BOŽIČ

Najstarejši in največji krščanski praznik je Velika noč, vendar pa je Božič gotovo najbolj priljubljen. Božič je spomin na Kristusovo rojstvo. O njem sta govorila samo Matej in Luka, oba posvečata rojstvo in Jezusovi mladosti prvi dve poglavji svojih evangelijev. Po zadnji ureditvi praznikov je glede pomena božič takoj za veliko nočjo. Božič spada med štiri zapovedane praznike, ki so gibljivi in jih kristjani ne obhajajo vedno na nedeljo (vsi sveti, sv. Rešnje telo in kri ter Marijino vnebovzetje) .
Kot vemo, se kristjani na božič pripravljajo. Priprava je daljna in neposredna. Daljna je advent in pomeni »prihod«, torej čas, ko se verniki pripravljajo na Kristusov prihod. Pripravljajo se štiri adventne nedelje, ki pomenijo štiri obdobja zgodovine stare zaveze. Ponazarja jo tudi adventni venec, ki je spleten iz smrečja, na njem pa so štiri modre ali bele sveče ter violetni trakovi. Vsaka sveča pomeni eno od obdobij.
Neposredna priprava je devetdnevnica, ki ima v resnici osem dni. Obhaja se samostojno in v zvezi z mašo. Pojejo se hvalnice, potem pa se razvije procesija z lučkami; med njo nosijo Marijo in prepevajo pesem, ki opisuje njeno in Jožefovo pot v Betlehem, kamor sta šla k popisovanju.
Nekdaj je bilo zelo priljubljeno koledovanje. Koledniki so hodili od hiše do hiše. Najprej so zapeli pesem, ki je napovedala pomen obiska. Šele nato so vse v hiši pozdravili in jim zaželeli vesele praznike, hiša pa jih je obdarila.
Sveti večer nastopi, ko odzvoni avemarijo. Praznovanje se prične s prenašanjem kadila (kadilo pomeni Kristusa) , škropljenjem z blagosljovljeno vodo ( voda pa ponazarja Kristusov blagoslov za življenje ljudi) in prižiganjem luči. Med prenašanjem kadila ponavadi molijo veseli del rožnega venca ali očenaš. Božič ima tri maše. Prva je opolnoči (polničnica ali angelska maša), druga je v zgodnjih jutranjih urah in se imenuje zorna ali pastirska maša, tretja je čez dan in se imenuje dnevna ali velika maša. Božič je povsod po svetu tipičen družinski praznik. Ljudje takrat ostajajo doma; po prepričanju naših prednikov je tako velik praznik, da ga ne smemo motiti z obiski. Zanje je namenjen naslednji dan, praznik sv. Štefana.
Božič je že od nekdaj družinski praznik, ljudje so prišli v javnost šele na polnočnico. Ima pa božič tudi zunanja znamenja; to so predvsem božična smrečica, jaslice, petje, voščilnice in darila. Drevešček se navezuje na splošen kult zelenja, ki je za ta čas tako značilen. Za božič poznamo plitve posodice z mladim zelenim žitom, ki so znane kot Adonisovi vrtički.. Smrečica včasih ni bila znana, zato pa je bilo povsod razširjeno krašenje z zelenjem: smrečje, bršljan, božje drevce, omelo, zimzelen ali mah so dajali nad vrata, pod strop. Božično drevesce, stoječe pokonci, okrašeno z lučkami (svečami) kot središče domačega praznovanja je posebna oblika prastarega, zelo razširjenega zimskega mlaja.. Že dosti prej, preden je postalo sestavni del božiča, je pomenilo simbol upanja in veselja. Zimzeleno drevo je povezano s prastaro predstavo o drevesu življenja.
Pri jaslicah gre za tridimenzionalno, navadno miniaturno prikazane prizore Kristusovega rojstva, poklonitev pastirjev in treh kraljev. Za vse to so potrebne figure, navadno tudi označitev kraja (hlevček, votlina) in okolja. Po vsej verjetnosti so se jaslice razvile iz duhovnih iger, ki so ponazarjale najbolj dramatične dogodke Kristusovega življenja, posebno njegovo trpljenje (pasijonske igre) in vstajenje. Ob jaslih sta Marija in Jožef, Marija na desni, ker je Kristusova prava mati, Jožev na levi, ker je njegov krušni oče. Jaslice stojijo najmanj do treh kraljev, nasplošno pa do svečnice (2. februar), ko je konec božičnih praznikov.
V večini katoliških in protestanskih dežel nosi Božiček darila na sveti večer, 24. decembra, pri pravoslavcih, pa na večer pred Božičem, 5. januarja.

