Te razumem. Tudi jaz imam raje knjige, ampak je veliko bolj praktično imeti celo knjižnico e-knjig vedno pri roki. Pa še nekaj, to, da lahko povečam velikost črk v elektronski obliki, premaga vse ostale prednosti papirnatih knjig.

“Tako da že nekaj časa berem klasiko izpred 70 let, kar je pač prosto dostopno na netu.”

To je zelo dobra ideja, kot odrasel bereš klasike s povsem druge perspektive, v šoli nimaš še niti izpiljenega okusa, niti življenjskih izkušenj, da bi lahko kompetentno bral in razumel, zakaj so Shakespeare, Dostojevski ali L.F. Céline špica svetovne literature, bereš, ker pač moraš, moraš pa zato, ker večina sicer klasikov nikoli ne bi brala, za neko splošno razgledanost pa klasike vseeno moraš imeti pod pasom, tudi če jih mogoče nisi razumel, kot odrasel prepoznaš literarne reference v pogovorih, ko nekdo reče, vsi srečni pari so si podobni, nesrečni so pa vsak na svoj način, takoj veš, da gre za referenco na slavni prvi stavek v Ani Karenini in pomenljivo prikimaš.

Tablice imajo definitivno svoje prednosti, tudi za reference so elektronske knjige veliko bolj praktične, na iPadu ravno berem razvpito Décadence Mandchoue: The China Memoirs of Sir Edmund Trelawny Backhouse, kjer so na vsaki strani po 3, 4 izrazi v kitajščini in drugih meni neznanih jezikih, reference na obskurne zgodovinske osebnosti in dogodke itd., na iPadu samo klikneš tja in nazaj, v knjigi moraš pa listat na konec. Druga prednost je pa, da ko bereš v tujem jeziku, lahko z enim klikom pogledaš definicijo besede, če je ne poznaš.

Trenutno trilogija Kingsbridge in Lep dan kliče. Berem kakor imam čas.Pozimi in poleti več, spomladi in jeseni sem raje odzunaj.

Priznam, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se navadila na digitalni format. Na začetku sem si vse, kar je bilo več kot 3 strani, sprintala… danes berem večinoma knjige v pdf formatu. Adobe me je zares prepričal šele s tem, da si lahko podčrtujem v različnih barvah, odtenkih (navada še iz študijskih let, različne barve glede na pomembnost, tako lažje kasneje sfiltriram, najdem kar rabim), da lahko dodajam komentarje in si hitreje naredim izpiske, če jih potrebujem. Pa prenašam na usb ključku, seveda. Vedno na računalniku, zraven pa še kakšno muziko na slušalkah. Tako imam tudi vedno slovar, „enciklopedijo” ipd. pri roki. Beseda tega tedna: jettison (sicer se je pomen dalo razbrati iz konteksta, mi pa sam izraz ni bil znan… bojda zelo popularen tam do 1800 ;).

Večinoma berem monografije z različnih področij, pretežno v angleščini. Leposlovje mi šepa, tudi zato, ker imam neke svoje stilistične preference in sem tu, kjer ni „praktične vrednosti”, še toliko bolj občutljiva na slog pisanja. Moram prelistati knjigo, da vidim, če mi sede… Včasih so kar presenetljive razlike v kakovosti prevoda nekega dela v različne jezike.

Audio format ni zame, morda, če bi knjige bral (ali še bolje, povzel, bi bilo bolj strastno in doživeto) Alan Watts, ampak tudi to je tricky… Ker bi kar naenkrat ugotovila, da ga že en čas v resnici ne poslušam več, ampak samo še uživam v njegovem glasu, načinu govora in prepoznavnem smehu, krohotu… Ampak, v njegovem (budističnem) duhu, bi šele takrat zares meditirala. (Nedavno sem na YT naletela na en kanal s fake (AI generated) Wattsom… Of course, I spotted it immediately.) No, v vsakem primeru: moral bi biti en očarljiv, britansko zveneči moški glas…

