Moj sin je star malo čez 40 let, zdi se mi, da je prijetnega, čeprav nekoliko posebnega videza. Od nekdaj je bil zelo pameten, odličnjak, na fakulteti je blestel in pridobil izobrazbo in poklic, v katerem uživa, čeprav ima še druge ambicije. Rad potuje, čeprav je introvertirane sorte, ima kar nekaj prijateljev in nisem opazila da bi imel težave z navezovanjem stikov. Vsi njegovi prijatelji in prijateljice so bolj umetniški tipi ljudi, tudi on sam. Ima dosti hobijev.

Zgleda idealen fant, in tega ne govorim zato, ker je moj sin, ampak žal si do danes ni dobil dekleta, s katerim bi si ustvaril resno zvezo. Približno deset let nazaj je imel dekle, h kateri se je za krajši čas tudi preselil, a zveza je razpadla. Ker je šlo za prvo zvezo, nisem spraševala, kaj je šlo narobe, prepričana sem bila, da bo prebolel in dobil novo dekle. Zapadel je v lažjo depresijo oz žalost, a jo premagal z delom. Tudi danes, pri svojih letih, nima dekleta, saj bi opazila, ker živimo v isti hiši, čeprav ima svoje sobe oz stanovanje, kamor z možem ne hodiva.

Zanima me – kaj sem pri vzgoji naredila narobe.. Sva z možem naredila kaj narobe, ko sva vzgajala sina? Mogoče se motim, a meni je smisel življenja dajala družina, moj otrok. Oba z možem sva imela lepe službe (sedaj sva upokojena) in se dobro razumeva, želela sva si imeti več otrok, a žal imava samo njega, ker sem imela dva spontana splava, potem pa nisem več zanosila… prepričana sem, da se moj sin na skrivaj čuti osamljenega… ne morem sprejeti, da si res ne želi imeti žene, otrok – sicer mi tega ni rekel, če sem kaj na to namignila, zdelo se mi je, da to ni ravno njegova izbira, ampak… no saj vem, da mi ne more nihče pomagati, ampak morala sem se izpovedati.

Vse je samo ti, ti, ti in tvoje želje.
Kaj pa želje tvojega sina?
Sem njegovih let, nimam otrok, ker jih jaz ne želim. In sem vesela, da nimam mame, ki bi mi s tem težila.
Kdaj pa kdaj pomisli na sina na to, kaj si on želi. Ne pa na to, kaj si ti želiš. Ne bo on delal vnukov, ker si jih ti želiš. Če bi imel otroke, bi jih imel, ker si jih on želi, ne ker si ti želiš vnuke.
Daj mu dihat, ne mu težit. Očitno pač ne želi imet družine. Ni edin tak.

Vidva z možem pri vzgoji nista naredila nič narobe.
Tako kot vajin sin zdaje ne dela nič narobe. Živi svoje življenje. Kdo pravi, da je v njem prostor za žen(sk)o in otroke?

Vsak ima svojo pot in kar se zdi tebi normalno, primerno, pravočasno (?), se morda njemu ne. Ti si peljala svoje življenje tako, kot si želela oz. kot se zlagale okoliščine. In še se ti bodo. To, kaj lahko in česa ne moreš sprejeti, ni njegov problem. Zgolj in samo tvoj.

Nenazadnje ima tudi on pravico, da se odloča zase. Izpolnjenega se lahko čutiš tudi, če nimaš lastne družine. Neglede na to, kaj o tem mislijo drugi.

Brez zamere 40+let, do sedaj bolj ali manj samski, zivi pri starsih, lastna mati zanj pravi, da je “posebnega” videza – meni blinkajo vse rdece luci.

Naj zacne planinarit ali kaj podobnega. Nad 1000m si najdes hitro druzbo.

A kaj? Pozabila si se vprašat: je srečen?

Zate vemo, da nisi, ampak, glede na to, da je vir tvoje nesreče ravno sin…. imaš tukaj odgovor.

Vse je samo ti, ti, ti in tvoje želje.
Kaj pa želje tvojega sina?
Sem njegovih let, nimam otrok, ker jih jaz ne želim. In sem vesela, da nimam mame, ki bi mi s tem težila.
Kdaj pa kdaj pomisli na sina na to, kaj si on želi. Ne pa na to, kaj si ti želiš. Ne bo on delal vnukov, ker si jih ti želiš. Če bi imel otroke, bi jih imel, ker si jih on želi, ne ker si ti želiš vnuke.
Daj mu dihat, ne mu težit. Očitno pač ne želi imet družine. Ni edin tak.
[/quote]

podpis.
važno je, kaj si želi sin. če si ga ves čas vzgajala samo v duhu svojih želj, da ti je bilo pomembno samo to, kar si ti želiš, to, kar pa sin hoče pa niti opazila nisi, že imaš eno kapitalno napako pri vzgoji.

