bralec-schlink
Včasih sem imela občutek, da me nobena knjiga ne more več presenetiti, da je bilo že vse napisano, pri Schlinku pa mi je izredno všeč stil pisanja, tematika je pač tematika, je pa zelo zanimiv razplet dogodkov in sama ideja.
Si morda brala v izvirniku. Kaj pa njegove Ljubezenske pobege in kriminalne romane?
Pozdravček, Neja
Dobro si me spomnila, da jo še enkrat preberem.
Hojla Neja,
tudi Ljubezenske pobege sem prebirala, pa mi niso tako všeč oz. se me niso dotaknili tako kot Bralec. Bralec je roman o marsičem. V njem je “ljubezenska zgodba”, vprašanje holokavsta, pismenosti oz. o tem, kako pismenost vpliva na življenje posameznika. Pa še marsikaj najdemo v njem.
Izredno nezahtevno branje v smislu zgradbe povedi, jezika, a izredno zahtevno v smislu razmišljanja.
Kaj pa vi mislite? kaj ste našli v njem?
Ko ga bereš drugič in tretjič je še drugače. Bolje na nek način.
Nemci ne znajo pisati romanov. Schlinkov Bralec je edini nemški roman v zadnjih letih, ki sem ga bil sposoben prebrati do konca, ne da bi pri tem umiral od groze in studa nad pomanjkanjem fabule.
Bralec je intriganten zaradi dveh ravni: najprej seveda zaradi prepovedane ljubezni dečka in zrele ženske, potem pa zaradi razmerja žrtve in zločinca. Moja babica je umrla v Auschwitzu (grozljiva zgodba), zato me je ta del romana še posebej pritegnil. Kot nadaljevanje branja priporočam Prima Levija: Potopljeni in rešeni (Studia Humanitatis).
Poskušal sem tudi s Schlinkovimi krimiči, a so žal povsem neprimerljivi z Bralcem. Le-ta je nekakšen enkraten in neponovljiv komet, in v tem podoben Fowlesovemu Magu ali Celinovemu Potovanju.
P.S. Bral sem ga v izvirniku. Priporočam, tudi če imate zgolj povprečno znanje nemščine – kot recimo jaz.
Zanimivo pri The Standu je recimo, da je zgodba res dobra (za razliko od ostalega njegovega krša). In ker jo je pač napisal King, in ne nemara Umberto Eco, The Stand pač nikoli ne bo de facto visoka literatura.
Skratka, po mojem so ločnice zelo tanke, mnogokrat pa povsem nepoštene. A to so nemara stvari, ki jih jaz kot tehniški fahidiot mogoče težje dojemam kot komparativisti.
Ah, se opravičujem, spet jaz. Takole piše: “Bernhard Schlink studierte an der Universität Heidelberg und an der Freien Universität Berlin Jura, promovierte 1975 in Heidelberg und habilitierte sich 1981 in Freiburg im Breisgau. Anschließend lehrte er von 1982 bis 1991 an der Universität Bonn, von 1991 bis 1992 an der Universität Frankfurt am Main und ab 1992 an der Humboldt-Universität zu Berlin. Seit 1988 ist er Richter des Verfassungsgerichtshofs für das Land Nordrhein-Westfalen.”
http://ourworld.compuserve.com/homepages/karr_wehner/schlink.htm
Nemec, vseskozi, žal. In danes imam očitno malo preveč časa.
Evo, da ne bo ostalo pri 1:1
Schlink je res Nemec, 100-odstotni, knjigica je fina, ampak meni se ravno epohalna ne zdi.
Kar pa se tiče Nemcev in berljivih romanov. Ja, res ni tako preprosto, pa vendarle:
Ulla Hahn: Das verborgene Wort. Izšlo letos, 600 strani, pa jih prebereš na mah. Trdna zgodba + krasen jezik + še tisto “nekaj”. Zaenkrat žal le v nemščini.
Vladimir Vertlib: Das besondere Gedächtnis der Rosa Masur. On je uradno Avstrijec, sicer pa Rus po poreklu. BOŽANSKA KNJIGA. Se bo menda prevedla.
Od Nemcev pa je precejšnji bum doživel v zadnjih letih pri nas še Thomas Brussig: Junaki kot mi. Izšlo pri Beletrini, žal prevod še kar katastrofalen, je pa na vsak način zelo berljiva zadeva. Bivša Vzhodna Nemčija malo drugače, s humoristične plati.
Toliko – ker se vse dobre stvari tri:-))
med najljubšimi romani mojega može je trilogija 08/15, jaz imam rada Hesseja, Heinricha Boella, Manna.. Najraje bi seveda rekla, da Nemci niso dobri pisci, ker jih nočem občudovati, ker sem tudi bila malo rasistično vzgajana, ampak se tega otresam. Vsakega rasizma se otresam in ga ne priznavam. Vprašanja: ali smo Slovenci deloven narod, ali smo deloholiki, ali so Francozi pijanci, ali so Nemci taki in taki.. to je meni vse nekam na nacionalizem, na rasizem, na krivičnost. Med ljudmi smo vse sorte, ne glede na meje.
