Zanima me za tiste, ki ste v zvezi. Če bi vas partner zapustil ali bi se vam sesul svet? Jaz sem take sorte. Ne predstavljam si. Nimam nobene družbe razen njega.  Prijateljice so se zmeraj slabo izkazale. Nimam več zaupanja v ljudi.  Starši se že skoraj od malih nog niso zmenili zame. Že kot otrok sem bila prepuščena sama sebi. Mama me je uničila.

kako naj se naučim biti samozadostna in srečna? ne zanima me skoraj nič, noben hobi.

Nikakor mi ne bi bilo vseeno, so ne predstavljam, da bi me zapustil.

Ampak vem, da bi bila sposobna normalno živeti tudi brez njega, ko bi minil tisti prvi šok.

Sem bila sposobna živeti brez njega prej in bi bila tudi pozneje, a je tudi res, da je takole nekako na svoj način lepše.

Kamot. Lepo je biti v dvoje, ma da bi se zaradi tega podrl svet?

Ma kaj to ste taki, kot zajedalci, stalno v enega rinete, se prištulite., labilneži, …Ker sami s sabo ne znate biti, preživeti, biti močni in opolnomočeni za tegobe življenja. Ker življenje ni potica. Ja, vsakega suka ritem življenja, zdaj si gori in potem si doli, to te okrepi, te naredi modrega, izkušenega in tak dalje. Kako bo, če se skrivaš za nekom, ker ta ne bo večno, te bo prevaral, zapustil. Potem pa tu lapate o psihiatrih in psihologih in o depresiji in stresu in strahu pred življenjem , kemiji s tableti …Včasih so rekli – vrzi se v življenje in plavaj , naj te suka in premetava, da te okrepi in naredi modrega, da življenje spoštuješ. Dandanes pa vse v vatki , zato pa je tak. Nekam se dat, da bog ne daj nisi sam. Ljubezen nima nič s tem.

Moža preprosto obožujem, brez njega si življenja nočem niti predstavljati.

Zakaj imate tako negativne misli? Uživajte v tem kar je, v tem kar imate. Vsi bomo prej ali slej odšli, tako ali drugače, ampak ne moremo zares uživati v življenju, če ves čas o tem premlevamo… Cheer up.

ja, spet so te zafurali starši. lej, kot mala nisi mogla nič, to ti ploza vsak terapevt, zdaj si pa velka in lahko nekaj narediš, opcij je več, ne poznamo mi podrobnosti, kaj te matra,  sam jamrat je pa lahk. očitno si se prisesala na partnerja, posesivna in mu črpaš energijo. čustveni vampir. ko bo spoznal in te odpikal ,kaj pa pol…naslednja žrtev …

ko sem se zjutraj sam zbudil v postelji (po 20. letih družinskega življenja) sem tudi mislil, da je konec sveta. Pol se pa človek navadi sam živeti.

Nisem odvisnež od odnosov in bi preživela tudi brez njega.

v to sploh ne dvomimo, da ne bi 😊😊😊

Meni se ne bi sesul svet, imam socialen krog, dobre odnose s prijateljicami in z družino. Zapustil me pa ne bo, ker ga nimam. Sem pa zato dejavna na drugih področjih življenja, vedno se najde družba za potovanje, pohod, športanje in hobije. Mora bit kar hudič v takem krču živet, da če te zapusti ostaneš brez vsega.

Avtorica, kot bi jaz pisala zase. Tudi jaz si ne predstavljam življenja brez moža. Skupaj sva več kot pol življenja in ga imam zelo rada. Zelo  sva povezana, on je moj prijatelj, podpora in steber. Njemu  najbolj zaupam.  Pravih prijateljic  nimam , po svoji izbiri,  ker sem ugotovila da je bolje paziti kaj rečeš, parkrat se mi je zgodilo, da je kdo izkoristil informacijo in jo uperil proti tebi, zato sem postala previdna.  Imam pa ogromno znank,  kolegov,  to mi zadošča, za vsakodnevne stike. Moj hobi je kolesarjenje, z užitkom  grem sama na kolo in sem sama sebi najboljša družba. Zavedam se, da se vedno lahko kaj zgodi , ampak smo zdravi in upam da bova skupaj preživela tudi jesen življenja. Je pa tako da nikoli ne veš, kaj se zgodi in mislim vseeno da se človek vsega navadi.

minika, tanigce, srajčka, in dosti stokanja.  lazanja, testenine in kura v pečici.  pa bo

Ja kako si pa brez prijateljic preživela? Se ti je sesul svet? Ni?

Prav tako bo tudi z možem, sprememba in preusmeritev.

Eni s tako lahkoto menjajo.. spet drugi nismo takšni. Vse je ok.