Aja, pa pozabila si ga iz njegovih sob ven zabrisat, da bi imel možnost postati samostojen.

Te razumem, skoraj vsaka mama si želi vnukov in da otroci ne bi bili sami ko odrastejo, ampak sprejet je treba njihove odločitve in želje, srečno!

“Mogoče se motim, a meni je smisel življenja dajala družina, moj otrok. Oba z možem sva imela lepe službe (sedaj sva upokojena) in se dobro razumeva, želela sva si imeti več otrok, a žal imava samo njega”

arrrrrrghh

Žal, avtorica, je tvoje travmiranje nesmiselno, čeprav razumljivo – če ti je počutje bližnih res pomembno.
Edino pravo in smiselno vprašanje je – če je srečen. A na to ti lahko odgovori samo on – zato vprašaj njega. Če se je pa problem o tem pogovarjati – bi pa rekel, da si mogoče vseeno malo zgrešila pri vzgoji – in sicer pri dajanju vzora, kako govoriti o osebnih zadevah.

Se pa da tudi tega naučiti, tako kot se da ustvariti dobro družino in domače vzdušje z bližnjimi tudi po 40 letu.

Drugače povedano ženska ima prazno življenje in zdaj mori sina in pričakuje, da bo ustregel njenim željam.
Tale sin bi največ zase naredil, če bi se čim dalj stran umaknil.

Živjo, avtorica,

Eno leto sem bila v zvezi z enim takšnim edinčkom; takrat je imel 34, sedaj ima 38 let. Tip čisto na mestu, urejen, simpatičen, deloven, izobražen, vse odlično, dobro sva se razumela. Zalomilo se je, ko sem malo bolje spoznala kako funkcionira (ima stanovanje v hiši svojih staršev) in ko sem želela, da narediva neki korak naprej, sem začela ugotavljati: “nimam pralnega stroja, saj ga ima mama”…”od doma ne grem, ne morem pustit staršev samih”…”k meni ne moreš priti kar tako na obisk, je treba prej pozdraviti starše”… itd. Mati pa kontra: “si lačen?”… “saj sem ti vse oprala, zlikala in zložila po omarah”… “saj se nič ne vmešujem v tvoje življenje”…”kdaj prideš z dela?”…

Ej, grozno. Tipu je mama uničila življenje, totalno je nesamostojen kar se tiče vzpostavitve svoje družine, čuti strašno obveznost ostati s starši oz. ob njih, nobena ženska ni dovolj dobra zanj… Mama je sicer ok, ampak ne bi želela stanovati z njo pod isto streho, preveč bi mi gledala pod prste. Tip hodi na zmenke, spoznava ženske, ampak nobena ni dovolj dobra, da bi jo pripeljal k svoji mami. Pa točno vem, da vse kar njegova mama naredi zanj, naredi v dobri veri, da mu pomaga, da mu stoji ob strani. In tudi njegova starša sta tako kot ti, žalostna, želita si, da bi sin imel svojo družino, da bi imeli vnuke. Tudi sin si to želi, ampak za to ni pripravljen odtegniti se od mamine dojke. Ona pa ga tudi ne odstavi. Splošno mnenje ljudi, ki poznajo to družino je, da mu je mama uničila življenje. On seveda tega niti pod razno noče slišati, niti tega ne vidi tako.

Žal je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni… Zamisli se, če morda nisi tudi ti takšna mama, ki PREVEČ skrbiš za sina, on pa zaradi tega čuti strašno obveznost ostati le tebi zvest…

ja to je problem bab, ki komaj rodijo enega otroka, potem bi rade imele pa 10 vnukov.
če ti je bil en otrok dovolj, potem nisi tako mahnjena na otroke, kot bi sedaj rada predstavila.
Sin ima sicer še čas, saj si lahko najde žensko z otroci ali pa mlajšo in mu jih narodi. Danes je življenjska doba preko 80 let in komot poskrbi za vzgojo.
Vidva penzionista pa lepo pojdita na Unicef in naj vama zrihtajo volonterstvo v kakšni indijski, brazilski sirotnišnici, pa bosta imela otrok in dela dovolj.

Če živi ločeno od vaju, je z njim vse v redu. Težava bi bila, če bi bivakiral v hotelu mama.

Res pa si ostareli starši želijo, da bi si otroci ustvarjali družine in morda celo začutijo osamljenost, svojo in svojih odraslih otrok.

