Lep pozdrav vsem!
Me zanima,če je kdo med vami,ki je bil kdaj hudo bolan ali pa njegovi svojci ali otroci…in kakšne so bile reakcije vaših najboljših prijateljev.Zelo sem razočarana.Pred dvemi leti mi je zbolel otrok.Takrat so mi prijateljice res stale ob strani in me tolažile.Čez čas pa se ni nobena spomnila me sploh vprašat kako je,če smo dobili izvide…..kako je sedaj z nim.Tudi,če vedo,da ni še vse v redu.To me razžalosti,ker vidim,da res nihče te ne razume(če ne proba)kako je v takih situacijah.Vse mi jočejo na ramenih ,ko se jim kej zalomi.Ena ima celo ljubčka in pravi,da ne more živet,ker se je skregala z njim(otročarije)….in jokala pred mano,ker je ni klical.Ma res ne vem kaj si mislit.(Govorim o prijateljici,ki sva bili kot sestre.)Ko jim rečem,da pričakujem izvide me nobena sploh ne vpraša,če so prišli…..morda pretiravam,ne vem.Vem edino,da kljub vsem prijateljicam ,ki jih imam me nobena ne razume.
Še dobro,da imam moža in mamo.
Jaz vsakemu prisluhnem,ko ima težave in to izkoristijo ,mene pa sploh ne upoštevajo.Ali pa rečejo sej bo ,ne sekiraj se…….

Razumem tvoja občutja, na nek način pa razumem/”razumem” tudi tvoje prijatelje. Po moje ni problem toliko v tem, da njih ne bi zanimalo za tvojega otroka (čeprav za izvid, če konkretno omeniš, da ga pričakuješ, bi te pa vseeno lahko vprašali), ampak predvsem v tem, da niso v tvoji koži in te ne razumejo.
Govorim iz lastne izkušnje, bila pa sem tista, ki ni razumela. Prijateljica je kar nekaj let pred vsemi ostalimi (vsaj 5) rodila otroka, ki je imel (in jih v manjši meri še ima) zdravstvene težave. Priznam, da je takrat nisem razumela toliko, kot jo lahko razumem danes, ko imam sama otroke. Verjetno to ni opravičilo, ampak tako je (bilo).

Ponavadi je ljudem težko govoriti o boleznih, še posebno o hujših. Mnogi mislijo, da bi lahko bili vsiljivi, če bi kar naprej spraševali, kako je, kako ni, kaj bo, kaj vas čaka…

Zakaj pa ne potožiš tega prijateljicam, kar čutiš? Naslednjič, ko prijateljica joka, ker se je skregala z ljubimcem, se zjoči tudi ti… Ti bo pomagalo, čeprav ne bosta jokali zaradi istega razloga. In če je kolikor toliko človek, te bo vprašala, zakaj jokaš, potem pa ji povej…

Jaz če se le da, ne jamram veliko prijateljem, našla sem eno gospo, ki ima podobne težave kot jaz in z njo se o tem najlažje pogovarjam, skupaj si potoživa, skupaj jočeva, se jeziva in smejiva.Zdavemu človeku je težko razumeti, meni pa zoprno razlagati več kot enkrat, kako je z mano. Poskusi najti za take pogovore nekoga, ki ima podobne težave, prijateljem pa omeni bolj na kratko, kako je. Društva bolnikov so za take stvari zelo dobrodošla.

Mene so prijatelji že večkrat razočarali, pa še kar upam… In odpuščam… Ampak nekateri ljudje so pač taki, da te bodo izkoriščali v nedogled, vmes pa niti enkrat pomislili nate, na tvoje probleme, na tvoje skrbi. Samo jaz, jaz, jaz… Zlasti v današnjem svetu. Kot da smo kontejnerji za tuje težave…

Po mojem je čas, da prijateljem poveš, kaj čutiš. Če ne drugega, ti bo lažje pri srcu. Oni bodo pa tudi razmislili, kako in kaj. Če se bodo še naprej vedli enako, potem veš, da to ni pravo prijateljstvo.
Srečno! In vse dobro tudi tvojemu sinčku!

Toncka

Moja zgodba je drugačna, nekaj let nazaj sem ponudila vso našo pomoč osebi, ki je zbolela za rakom, s to osebo nisva bili neki prijateljici, prej le znanki, ki sta se občasno družili skupaj , ko smo skupaj bili, enako moj mož in njen mož. Ker je imela veliko obiskov v Lj, ona pa je bila precej oddaljena, sem ji celo ponudila svoj dom za ta čas, ampak se je uavalila in tako smo njej in njeni familiji pomagali kot prijatelji, pravi prijatelji, kadar smo le lahko. Ona ozdravi, konec leta se nekako zahvali in v tej uahvali napiše, da smo bili edini, ki smo jim res pomagali in nato se ta zgodba konča. jaz sem še nekako prijazna, kličem, sprašujem kako je, skratka veza laufa le zaradi mene, ker kličem, pišem in ji dam vedeti, da mislim na njo. nakar me vse počasi mineva, ko ne dobim nazaj “fidbeka”. Pišem, nič ne dobim nazaj, kličem, nima časa…nato tudi jaz uthnem in prekinem stike z njo in od takrat je minilo leto, ko se nismo več čuli, ne brali in se tudi ne bomo več…očitno.

