Osmi razred učenka. Spet. Katastrofa.

Grozljivo ja… In treba bo nekaj narediti glede telefonov in tega… Ta mladina je depresivna zaradi  telefonov, ekranov, družbenih omrežij, saj se sploh ne družino med seboj, oni ne vidijo nobenega smisla, želja ni, samo ta neumen internet virtualni svet… To je krivo

Ali kje piše?

R.I.P.

Epidemoja samomorov mladih je in mi kot družba bi morali nekaj storiti, spremeniti… pa kljub temu gledamo samo, kako se krivda vali na tega pa onega…. Vsi pametni, kolektivno preneumni, da bi zmogli kak premik k prijaznejši družbi.

Ce vpises pise ja na enih straneh. Tudi na strani od oš.

Depresivna je zaradi fukjenih starsov kot si ti, ne telefonov. Telefon jim je zacasni pobeg stran od norije in prizadetosti prifukjenih mam tvojega kova.

Seveda, ni pa resitev, zgolj pobeg. Prej ko slej ne zadostuje vec. In ko si se vedno fukjeno, iz dneva v dan bolj,…

kako pa veste da je samomor?

Piše samo da se je poslovila učenka…lahko je bila bolezen, nesreča…

Vi sploh veste kaj gledajo in delajo in kaj vidijo vse vaši otroci na telefonu?

Enkrat se vsedite z njimi na kavč in naj brskajo in si dopisujejo kot ponavadi vi pa glejte zraven.

Po 15 minutah te ima, da bi jim vrgel telefon v steno, ker je to dobesedno ponemumljanje – še tistih par možganskih celic kar premorejo si vsakodnevno radirajo s traparijami.

Na eni strani pise, da si je vzela zivljenje.

In zakaj je potrebno dan za dnem zdaj gledat ta pretep po tv..In zdaj se bodo psihologi ukvarjali s temi  nasilnezi in jih prevzgajali, otroci v stiski, ki potrebujejo pomoc, pa ne pridejo do nje.. Nic vec ne razumem.

Sej ne pustijo, da gledas zraven. Moja dva gresta stran. Se igrice mi ne pusti gledat, ko jih igra, kaj sele kaj drugega.

Posledice “prijazne” vzgoje, ki namesto, da bi temeljila na temu, da otroke pripravi na funkcionalno odraslost, vzgaja mlade, ki so asocialni, narcisoidni, nedorasli, brez mehanizmov za obvladovanje in premagovanje težav in čustev, kot so razočaranje, jeza, žalost.

Ko bodo starši dojeli, da ni bistvo, da je otrok “srečen in zadovoljen” v vsakem trenutku, da mu ni treba vsega olajšati, da mu ne bo težko, da ni treba preprečit njegovih napak in da mora bit tudi razočaran, jezen, žalosten, da se mu mora zgodit krivica, da mora izgubit, da mora past, da mora naletet na težave, da mora tudi sam delat napake in da vsaki odločitvi sledijo posledice in če narediš nekaj, kar ni prav, sledijo sankcije, ki jih kot starš tudi striktno izvajaš (pa to nikakor ne pomeni, da se dereš na otroke, jih tepeš in podobne neumnosti), takrat bomo imeli spet mlade, ki bodo “odporni” na padce v življenju, ki ne bodo psihične razvaline ob prvih težavah, ki ne bodo bežali pred celim svetom, hkrati pa iskali pozornost in hvalo na vsakem koraku, ki se bodo znali spopadat s svojimi čustvi in reševat zadeve in bodo zrasli v funkcionalno odrasle, zrele in odgovorne ljudi… Dokler pa bo vse usmerjeno zgolj v to, da so otroci srečni, zadovoljni, da počnejo samo to, kar želijo in ne, kar je treba, imajo v vsakem trenutku zadovoljene vse potrebe, se jih vedno animira, se z njimi pretirano ukvarja, se jih zavija v vato in namesto njih rešuje vse težave, konflikte, se že vnaprej prepreči, da bi zares občutili karkoli drugega, kot zadovoljstvo… no, do takrat bomo imeli, kar imamo.

Dokaz za to vsi, ki kljub vsem napravam, tehnologiji in raznim facebookom, tiktokom in podobno, povsem normalno funkcionirajo, se družijo, imajo hobije, gurajo šolo bolj ali manj uspešno, sami hodijo na dejavnosti, doma kaj ponaredijo… Ker so bili vzgojeni tako, da vsem tegobam nekako znajo kljubovat in jih starši niso ujčkali kot ene novorojenčke celo otroštvo.

Ne vem, kje to piše. Vsekakor je grozno, da si otrok vzame življenje! Mislim, da ni kriv samo telefon, verjetno je kriva tudi kakšna duševna bolezen, ki jo je ta otrok imel in ni nihče vedel zanjo.

