BOŽIČNO DREVO
BOŽIČNO DREVO
Božično drevo se navezuje na splošen kult zelenja, ki je za ta čas tako značilen. Za božič poznamo plitve posodice z mladim zelenim žitom, ki so znane kot Adonisovi vrtički. Ime imajo po grškem bogu Adonisu.
Iz smrekovine, jelkovine, borovine, macesna in nekaterih drugih rastlin se spletajo božični venci, ki jih okrasijo še s storži, barvastimi pentljami, svečami in drugimi okraski.
Božično drevesce, stoječe pokonci, okrašeno z lučkami kot središče domačega praznovanja je posebna oblika prastarega, zelo razširjenega običaja. Za nastanek in pojav božičnega drevesca je zelo veliko teorij. Že dosti prej, preden je drevo postalo sestavni del božiča, je pomenilo simbol upanja in veselja. Že pred prvo svetovno vojno so številne meščanske družine okraševale smrečice. Čez nekaj časa, okoli šestdesetih let so bila priljubljena plastična drevesca, v sedemdesetih pa je trg zahteval spet naravna. Velike okrašene božične smreke lahko občudujemo povsod po Evropi, bodisi na večjih trgih bodisi pred velikimi supermarketi. Okraski na božičnih drevesih oziroma kasnejših novoletnih jelk izvirajo iz antike in predantike. Posebno zgodovino pa imajo okraski na božičnih drevesih, ki jih je pričela proti koncu 19. stoletja izdelovati industrija. Ob vseh mogočih steklenih pobarvanih kroglah in drugem okrasju so bili še med obema vojnama po svetu in pri nas priljubljeni tudi obarvani stekleni ptički. Te je razvila zlasti nemška in potem tudi ameriška industrija.