@takleimamo

Se strinjam, da gre za problem (upadanje kognitivnih sposobnosti), ampak enako problematična se mi zdi ta (ne samo oxfordska) moralizatorska forma – že samo to „gnitje” ima tak moralizatorski pridih (ker gre za zvito zapakirano vrednostno sodbo). Manjka pa razumevanje širšega (družbenega, kapitalističnega) konteksta in samorefleksije. To (družbeno) „gnitje” je v veliki meri posledica pozitivizma, kot filozofskega temelja, ki upravičuje kapitalistične težnje po nenehni rasti, produktivnosti, učinkovitosti (vse se da in mora meriti)… iz ljudi pa dela kompulzivneže, ki morajo vsak svoj (delovni in prosti) trenutek maksimalno izkoristiti (to se prodaja kot idealno, optimalno, celo izpolnjujoče življenje – vseživljenjsko učenje, piljenje veščin, da bomo boljši, uspešnejši ipd.). To kompulzivnost poganja strah (pa ne samo FOMO). Šele ta „storilnostni” kontekst sproducira tisti drugi ekstrem, leno kompulzivost: visenje na telefonih, iskanje hitrega dopaminskega boosta s kratkimi tik tok videi, všečki, enovrstičnimi komentarji, gledanje vsebin, ki ne zahtevajo zbranosti… (če se omejim samo na soc. omrežja). Rezultat so „odvisniški” možgani, ki niso zmožni zares misliti. In predvsem taki, ki ne prenesejo frustracije, niti minimalne. Zato pa so mnogi kronično „pod stresom”, ki se pogosto konča z izgorelostjo. Pretirana pričakovanja – drugih in lastna (ponotranjena), skupaj z določenim vrednostnim okvirjem, in telo, ki takega tempa (na dolgi rok) ne zmore, zato prehaja iz ene (storilnostne) kompulzivnosti v drugo, „leno” kompulzivnost.

Paradoksalno kot se morda sliši, ljudje danes predvsem ne znajo uživati. Paradoksalno, ker je kapitalizem naredil iz uživanja imperativ, moranje, dolžnost (enako kot s srečo). Užitka in radosti se pač ne da zapovedati, zapoved ravno onemogoči tako eno kot drugo (zato ima toliko ljudi težave z avtentičnostjo, od filterjev (vizualnih, besednih – vsiljevanje politične korektnosti) do filerjev (vseh vrst (do)polnil in nadomestkov)…). Tu se krščanstvo in kapitalizem super dopolnjujeta (cf. Max Weber: Protestantska etika in duh kapitalizma): za prve je (resnični) užitek greh, za druge potrata resursov (delavec bi lahko svoj čas bolje izkoristil – tako, da bi imel delodajalec več (profit) od tega, seveda). V resnici, v užitku, zabavi ni nič grešnega: pomeni zgolj delati stvari, ki nas veselijo, samo zato, ker nas veselijo, ohranjanje (otroške) zvedavosti, radovednosti, itd. Šele to ti omogoča drugačen pristop, tudi k branju knjig. Namesto, da bereš, ker „moraš”, „se spodobi” (je to dobro zate, je takšno družbeno pričakovanje, se boš lažje vklopil v nek krog…), ti šele veselje, zadovoljstvo, ki ga ob tem občutiš, daje potrebno motivacijo za vztrajanje, postaneš spontano discipliniran, t.j. predan neki aktivnosti. Payoff is immediate, not promised (in the future) – slednje je krščanski (nebesa) in kapitalistični (boš bogat in svet bo tvoj) nateg (“obljuba”). Zato tudi lahko preneseš „torturo” sedenja za knjigo. Vse veščine (besedni zaklad, sposobnost sklepanja, argumentiranja, kritičnega mišljenja itd.) se razvijejo kot stranski produkt te in podobnih aktivnosti.

Enako velja za telovadbo, ali jo prakticiramo kot rekreacijo ali kot šport. To, da želijo danes biti vsi „profesionalci”, je odraz te iste logike. Po sodobni dogmi, če nisi vsaj „profesionalni rekreativec”, „profesionalni amater”, si (lahko le) luzer. Hkrati je danes profesionalni šport vse prej kot šport. 