V (bivših) socialističnih deželah je otroke obdaroval nekaj pred novim letom, a vselej po božiču, dedek Mraz. Družine , ki ne praznujejo Božiča se obdarujejo na silvestrovo, 31. decembra. Kar se obdarovanja tiče, so na najboljšem nekateri otroci iz določenih katoliških bivših socialističnih držav, ki jih obdarujejo kar trije obdarovalci: Sv. Miklavž, Božiček in dedek Mraz.
Darilo so tudi pri nas postavili in se še postavljajo pod božično smrečico Vendar šega obdarovanja na sveti večer ni stara, znana je le kakšnih dvesto let.
Božične pesmi so nastale iz pesmi, ki so jih na ta praznik recitirali po cerkvah. Najbolj znana in priljubljena cerkvena božična pesem, s katero se vedno in povsod začno polnočnice, je nedvomno Sveta noč. Nastala je leta 1818 v kraju pri Salzburgu in je prevedena v več kot 100 jezikov. Najprej je imela šest kitic, potem so zadnje tri opustili. Očitali so ji teološke netočnosti in je zato sprva niso širili. Prej se je uveljavila pri protestantih kot pri katolikih. Vrsto božičnih pesmi, ljudskih in umetnih, imamo tudi pri nas: Glej zvezdice bižje, Rajske strune, Na sveti večer, Poslušajte vsi ljudje.
Najmlajša stvar, ki je povezana z Božičem, so voščilnice. Ta navada je stara kakšnih stošestdeset let in nič več.. Prava domovina novoletnih voščilnic naj bi bila stara Avstrija.. Prve božične voščilnice so bile le enostavno okrašene, kmalu pa so se pojavile romantične scene s snegom, angelci, zvončki, …
Ko je na sveti večer v okviru družine vse pripravljeno, zazvoni po hišah in stanovanjih zvonec, najmlajši član pa odpre vrata v sobo, kjer stoji drevešček. Sledijo mu ostali člani družine. Soba je temna, osvetljujejo jo le svečke oz lučke na dreveščku. Včasih so bile okoli božičnega dreveščka recitacije ali pa so družinski člani zapeli kakšno božično pesem. Kasneje so otroci in odrasli odvili darila in sledila je svečana božična večerja.
Poleg božičnega okrasja je pri nas med najstarejšimi znamenji božičnega praznika tudi božična peka. Božični kruh sega v predkrščansko dobo, s krščanstvom je oboje dobilo le novo podobo. Navadno se spečejo tri vrste božičnega hleba: pšeničnega, ajdovega, rženega. Ponekod spečejo le en hleb, ponekod štiri.. Ti kruhi imajo zvečine magične lastnosti in prinašajo tako ljudem kot živalim zdravje, moč in energijo. Na sveti večer se tudi pri nas voda spreminja v vino, v srebro in zlato. V tej noči govorijo živali, ker živali več vedo kot ljudje.
V Sloveniji obstojata še dva Božiča: pravoslavni in evangeličanski. Pravoslavni traja tri dni, sedem dni pred njim je zapovedan strogi post, veljati pa je moral oz še mora posebno na predvečer božiča – na badnjak.
Za evangeličane je značilno več »življenjskosti in manj mističnega blišča«. Zanje je božič pmemben praznik, vendar ga praznujejo drugače. Ne poznajo polnočnice, večerna maša je že ob pol sedmih. Takole pravijo: Božič je praznik otroka, novorojenega Kristusa, in zato posvečen vsem otrokom. Polnoč zanje ni najprimernejši čas.
Santa Claus oz Božiček zahodne hemisfere je majhen ali manjši mož z dolgo belo brado in rdečo kapo ali kapuco ter rdečim plaščem. Na hrbtu nosi koš z lepo zavitimi darili, okrog pa potuje s sanmi, ki jih vozi navadno osem severnih jelenov. Po legendi naj bi svetnik nekoč vrgel v neki dimnik nekaj zlatnikov. Padli so v nogavico, ki je visela ob ognjišču, da bi se posušila. To je bil začetek znamenite Božičkove nogavice. Severni jeleni iz Božičkovega spremstva imajo izmišljena ali mitološka imena: Tresko, Plesko, Skočko, Hudko, Kometko, Kupidko, Plamenko, Blisko. O
trokom je prav dobro znan tudi Božičkov jelen z imenom Rdečenosi Rudolf
Na Grenlandiji je ustanovljena uradna Božičkova pošta. Nahaja se v mestu Nuuku. Naslov pa je: Božiček – Santa Claus, Nuuk (Godhaab), Gronland, Denmark.

Vesele in mirne praznike vam želim! Pozdravljeni!

Lola mi zaupaš, kje si to našla? Če je pa tvoje delo, pa hvala, ljubko in prijetno branje 🙂

Ne, niti slučajno ni moje delo. samo povzeto iz “Velike knjige o praznikih” Damjana J. Ovseca. Se opravičujem, ker nisem navedla vira! Sem pa zadnjič pri Miklavžu izdala! ;o)

LP