Vidiš, so tudi drugačne zgodbe, ki so me zelo izučile, da bom v bodoče prekleto dobro premislila, kdo me je vreden in komu bom v pomoč nudila sebe, vso v celoti, kajti tak bolan človek potrebuje tako pomoč ja.

To je pa res žalostno. Sploh ne morem verjeti.

LP

Tako je. Žal Podobne izkušnje imamo tako rekoč vsi, ki smo izgubili ljubljeno osebo. Ljudje, ki sem jih imela za prijatelje, ki sem jih poslušala, ko so mi razlagali o svojih “problemih”, se nenadoma niso več oglasili. Težko je to sprejeti, res težko. Ne znaš si razložiti, zakaj. Mogoče je lažje, če veš, da je to na nek način normalno, pa kakor koli čudno se to sliši. So prijatelji in so “prijatelji”. Svetujem ti, da se poskušaš sprijazniti s tem, kajti ne bodo te razumeli. Njihovi “problemi” so nekaj drugega, tvoj svet in njihov svet sta zelo zelo daleč. Poskusi spoznavati druge ljudi.

Žalostno ja, toda zelo poučno, vsaj zame je bilo!

Kar se tiče prijateljev pa še tole, pravih prijateljev je itak malo in če si človek na mestu ti je itak jasno že takoj, koga lahko imaš ali rečeš zanj, da ti je pravi prijatelj in le ta bo ob tebi v dobrem in slabem, vsi ostali bodo šli dalje. Torej ne slepite se, da Vam je nekdo prijatelj, ko dobro veste, da temu ni tako. Kot sem dejala, res pravih prijateljev je malo, nekdo ga nikoli nima v svojem življenju. Mene najbolj moti, ko mi ljudje govore, ja imam veliko prijateljev, ma lepo Vas prosim no, to je nemogoče, nato pa so take žalostne izjave, da te ob bolezni skoraj vsi zapustijo…torej to sploh niso bili pravi prijatelji!
So bili le znanci, sosedje, kolegi, ne pa prijatelji! Se mi dozdeva, da nekateri ne ločijo tega in imajo kar vse za prijatelje.

Jaz imam le eno res pravo prijateljico za katero vem, da mi je na razpolago 24 ur na dan, kakor jaz njej in četudi se ne slišiva, vidiva po mesec, zaradi tega ni zamer, ker imava pač vsaka zase tudi svoje življenje, vendar se imava in veva, da se čutiva in sva skoraj eno, to je zame pravo prijateljstvo! In dovolj mi je le eno, če bi bilo tega več, bi bilo že odveč!

ni vedno tko,
rada bi ti nekaj povedala.Tudi jaz sem imela tako prijateljico kot ti.Ko pa se je tudi meni spremenilo življenje čez noč sem videla,da res pravih prijateljic ob hudih težavah sploh ni.Takrat ti stojijo ob strani sorodniki mama,oče,mož ampak prijatelji ne.Morda res na začetku kot je napisala tinka tin pol pa vsak na svoje.Res je da človek ne razume bolečine drugih ,ker je ne prova….tako je pač življenje.
Pravi prijatelji so tisti ,ki jokajo s teboj ne tisti,ki se smejejo.
Tinki tin bi pa povedala,da ni edina,ki doživlja to……

Na sreco ni med mojimi najblizjimi nihce bolan, pa smo vseeno imeli svoje vzpone in padce. In na sreco vedno s prijateljicami.
Iskreno povedano, ne vem kako je, ce nimas pravega prijatelja. Jaz jih imam ocitno veliko. Pravzaprav imam 2 prijateljici, zelo bliznji in se nekaj prijateljev, za katere vem, da ce bi jih poklicala sredi noci, bi mi priskocili na pomoc. Glede na dejstvo, da se tukaj na forumu marsikdaj slisi, da ste brez pravih prijateljev, se meni moji zdijo pravi veliki zaklad. In hvalezna sem za njih.

Z nami lahko ob bolecini cuti le nekdo, ki nam je blizu. Obicajno ljudje prijateljev ne spustimo tako zelo blizu, si nismo tako zelo intimni, da bi nas lahko zacutuli. Potemtakem tudi tezko pricakujes od nekoga, da bi cutil tvojo bolecino, ce sam cesa podobnega se ni dozivel.

Ko nudis nekomu prijateljstvo in pomoc, dajes to nesebicno in ne pricakujes povracila. To je tako kot ljubezen do partnerja – dajes in ljubis, a ne zahtevas nazaj. Vsaj tako naj bi bilo.

Razumem razocaranje. Mogoce pa vasi prijatelji le nimajo tako razvite custvene inteligence, kot jo imate ve. Zakaj jih tega ne naucite? saj ni tezko, le malo vec casa si je treba vzet in malo vec se pogovarjat. ovejte svojim prijateljem, kaj si zelite, vecina vas bo razumela, saj si tudi oni zelijo enako, samo povedati ne znajo tega in bojijo se, da bodo pri vas naleteli na negativen odgovor.

tinka tin žalostna, povej prijateljici, kako se pocutis in kako cutis. sta se sploh kdaj pogovarjali o custvih? Tvojih custvih?

ni vedno tko, ne obremenjuj se. Vajin odnos se je zacel in koncaj s prijateljicino boleznijo, K sreci se je tudi njena bolezen koncala. Karkoli brezpogojno das, se ti povrne.

Srecno in cimvec iskrenih prijateljskih odnosov :))