Na kratko: zares osrečujejo nas aktivnosti, ki temeljijo na intrinzični (notranji) motivaciji, zadovoljstvu (perspektiva, diskurz “ali se (mi) splača” je že pokazatelj, da smo zašli). Sicer smo lahko zgolj uporabni fah idioti (kot najvišja stopnja). Super za sistem, delodajalca… za posameznika bistveno manj.

Evo, če koga zanima, Watts pove v 5-ih minutah:

Alan Watts – How to enjoy life (YT kanal Wiara)

Uf, ta je pa depresija na kubik………….prebrala, in ja, da misliti….

Jaz pa trenutno berem Nisem s tega planeta od Ogorevca

“Audio format ni zame, morda, če bi knjige bral (ali še bolje, povzel, bi bilo bolj strastno in doživeto) Alan Watts, ampak tudi to je tricky…”

Zvočne knjige so ratale velik biznis in jih berejo profesionalci, tipično šolani igralci, včasih tudi filmske ali gledališke zvezde, ni manjka strasti in doživetosti.

AI sintetiziran govor je meni za knjige neposlušljiv, čeprav tehnologija napreduje, članki na delo.si npr. so na voljo tudi v zvočni obliki in zveni presenetljivo dobro, skoraj naravno.

“Včasih so kar presenetljive razlike v kakovosti prevoda nekega dela v različne jezike.”

Jp, kot rečejo Italijani, traduttore, traditore,  tipičen primer so prevodi ruskih klasikov v angleščino, trši oreh, kot bi si mislil in je slovenski prevod npr. Karamazovih ali pa Mrtvih duš morda celo boljši od obeh angleških prevodov.

Jettison vam ni bil znan? Isti koren kot naš žeton.

Na nočni omarci imam trenutno tri knjige: Tolstoja, Jančarja in priročnik za spanje

Vedno sem rada brala. Tudi sedaj, seveda. Izključno knjige- take, ki jih držiš v roki:). Žanri so različni, odvisno od razpoloženja, zanimanja. Koliko? Nikoli ne gledam, koliko preberem. Recimo…..knjigo na teden.

@8409: Jettison vam ni bil znan? Isti koren kot naš žeton.

Nimam težave povedati, da nečesa ne vem (vidim pa, da je tu na forumu to pogost problem ;)).

Res dobri slovarji se ločijo po tem, da ti (poleg „tehničnega” aspekta, izvora/korena) nekaj povedo o kontekstu (prevladujoče) uporabe nekega izraza, tudi razvoja uporabe skozi čas (dodatni, preneseni pomeni), dobiš uvid v nianse. Zato potem lažje razumeš motivacijo avtorja, ki leta 2007 v prenesenem pomenu uporabi – v morju sopomenk – prav ta izraz. Kot rečeno, pomen se je dalo razbrati že iz konteksta, tako da slovarja v tem smislu nisem potrebovala, tudi do same etimologije bi se zlahka dokopala. Pa vendar, ta izbira ni bila ne naključna ne (prva) logična izbira. Pove pa nekaj o senzibilnosti avtorja…

Zanimivo je, da je tudi samega avtorja doletela podobna usoda, bil je „jettisoned”, zavržen v pozabo: kljub temu, da je bil del akademskega sveta več kot 25 let in avtor številnih knjig, je danes na spletu težko najti kaj več kot par obskurnih referenc, tu in tam še kakšen izvod ene ali dveh knjig… Mi je uspelo najti celo nek intervju z njim, na žalost ni datiran (iz konteksta: nekje konec 90-ih, 1998-1999), kjer govori o tem, s kakšnimi težavami (cenzuro na univerzi) se je soočal pri izdaji neke knjige…

“bil je „jettisoned”, zavržen v pozabo: kljub temu, da je bil del akademskega sveta več kot 25 let in avtor številnih knjig”

Kateri avtor to?