bojim se zaupati

Po precej lažeh oz prikrivanjih z moževe strani, po zakonskem svetovanju sem se precej trudila, mož malo manj. In nikakor po vsem času ne morem sebe pripraviti do tega, da bi mu zaupala, verjela. Vedno so vmes neke zamolčane stvari, pol resnice, pa res nikoli ni bilo hudih besed zaradi resnice. Vedno samo zaradi zamolčanih zadev, prikrivanja ali pol resnice. Pa vendar – mož nadaljuje s tem. Pove neko stvar, ampak zamolči bistvo. Banalni primer – Pove o osebi, kako je oseba izgledala, kaj je rekla, da je komunikativna, ampak bistvo pa ne – da je tej osebi dal svojo osebno telefonsko, da se s to osebo sliši vsaj dvakrat na dan ( seveda samo poslovno, po njegovem – ker sem slučajno nekaj iskala po njegovem telefonu na njegovo željo, ne skrivaj)… Zdaj pa – ali me preizkuša kako daleč bom dovolila zavajanje, ali res ni ničesar…. Sama si ne morem pomagati, ampak res mu ne zaupam. To sem mu rekla in vse kar je bilo – to pa ni moj problem, je tvoj. OK, res, ampak, zakaj mi ne pomaga, če je vir vsega on? Zakaj še vedno zavaja, prikriva, če ve, da je v tem težava? S takšnim načinom res ne bo drugače, če ga dnevno ulovim na zamolčanju. Zakaj reče, da ga je sodelavec povabil na pivo, če ga je v resnici on? (povedal sodelavec sam) Nikoli ni bila težava, če je kam šel, samo da vem da gre, da ne čakam s kosilom. Ampak ne – kljub vsem prošnjam, minulim zadevam se ne potrudi z resnico, temveč vozi svojo pot po zamolčanju oz prilagajanju resnice. V čem je keč, da reče da ga nekdo povabi, če je dejansko on povabil? Ne rečem če sem nek satan v preobleki, ampak ne – tudi jaz grem, mu povem s kom, zakaj, kako …. samo on nekaj menca in laže. Res me to že ubija, hkrati pa dela razdor. Še bolj, ker ko sem mu povedala, je rekel da to je moj problem. Saj je, ampak – povej po resnici, pa problema ne bo. Kako nekomu verjeti, če ga dobiš redno na zavajanju, prikrivanju. Je potem res to moj problem??? Če ga ustvari on, kar se ve in vidi?