Ja, na začetku bi se mi zamajal svet. Imam družino, ki me podpira, imam prijateljice, imam hobije. Pa vseeno. Lepo mi je priti domov, kjer me nekdo čaka.

V resnici ne vem.

Zdaj mi je tako fajn, če ga kakšen teden ni. Se mi zdi, kot da sem na dopustu. Rada sem sama, čisto sama. Mogoče bi mi sčasoma postalo dolgčas. Zdaj imam občutek, da bi bila zlahka sama.

Ne bi pa rada sama hodila okoli. To pa mi ni všeč. Ne grem niti na sok sama. Se mi zdi, kot da si od vseh pozabljen, če tam sam sediš. Ne bi šla sama tudi nikamor na potovanje, bi pa šla sama v naš vikend in bi tam zlahka živela sama.

Ne želim pa imeti prijateljic, ker imam izjemno slabe izkušnje.

Postaviš se za sebe na svoje noge in svet je takoj boljši lepši.

Meni se je sesul svet, ko sva šla narazen. Ampak sva našla pot nazaj skupaj. Če bi se zgodilo, da bi šla spet narazen, mislim, da ne bi bilo več tako hudo. Sem si razpucala v glavi.

Meni nebi bil problem sami.

Travmatične izkušnje iz preteklosti izkoristi za gradnjo sebe in svoje samozavesti. Najprej nehaj kriviti vse drugo, ker si si sama ustvarila razmere kot so – z razlogom. Mogoče so prijateljice se izkazale – ker si rabila spoznati da ni vsaka prijateljica in da postaviš mejo tako sebi kot drugim.
Če te zapusti partner, dejansko to pomeni priložnost da se popolnoma posvetiš le sebi – odkriješ kar si potiskala ves čas odnosa, najdeš kar te veseli in to počneš. Počasi se okoli tebe začno zbirati novi ljudje…. nove preizkušnje, kjer pokažeš da si se naučila biti s sabo in srečna. Vse se da… samo pogled rabiš si takšen ustvariti pri sebi!!
IN na koncu: vsak od nas je v bistvu skoz sam…. te odvisnosti od drugih nam le onemogočajo da živimo res polno življenje in gradimo sebe, ti ki so pa ob nas nam pa doprinesejo k tej gradnji (ne da so pogoj za njo!). Samo brez ustvarjanja strahov kako bo!! Vse bo tako kot rabi biti!! In tako kot se ti odločiš v sebi in zavibriraš potem to v svojo realnost…

Prav enako kot ti, glede mame, odraščanja, pa tudi partnerja in prijateljic. In tudi jaz sem zaradi zelo slabih izkušenj izgubila vso zaupanje v ljudi, predvsem optimizem, vsako nosečnost sem bila delodajalcem v breme in so se me znebili, tako sem se zdaj zaprla in računam samo nase in partnerja. Brez njega bi se mi sesul svet, enako kot tebi

Bravo, res je.

No, jaz pa si ne predstavljam, kako bi s kom lahko živela. Sem v zrelih letih, skupno 30 let sem bila poročena in potem še v eni zvezi. Ni bilo sanjsko, zelo naporno, zato zdaj toliko bolj cenim to, da imam svoj mir. Na kraj pameti mi ne pride, da bi se zato, ker sem samska, slabo počutila. Sama ali v kakšni družbi grem na kavo, na obisk, dopust. Nekaj družbe mi paše, potem pa se umaknem v svoj kot. Čas zase mi je dragocen.

Tudi brez partnerja bi preživela. Kako pa misliš, da živimo večno samski, ki nam življenje ni ponudilo, da bi delček svojega življenja preživeli v zaljubljenosti, ljubezni, sanjah, nežnosti, upanju… Enostavno z leti dobiš trdo kožo in živiš naprej. Seveda si želim, da bi me kdaj kakšna punca opazila, mi namenila kakšno besedo, ampak mojemu življenju je očitno namenjena drugačna usoda.

Je žal v taki situaciji neizmerna. Ampak se nekako moraš sprijazniti s tem, da nimašvpliva na vsaki situaciji. Sploh pa ne, ko se nekdo, ki ti je ogromno pomenil, za vedno poslovi.  Še toliko bolj je boleče, če tega ne pričakuješ in se to zgodi nenadoma. Kot bi te zadel nekdo direktno z nožem v srce. Čas prinese vse v intervalih. En dan si bolje naslednji dan znova na tleh bolečina je neizmerna. Najhuje je takrat, ko so takšni prazniki in se zaveš, da pa ga ni več on nas ob meni. Na življenje začnes gledati drugače. Začneš se zavedati vsega tistega, kar morda prej nisi videl nisi dovolj cenil v vsej evforiji, tempu. Nič materialnega ni več tako pomembnega, kot pa to da bi lahko obudil nazaj svojega ljubega.