Ultrazvok je pokazal nekaj v mojem trebuhu, precej veliko stvar, ne ve se ali je tumor ali kaj sploh je. Povišani so tumorski markerji, ampak ne veliko. Je pa še zaradi ostalih komplikacij kar resna stvar. Na bolniški sem zaradi enih drugih vzrokov tudi in ko sem vprašala, kako dolgo še, me je šokiral odgovor da bo še vsaj 2 meseca. In ko bo operacija, verjetno več. Bila sem prepričana, da bom čez 14 dni v službi.

Sem malo nad 40 stara. Ni še nujno, da je rak, je pa vseeno šok. Trenutno se sprašujem, če je mogoče to to od življenja.

Me pa zanima, ko so vam kaj takega odkrili, če ste bili med zdravljenjem ves čas doma ali ste v službo hodili? Kako sploh je s tem, ko imaš diagnozo?

Po eni strani bi šla nazaj v službo. Po drugi strani je pa moja služba zelo stresna. Sploh ne vem kaj naj. Če te dajo na bolniško pol je itak to to. Če te pa ne dajo, pa ne vem ali naj silim in vztrajam, da bom vseeno? Kljub temu da si mogoče ne želim. Sem vrste človek, ki si naloži veliko dela in vsega. Zdaj vidim, da to ni v redu.

Trenutno se sploh ne počutim tako slabo. Imam sorodnico, ki je na istem, ampak je v penziji. Se ne počuti slabo, je pa zelo bolana in ima še mogoče leto dni. Zdaj se je začelo poznati.

Poznam osebo, ki je bila zaradi raka, sicer uspešno ozdravljenega, več let na bolniški.

Ta rak je ravno posledica stresa v službi. Me pa zanima, kje, v kateri službi vas bodo gledali, da ste na bolniški. V gospodarstvu že ne.

Razumevajoča podjetja so redka, ampak obstajajo.

Npr.?

Zaradi diagnoze rak sem na bolniški že eno leto.V sredo dobim še zadnjo terapijo.Ne predstavljam si,da bi med kemoterapijami hodila v službo

Prvi 4 ciklusi so bili tako ali tako razdeljeni  vsak na tri dele,kar pomeni,da sem 12 tednov hodila na kemo vsak teden,nato so sledili še 4 ciklusi na 3 tedne.Po kemo je bila opetacija in v poletni vročini še obsevanja.Sedaj sem še na imunoterapiji.Telo po kemoterapiji rabi počitek ne pa hitenje v službo.Delam z starostniki kjer  je sploh v jesensko zimskih mesecih veliko virusov na pohodu,možnost okužb bi bila pri zmanjšani odpornosti še toliko večja.

Pogrešam službo in svoje babice na oddelku,a mi ni prišlo na kraj pameti,da bi šla delat.Sem končno sebe enkrat postavila na prvo mesto.

Kakšno bo tvoje zdravljenje boš izvedela  sama od zdravnikov.Dvomim pa ,če boš na kemo,da ti bo zdravnik dal zeleno luč za delo.Resda te kemo dandanes ne zdela kot so nekoč,a vseeno telo rabi počitek in zmerno fizično aktivnost oziroma aktivnosti kot zmoreš.

Po enem mesecu bolniško ne plača več delodajalec. In če imaš normalne odnose in obvestiš delodajalca, da bo to dolgotrajna bolniška in poveš vzrok (ja seveda ni ti ga treba, varstvo podatkov, zasebnost, …bla bla bla) potem ne verjamem, da bo kdo odpustil takega delavca.

Sigurno pa obstaja tudi kje kak tak delodajalec. Kot obstajajo delavci, ki skrivajo vse o sebi…vzrok bolniške, lokacijo dopusta, kaj počnejo čez vikend…..

V moji službi pa se pač pogovarjamo, kregamo, skupaj jočemo, smejimo, praznujemo…

Jaz sem vse že sporočila in so vsi razumeli od vodstva naprej in to ni sploh problem. Nisem nič skrivala, ker se mi ne zdi smiselno, edini ko še ne veš sploh sam vsega. Imam podporo vseh sodelavcev.

Ti kar lepo poskrbi zase in pojdi v bolniško. Zdravje ima prioriteto. Kdor tega ne razume, je to njegov problem.

ne služba! Če bi mene zadelo kaj takega, bi me kap. Samo se mi ne more zgodit, ker sem vegetarijanka že 40 let in še malo sledim Budwig Johani. Ne govorim kar na pamet, imam 60 let, nikoli bolna, nikoli zlomljena, nikol v bolnici

No no, ne pišite bedarij. Poznam vegane, ki so zboleli za rakom. Poleg tega avtorica sploh še nima potrjene nobene diagnoze. Moja znanka pravi: Rak je statistika. Ni pravila, kdo bo zbolel. Draga avtorica – ne silit v službo, dokler ni potrjena nobena diagnoza. Telo in duša se morata spočit, pa karkoli je. Vse bo počakalo, le zdravje ne. Smem vprašat, kakšne težave so vas privedle do UZ? Vse dobro želim, držim pesti!

Sam imam nekaj podobnega kot bi lahko imela ti. Sem že v zaključni fazi, vendar sem doma že 1 leto in pol (operacija, kemoterapija, operacija). Sem pa tudi nekaj let mlajši od tebe.

V kolikor se ti v službi prilagodijo, bi na začetku še lahko hodila sem in tja. Proti koncu kemoterapij jaz ne bi mogel. Večji problem vidim v tem, da boš verjetno izgledala povsem normalno in potem se bo v službi sigurno našel nekdo s pametnim komentarjem, zakaj si sploh doma, saj si povsem ok.  Potem pa lahko nastane komplikacija. Bolje je, da si doma na bolniški.

Kako si pa ugotovila, da imas bulo?

Jaz sem bila zaradi tumorja hrbtenice eno leto in pol na bolniški. Ni bil rak. Hvalabogu. Sledila je kar težka rehabilitacija. Zdaj je ok. Niti na misel mi ni prišlo, da bi hitela nazaj delat. Kajti bolezen te ustavi. In prav je tako. Zdaj sem polovično invalidsko upokojena. Sem pod 50 let.

Zdravje je na prvem mestu. Čas za razmislek, kako naprej v življenju. Kaj ti je prioriteta in kaj ne. In katere ljudi želiš v svojem življenju in od katerih se distanciraš. Bolezen spremeni marsikaj.

Tebi avtorica pa želim vse dobro in ostani močna. Srečno!

Jacqeline Kennedy so vozili z reaktivcem svežo solato iz Grčije, da je se je zdravo prehranjevala, a je vseeno umrla za rakom stara 64 let.

To imaš raka. Na bolniški boš dolgo.

Nehaj bluzit, ker ne veš.