Danes je tako, da so že otroci anksiozni in depresivni. Za to je krivo vsakega malo: velika tekmovalnost, kdo je lepši, kdo je uspešnejši, kdo je bolj moderno oblečen, kdo ima boljše superge in boljši telefon..

Sočustvujem s starši tega otroka in s sošolci v razredu. Mislim, da je to za cel razred ogromen šok.

Če se izkaže, da je bilo dekle žrtev šikaniranja, bulijinga s strani sovrstnic kar je zdej ogromno tega potem je to trenutek, da si družba pogleda v ogledalo kakšne otroke pošiljajo v svet. Starši ne prevzemajo odgovornosti, pedagogi imajo zvezane roke, družba je utonila v propad.

@Limona286
Sej ne pustijo, da gledas zraven. Moja dva gresta stran. Se igrice mi ne pusti gledat, ko jih igra, kaj sele kaj drugega.

Aja? Ne pusti gledat? 
Ta “zaplet” resim takoj, v dveh sekundah!

Ja telefoni so krivi. Ne starši, ki ne zmorejo odgovornosti za otroka. Veš na tebi je kdaj dobi telefon, kaj na njemu počne. Ne na telefonu. Ti si starš. Ti moraš otroku dati meje. Tvoje delo je da ga vzgajaš, ne delo telefona. Tvoje delo je da daš otroku vedeti da si vedno tam zanj, da se lahko nate zanese. Pa večina tega ni zmožna. Samo prepovedi in tulenje. Ne poslušate otrok. Vas ne zanima kaj se jim v glavicah dogaja. Hočete da delajo tako kot ste si vi zamislili in to je to. Če so kaj drugačni kot ste si zamislili….treba to zatolčt. Po vaše je prav. Obsojanje znotraj družine. Obsojanje zunaj. Otroci nimajo varnega pristana. Jim ga ne nudite. Ne čutijo se videni. Ne čutijo se slišani. Čutijo da nikomur ni mar. Da niso ok, da niso takšni kot želite da bi bili. Da niso dovolj. Čutijo to doma in zunaj. Ni hujšega za človeka, sploh pa za mladostnika, kot to da se počuti da ni sprejet. Da ni dovolj. Da ga nima nihče rad točno takšnega kot je. In ta teža, nekateri je ne zmorejo. In ne ni nekaj novega to. Od nekdaj obstaja. Predstavljajte si svoje otroke ko vas poslušajo od rojstva ko čez druge tolčete. Obsojate sosede, učitelje, sodelavce, žlahto….iščete kaj vse je narobe z njimi. Isto delate otrokom, čeprav se nekateri ne zavedate. Ne čutijo se sprejeti nikjer. Niti doma ne, kjer naj bi bil njihov varen prostor.

Če se izkaže, da je bilo dekle žrtev šikaniranja, bulijinga s strani sovrstnic kar je zdej ogromno tega potem je to trenutek, da si družba pogleda v ogledalo kakšne otroke pošiljajo v svet. Starši ne prevzemajo odgovornosti, pedagogi imajo zvezane roke, družba je utonila v propad.

Zato sem 100% prepričan, da te jebene odločbe o pp dajejo napačnim otrokom.

Nekdo, ki je diagnosticiran s posebnimi potrebami, je moten, a ne?. Pa je po vsej verjetnosti čisto povprečen učenec ali učenka. Nekdo, ki tega učenca šikanira, zajebava, podjebava na vse mogoče načine, je pa normalen, al kaj?.

Še vedno trdim, da v odločbe ne verjamem.

Po neuradnih informacijah naj bi se dekle spopadalo z notranjimi pritiski. V lokalni skupnosti se pojavljajo govorice, da naj bi bila deležna prevelikih pričakovanj glede šolskih ocen (morda tudi zaradi pričakovanj, ki jih je imela sama do sebe), ki so jo postopoma privedla v duševno stisko. O konkretnih okoliščinah dogodka za zdaj ni uradnih podatkov.

Pol pa v redu, če gresta stran..nimaš kej. Čakaj kaj?? A ti si starš? Vodja? Ne?? Kaj naj se otroci sami vzgojijo? Naj jih net? A sploh veš kaj je net brez vodstva in usmerjanja nerazvitih možganov? Destrukcija. Ti si opustilo dolžnosti odgovornega odraslega. Takoj sebe vzami v roke potem pa še otroka.  To je tvoja DOLŽNOST! Starševstvo velikokrat ni udobno, vzgoja včasih ni prijetna, zapenjaš, gre energija, doživljaš neuspehe..ampak moraš iz cone udobja in opraviti svojo vlogo tako kot je prav in ne tako kot je najbolj prijetno in enostavno. Kaj misliš, da jih s tem naučiš??

Družba je kriva! Jaz, vi vsi!

60% ljudi na minimalcu, diplomirani, magistri… kraja, nasilje, je nagrajeno ali nekaznovano, žrtev ostaja sama.

