Seveda so meje. Kar si naštel/a sta dva ekstremna primera, kjer je stvar jasna. Veliko jih je vmes, ko ne veš točno, zato je pač potrebno otroka opazovat, se z njim pogovarjat,… No, žal je tudi res, da marsikater otrok pri starših te opore nima ali se ji pa izmika in taji 🙁
Še manj je verjetno staršev, ki bi otroka učili kak naj bo do drugih. Večinoma je vsem fajn, da je njihov srečen in to je to
[/quote]

Podpisem zadnji odstavek. Ampak zakaj je tako? Ker imajo starsi napacne vrednote. Zakaj pa imajo oni napacne vrednote? Posledica prepolnih ritk.

Podpisem zadnji odstavek. Ampak zakaj je tako? Ker imajo starsi napacne vrednote. Zakaj pa imajo oni napacne vrednote? Posledica prepolnih ritk.
[/quote]

Ne vem ali so napačne vrednote posledica prepolnih ritk ali morda – čist nasprotno – kakšnih kompleksov.
Se mi pa zdi, da je vse več obsedenosti s samimi sabo in, hkrati ali morda posledično, kroničnega pomanjkanja empatije.

Prek zooma…? 😉
[/quote]

A torej si otroci sami rihtajo zoom srečanja?? MOČNO DVOMIM. Na zoomu so z učiteljico in tam zagotovo ne čvekajo o tem, kaj je ena rekla drugi. Če pa že, pa med razredno uro in tam se ne dovoli grdega vedenja.:)

Avtorica provocira, malo je pozabila, da so učenci doma. Če pa se prek telefona gnjavijo, je preprosta rešitev na dlani. Telefona dopoldan nima. Računalnik je samo za šolo, na družbene medije ne vstopa. Problem rešen.

Živjo,
Mi smo imeli lani v zadnjem letu v vrtcu fanta, ki se je spravljal na vse. Tepel, grizel, lomil igrace, podiral lego kocke, kradel in trgal risbice otrok… moja žena je strogo proti nasilju in je sina vedno učila da, ima fant doma težave, neurejeno družino, ločena starša, nasilnega očeta,… tudi vrtec je zadevo z njimi aktivno reševal, ampak je bilo jasno, da si mati zatiska oči pred resnico. Sam sem prenašal, dokler ni bilo nasilja, ko mi je pa otrok prišel domov z svinjskim ugrizom na roki, in bil 2x prej tepen sem opustil ženino teorijo in sem sinu predlagal naj ga nabuta naslednjič. Sin je načeloma karakterno precej zajeban in ne odpušča in pozabi takih stvari, prav tako je bil med večjimi in močnejšimi.
No, v glavnem 3 dni kasneje so me klicali na zagovor, ker je sin z 2 sošolcema tega mulca močno nabutal, on je sedel na njem druga 2 pa sta ga brcala po celem telesu, tudi precej v glavo. Sicer katastrofa, ampak je imel pa potem mir pred njim do začetka korone.
Potrebno se je postavit zase, prejemat udarce in upati na boljše čase ne pelje nikamor.

Obdobje permisivne vzgoje pušča posledice na velih generacijah. Naša tovarišica v 1.razredu je prvih par glavnih počila k ušesu, dva je butnila z glavami vkup, eni natakljivi klepetavi lutkici je odtrgala šop las, pa nismo upali pisnit do petega razreda. Še kak ata je rekel, da bo uciteljici po edal, je bolj zaleglo kot klecanje v kotu. Bil je red, mir in spoštovanje avtoritet.

Divjaki producirajo divjake s tem , da se odrasli še malo znajo delati pred drugim pa nekaterim ni jasno kako je lahko otrok tako nasilen, prostaški, nespoštljiv. Je samo ogledalo in odraz starša. Njune temne plati, njunih odnosov. Ne moreš pljuvat agresivno po politikih, čez (trenutne) zakone in pričakovati, da bo tvoj otrok neproblematičen. Najprej mora starš sam bit družbeno neproblematičen. Mejo je potrebno takim drekcem takoj postavit. Takoj. Kdor ni sposoben spoštljive komunikacije in odnosov ta je produkt agresivnih (vsaj pasivno agresivnih) staršev in pri takih na razum računat je nekaj na kar se ne bo zgodilo zato je potrebno ukrepat takoj. Bednike samo kazen oz bolečina nekoliko ustavi misel na dostojnost in lepo vedenje pač ne.