Vendar družine ne ustvarja zunanjost, ampak karakter. Morda tvojemu sinu kljub uspehom in prijetnemu videzu manjka “tisto nekaj”, kar bi pritegnilo pravo osebo. Morda pa tega niti želi in ali uživa samskost ali drugačno spolno usmerjenost.

Toplo pa ti svetujem, drži roke in jezik stran od njega. Nikar ne živi ti njegovega življenja. Verjetno misliš, da se ne vtikaš, pa že tvoj prvi post kaže na to, kaj pričakuješ od sina in on to dobro ve. Otroci finančno uspešnih so še pod toliko večjim pritiskom.

Če si kot mama začutila, da si on želi družine, a nima sreče (ali ne zna) poiskati ženske, potem mu lahko pomagaš. Naj se vpiše na kakšne portal za spoznavanje.
Če pa ne želi, da mu pomagaš ali ne želi sploh žene, potem pač pusti in se posveti sebi. Vsekakor pa poskrbi, da bo povsem samostojen. Da bo živel v svojem gospodinjstvu, tudi če ste v isti hiši. Sicer ne bo itak hotela nobena imet nič z njim. Ženske njegove starosti ne sprejemamo kompromisov, niti ne želijo partnerjev, ki so pri mamah, ki jim kuhajo in perejo mame.

Če ti je otrok bil smisel življenja, potem si ga nehote preveč privezala nase, saj je bil v ozadju vedno strah pred izgubo otroka in s tem izgubo smisla tvojega življenja.

Nekaterim vam ni jasno, da kar je vam (bil) smisel življenja, ni nujno tudi drugim. Preveč projeciranja…

In to je šolski primer, kaj se zgodi, če si s smislom življenja falil/ga prestavil na ramena drugih.

Hvala za odgovore.

Za tiste, ki vas je zanimalo…. ne zdi, se mi, da bi bil sin srečen. Sicer skriva žalost, a v očeh vidim, da si želi ljubezen. Saj ni treba, da imam vnuke, mogoče je že prepozno za to, ampak rada bi, da najde žensko, s katero bo srečen, da bo imel nekoga v svojem življenju, na katerega se bo lahko oprl, ko nas ne bo več. Njegovi prijatelji in prijateljice imajo vsi nekoga.

Ima pa svoje stanovanje, da se razumemo. Sam pere, lika, je samostojen, skromen glede potreb. Včasih je z nama, včasih pa si kuha sam, je bil vedno priden glede kuhanja. Sama sem imela službo, ko sem pogosto delala popoldne, in si je moral že mlad kuhati sam, kuhal je tudi možu.

V očeh? Kako pa je kaj z besedami?

Na to, da je v tisti zvezi pogruntal da zenske niso zanj da ima raje moske – in da sedaj v miru zivi svoje zivljenje, tebi si pa zaradi vseh tihih pritiskov in tvojih (ne njegovih) zelja ne upa, ali ne zeli povedati, to pa nisi pomislio?

Bodi vesela, da je sin čil in zdrav ter ima službo. Življenje je nepredvidljivo. Marsikdaj človek načrtuje, v življenju pa se nato zgodi ravno obratno. Sin je samostojen in že ve zakaj je sam. Sprejmi tako kot je, in uživaj s tem kar imaš.

Evo takole: pri nas je isti primer in to dva otroka. Živita na svojem (ne pri nama v hiši; ker imate eni toliko za povedati na to temo). Tudi meni se zdi, da si želita pravega, vendar nekako ne rata… Problem je v tem, da se zdaj jaz samoobtožujem in razmišljam kaj sva z možem naredila narobe, čeprav se mi zdi, da smo čisto povprečna družina. Včasih premišljujem, da je mogoče to tako, da se kakšen rod kar konča kaj vem zaradi kakšnega vzroka. Jaz imam sicer sorodnike, mož pa prav nobenih, ne stricev, ne tet, ne bratrancev, sestričen, tudi on je edinec…mogoče se pa mora človeštvo nekako obnavljati in pri tem tudi kakšna veja zaključiti…kaj vem.
PS: jaz imam hčere:)

Imam 4 otroke in 8 vnukov. VSI vnuki so med 30 in 40, visoko izobrazeni (od dr do dipl noben pod), vsi v sluzbah in na svojem ter z resnimi vezami pa noben nima otrok. Prav noben. Kot druzina smo kar povezani in se radi podruzimo, stari posebej, tamladi posebej in vsi skupaj, tako da kakih travm najbrz nimajo.

Hocem rect, da tudi ce bi imel zensko, ni receno, da bi imel tudi druzino.