal v več jezikih kot se jih je sam kdaj lotil učiti.  Pustimo to, da sem za razliko od povprečnega retarda na vseh teh področjih dosegel toliko, da se mi lahko gladko je.be kaj si misli o meni.  Gre za nekaj kar si marsikateri človek na še takšnem položaju ne more privoščiti.  Zavoljo všečnosti se pretvarja, da je nekaj kar ni, niti je kdaj bil.

“Bore malo ljudi se zaveda, da živimo v svetu kjer inštitucije sistema zgolj dajejo privid, da služijo deklariranemu namenu, medtem ko dejansko obstajajo zavoljo popolnoma drugega cilja, upravljanja človeške črede.”

S stališča elit je primarni namen šolskega sistema indoktrinacija v dominantno ideologijo režima, kakršnakoli že je; islamizem, socializem, liberalna demokracija…*

Enako primarno funkcijo imajo mediji, tudi zato “novinarji” s tako lahkoto prehajajo med poltike in obratno, ker je to itak ena in ista struktura.

Če je indoktrinacija v celoti uspela, subjekt kar sam zagovarja npr. obstoj prisilne naročnine na RTV, češ tako mora biti, drugje je tudi tako, rabimo “verodostojen” vir informacij in obvezna naročnina nanj, subjekt ne uvidi parazitske in orvelovske narave take rešitve.

Klasične državne inštitucije pa dodatno podpirajo legitimizacijo režima, oblasti, nosilca monopola na uporabo sile, in ščitijo status quo, predvsem pobiranje davkov, da se resursi od ovc stekajo k elitam in ščitenje tako pridobljenih resursov s pravno ureditvijo in po potrebi s silo.

Na temo ideologij ima filozof Eric Hoffer pronicljivo misel: Every great cause begins as a movement, becomes a business, and eventually degenerates into a racket.

Very well said!

S tem, da je prava umetnost razumevanje družbe v kateri živimo izkoristiti za izboljšanje lastnega življenja.  Pri čemer večina takoj pomisli na npr. napredovanje po službeni lestvici.  Z višjim položajem pride višji dohodek.  Praviloma sicer na račun recimo temu bolj naspidiranega življenja.  Saj višji položaj praviloma pomeni višjo odgovornost.  Višji dohodek pa v očeh širokih mas pomeni zgolj eno, višji življenski standard, ki v kombinaciji z višjim statusom pri moških služi kot glavni pičkohvatni mehanizem.

Pomembno se je zavedati, da je v skoraj vsem s čimer so nas indoktrinirali dovolj resnice oz. dobrega, da ni najno najboljša ideja vse zavreči in si reči, klinc, jaz se tega ne grem.  S tem, da je hudič pogosto v podrobnostih s katerimi se veliki večini ne da ukvarjati.  Na primer, prilagojena verzija opisanega scenarija nas lahko pripelje tudi do finančne in potencijalno geografske neodvisnosti ter svobode na splošno preden smo zreli za v dom betežnih upokojencev.  Seveda pa je temu cilju potrebno marsikaj prilagoditi.

Namreč, z zgornjo strategijo, brez vsake prilagoditve, si velika večina t.i. uspešnežev malo po malo zada toliko življenskih avtogolov, da ne bi mogli biti bolj ujeti v matrici.  Tako službeno oz. poslovno kot doma oz. v privat življenju.  Imajo vse polno razno raznih obveznosti, omejitev in tveganj, zavoljo katerih so lahko samo tiho in trpijo, pa če so v očeh velike večine še tako uspešni.

Kakorkoli že, moj namen ni prodajati recepte za uspeh na naštetih področjih.  Namensko provokativni tekst lahko ljudi zgolj spodbudi, da se po tem, ko se od silne užaljenosti malo pomirijo, nekoliko bolj realno zamislijo nad lastnim življenjem.

Povsem strinjam, sam isto pravim za red pill, Rollo Tomasi et al, v njem je veliko dragocenih uvidov in te je vredno obdržati, zmotne podmene, napačne sklepe in kontraproduktivne strategije pa zavreči.

Every great cause begins as a movement, becomes a business, and eventually degenerates into a racket.

Zgornje velja tudi za red pill.

Jaz se imam za svobodno osebo. Izbiram ali bom delala in kje oziroma ne bom. Izbiram kaj bom počela s svojim življenjem, svobodno razporejamo svoj čas. Ni pa svoboda med in mleko. Jaz jo doživljam zelo odgovorno, se zavedam da sem za vsak korak odgovorna jaz in samo jaz. Oziroma kot je rekla že moja mama, kakor si bom postalala, tako bom spala.

Tudi ostala v začetku našteta bogastva imam,  vendar mi največ pomeni svobodna izbira načina življenja.