Sem bila sama v takem položaju pred leti. Ena leaderka in druzbena smetana mesta, so se spravili name in na prijateljico. Stvar je sla tako dalec, da so vsi starsi vedeli kaj se dogaja, vedeli so vsi ucitelji in ravnateljica. Nobeden ni ukrenil nic. Sosolka se je prepisala v drug razred, mene starsa nista hotla: šuti i trpi. To je bil 20 let nazaj moto, saj bo bolje, malo stisnit zobe. Ni bilo bolje. To se je vleklo vsa 4 leta predmetne stopnje, tako psihicno kot tudi fizicno nasilje. In mi je pustilo mocne posledice, ki sem jih mogla na koncu resevat s psihoterapevtom.
Imam hci, ki bo sla tudi v to solo. In sem ze sedaj pripravljena z vsemi mocmi, da se ta zgodba ne bo ponovila. Striktno sem proti nasilju nad vrstniki in ob najmanjsi sledi le-tega bom ukrepala. Ker vem kaj se je z mano dogajalo, kaksne so bile posledice.
Samo v razmislek se s strani odrasle trpincene osebe.

Nimam te izkusnje a mi je kristalno jasno, da vse slabo kar dozivis pusti posledice. V ranljivih letih izdan od okolice mora biti grozno. Ce mojemu otroku kdo skrivi las mu bom jaz dva. Niti slucajno ne bi prepisala otroka. Samo, da bo jasno s kom ima opravka drhal nevzgojena. Ti dam prav. Grozno je kako eni obracajo glavo stran.

Ti se rajs s hcerko pogovori in ji povej, da zarad ene osnovnosolske fufle ne bo konc sveta. Nauc jo naj bo mocna in samozavestna, namest da klices njene sosolke. Tko jo bos samo se bolj osramotila.

Definitivno se spori med otroki razlikujejo. Nekaj je, ko se sporočejo v družbi zaradi neke banalnosti in čez 3 dni že pozabijo. Ko pa poteka psihično in fizično nasilje v šoli pa je potrebno postaviti časovno obdobje potem pa stopit v akcijo. Ker to na otrocih lahko pusti hude posledice. Pri nas otroke učiva, da povedo vse. Tudi če je sam kriv mora povedat. Tudi svoja občutja kako se počuti itd. Bog ne daj da pride do kakšnega samomora ko kaj ne vem. si ne bi nikoli odpusitla

Tudi jaz sem bila v osnovni šoli izključena, v bistvu brez razloga, še danes ga ne vem, ampak je ena ku-zla potegnila vse za sabo in jih nahujskala proti meni.
Se zdaj pri 36 mi hodijo te stvari gor, premisljujem vcasih, kako si zelim da tej ku-zli ne gre dobro itd…pac enkrat bo prisel trenutek ko se bova srecali…
Še vedno si želim ene vrste maščevanje, čeprav to nima smisla.
Oprostila ji definitivno nikoli ne bom, verjetno do groba ne. Tako je to, pa ceprav bi po vseh “pravilih zrele osebe” morala oprostit in it dalje. Ne, tega ne mores.
Takrat mi je bilo težko, ne privoščim nikomur tega, mi je pa zato morda sedaj veliko boljše kot tem ku-zlam ki so me ranile za celo življenje…mi gre finančno dobro, imam urejeno družino, moža ki je jackpot dobitek…je pa res da je ta izkušnja pustila veliko brazgotino… sicer sem zelo družabna, samozavestna in odprta oseba, ampak ne gradim rada nekih globjih odnosov, sama sebi sem dovolj, ne potrebujem nikogar razen moža, svojih otrok in ene prijateljice. Za ostalo mi je vseeno, če obstajajo ali ne….

Ista izkušnja pri meni 🙁

Postavi se zanjo in ne čakaj predolgo. Nasa punca je podobno sceno doživljala tri solska leta . Ker ni želela, da se vmešamo nisva naredila nič , dokler se niso začele že zdravstvene težave. Takrat sem poklicala starše manipulatorke in jim prav mirno sporočila, da če se to nasilje nad našo punco ne neha se bomo srečali pri pravosodnih organih. Od takrat je bilo malo bolje. Moja punca pa mi še danes reče, da je vesela da smo se postavili zanjo in nama je žal da se nisva že prej. Moram pa povedati, da je ta manipulatorka zbolela in so punce nato ugotovile same od sebe, da se imajo fajn ko te punce ni zraven. Ko je naša šla v gimnazijo smo slišali, da je tista punca dejansko psihično zbolela in se zdravi v psihiatrični bolnici …