Roman je napisan v eksaktnem, koncentriranem in preprostem jeziku. (Morda nekaj značilnosti pravniškega jezika – če odmislimo preprostost) razdeljena je v tri dele in vsak del se začenja z novim štetjem kratkih poglavij, ki vedno zaključijo eno temo. Schlink jih niza kronološko. Začne se z boleznijo – zlatenico. Michaelu Bergu, glavnemu protagonistu, je na cesti slabo. “Reši” ga Hanna Schmitz. Tako se spoznata in kmalu zaljubita. Vsaj tako vemo za Michaela. Redno jo obiskuje in ji prebira iz obveznega branja. Z njeno pomočjo tako konča šolo. Njuna vez, ki je tako pomembna za Michaela, se prekine, ko Hanna preprosto in brez besed izgine. Michaela je s tem zelo prizadela. Kakšna usoda, da jo ponovno vidi na sojenju vojnim zločincem, kjer sodeluje kot študent prava. Tam se mu tudi posveti, da Hanna ne zna brati in da bo rajši sprejela nase večje breme zločinov, kot pa priznala še en “prekršek”. Hanna dobi doživljenjski zapor. Michael se nato poroči z Gertrud, vendar Hanne nikdar ni pozabil. Srečal jo je, ko je imel pred seboj še vse življenje, ona pa je takrat bila ženska v poznih tridesetih z polno mapo preteklosti, ki jo je zasledovala še v sedanjost. Michael se loči, Gertrud pač ni bila Hanna in nekega dne začne pošiljati Hanni v zapor posnete kasete. Hanna mu nekoč zelo napiše pismo. Na dan, ko bi jo morali izpustiti, Hanna naredi samomor. M. obišče njeno celico in izve, da je čakala, kdaj ji bo pisal in da je celo imela sliko z njegove mature, objavljeno v časopisju. Michael je vesel, da sta drug za drugega občutila isto.
Zgodba je res napisana v preprostem jeziku (kar mu nekateri očitajo), vendar menim, da ravno to dejstvo pripomore k moči izpovedi romana. Tako si sam ustvarjaš globino misli in čustev in včasih Hanni celo opravičiš njena dejanja. Schlink je s tem romanom odprl dve precej kočljivi temi v Nemčiji: II sv. vojno in nepismenost.
Kaj meniš o knjigi TI?
Pozdravček, Neja
Draga Neja,
mislim, da bi midve o knjigi lahko klepetali še in še. Pomeske plasti romana se kar odpirajo same od sebe. In glavne teme (ljubezen, holokavst, sojenje, pismenost) odpirajo še podteme. Recimo: Je bila med njima ljubezen? Da ne? Zakaj potem izrezek iz časopisa, Hana se je zavedala tudi njegove prisotnosti na sodišču. Drugo: mar je res pismenost tista, zaradi katere Hana naredi samomor? Kaj pa če je to pravzaprav razmerje z M.? Strah pred njim? Pred samo sabo? Tretje: Hanina krivda? Je zares kriva sodelovanja pri poboju ljudi oz. kakor pravi sama: “Kaj bi vi storili na mojem mestu?”
Tretje kar mi pride na misel: Hanina navidezna neobčutljivost (doma, sodišče) – zakaj potem naredi samomor???? Kaj je tisto, zaradi česar ne more več obstati na tem svetu???? To, da ne zmore ljubiti… To, da se nikomur ne odpre… Razmišljem pač…
Neja, se drugače ukvarjaš z literaturo? Človek bi včasih rad klepetal z nekom, ki bere podobne zadeve, pa je takih ljudi vse manj.
Pozdravljena sončnička,
Njuna ljubezen. Po moje je bila Hanna zelo osamljeno bitje, ki je najprej morda le želelo stik z osebo, ki pa se je morda ravno zaradi Michaelove tenkočutne narave nadaljevalo v ljubezen. Hanna se morda tega takrat ni niti dobro zavedala (čeprav se mi zdi, da ravno njen hitri odhod kaže na to, da je bila zaljubljena), Michael je bil v svojih čustvih bolj preprost (saj je kot mlad fant prvič doživel stik z žensko). Hanna verjetno ni želela stiki z njim tako direktno, morda zaradi strahu, da jo je “pozabil” in da bi jo morda celo na nek način izdal. Na njeno krivdo lahko gledamo s čisto pravniške plati : kdor sodeluje pri KD… ali pa jo lahko gledamo kot žrtev takratnih razmer.
Malo sem že pozabila podrobnosti (mislim, da me čaka ponovno branje)
Si brala v originalu ali prevod?
S književnostjo se ukvarjam pol službeno in pol zasebno. Oboje mi gre v slast. Je pa res, da predvsem s pisano besedo nemškogovorečih dežel. Tu in tam preberem tudi kaj iz drugih dežel. Nazadnje kar domačo Brino Svit. Njen Con brio je odličen.
Prijazen pozdravček pa piši še kaj, Neja
Kaj pa trenutno bereš?
Moja teorija je naslednja: da se je zavedela krivde (sodelovanja pri uničevalnem stroju koncentracijskega taborišča z najbolj drastično posledico, zažigom ljudi) šele takrat, ko je postala pismena, in da je zato naredila samomor. To so seveda precej hujše reči kot ljubezen z Michaelom.
Vprašanje pa je, ali mora biti človek res pismen, da spozna, kako sodeluje v zločinu. “Bralec” tako na nek način zelo, morda pretirano, poveličuje tiskano besedo kot obliko človeškega samozavedanja…
Pozdravček Neja,
tudi jaz v službi delam s knjigami, predvsem za otroke. Sem pa po duši in izobrazbi slovenistka, tako da rada prebiram in razmišljam o knjigah.
Mislim, da je smisel branju tudi v katarzi, ki nam jo neko branje nudi. Občutek odrešitve, na nek način.
Trenutno sem brala Deklica in sončnice. Drugače pa vodim tudi bralni klub in kmalu bomo razpravljale o Bralcu. Upam, da bo zanimivo. Nam predlagaš kakno knjigo za naslednjo diskusijo?
Pa lep dan.