Izločena nje vrstnikov zaradi slabih oblačil, zaradi tega Jer se ne pogovarja o potovanjih in morju…

Tisti, ki imate lepe plače ste slepi! Amerika prihaja in bivanje v prikolica, kartonskih škatlah…korupcija pa se krepi

Vidijo negotovost, vidijo nepravičnosti, obupujejo…ne vidijo rešitve. Vojna se že voha iza vseh vogalov…

Če imate dober avto, hišo, primerno stanovanje, potujete…pojma nimate kaj se dogaja na realnih tleh.

Žal mi je teh mladih, ki ne vidijo perspektive in psihosocialno pomoč, ki to ni…so samo po nazivu…pomoči pa ne dajo tako, kot ji jo otroci potrebovali…pa še to, čakajo 2 leti, da pridejo do pomoči.

Pisala je neka mama, po posiljena hčeri, ki je čakala 3 leta na obravnavo. Po dogodku je prvi pogovor, ootem napotnica in čakanje…pa še srečo mora imeti, da pride k nekomu, ki je poklican za ta poklic.

Fuj in fej…taka dežela, v kateri sem se rodila in ponosno izgovarjali njeno ime…zdaj smreca greznica.

Sožalje vsem njenim bližnjim.

ZA: Limona

Kdo ji je ustvarjal te pritiske? Če otrok potrebuje učno pomoč mu jo preskrbite. Če je žrtev nespoštovanja zaradi ocen pri učitelju ali sovrstnikih odločno ukrepajte TAKOJ. Opolnomočite otroke, da ocena ne definira človeka, da včasih celo ni pravična in se ocenjuje le tisto specifično znanje kar ne določa vrednost človeka. Vse kar šteje je kako dober človek si. Kaj narediš dobrega v tem svetu. Kakšen zgled v tem, da si dober človek s tem daješ. Vpišite otroke na verouk kjer poskrbijo tudi za vrednost duha. Da bodo vedeli, da trr, naziv, pkklic in ostale fame ne določajo nič drugega kot materialno vrednost človeka. Ki je v primerjavi z možnostjo veličine duha pravzaprav nična vrednost sama po sebi. Veličina človeka je v tem koliko lahko (svetu) daš in ne koliko vzameš (le zase).

In točno to je tisto, kar šteje. Vse, kar praviš, je res. Otroci nimajo več frustracijske tolerance, ker so bili od otroštva naprej ves čas ujčkani in zavijani v vato. Vsaka frustracija jih popolnoma zjebe. Mene so osnovni vsak dan zezali, da sem “dila” (jah, sem se pač pozneje razvila, kaj čem), “okostnjak”… Trije razredni frajerji so non stop utrujali s tem “dila prihaja v šolo” “kdaj bodo pa tebi joški zrasli”…. In kaj? Če bi doma povedala, bi mi rekli, ma pusti te tepce al pa mu nazaj kaj reci. Učitelji se s tem niso ukvarjali, smo morali sami razvit neko sposobnost spopadanja s težavami. Enkrat sem enemu od njih rekla v osmem razredu “meni bodo že joški zrasli, ti boš pa do konca življenja bedak”, pa so se mu ostala dva smejala. Od takrat so me manj zezali, ampak nehalo ni. Nekako sem odmahnila z roko in se osredotočala na prijateljice, šolsko snov in tako dalje. Danes si pa zaradi takih zadev žile režejo. Non stop ene delavnice na temo medsebojnih odnosov, pa vedno slabše z njihovim psihičnim zdravjem.

Mame službe pustijo čeprav potem komaj še shajajo finančno, zato ker otrok v vrtcu joka. Cel lajf jih v vato zavijajo, ko pa otrok pade na trdna tla in ga družba ne ujčka več, je pa totalna kriza. Pa itak jim je vse odveč, vse je pretežko, vse je zanje prehudo, vse je matranje…

Sem pomislila popolnoma enako. Za začetek en dan brez telefona, naslednjič teden dni. In da mu ne bi šle neumnosti po glavi, več domačih zadolžitev. Starši smo zato, da vzgajamo. Zaradi zanemarjanja starševskih dolžnosti prihaja do tega, kar lahko vsakodnevno beremo in slišimo.

Smrt deklice bi morala biti priložnost, da se kot družba resno vprašamo, kam smo zabredli.

To so ta novodobna woke in podobna sranja.  Ko ti 12 letna smrklja reče, da te bo prijavila na CSD zaradi zlorabe, ker ji rečeš, da mora pospraviti sobo.  S tem jih med poukom filajo v šoli, poleg neumnosti o spolih in ostalimi novodobnimi “informacijami” o pojmih zlorab in pravic.

Tle smo.

to no to! Potem se pa čudimo temu kar se dogaja. Prvi so starši, vse se odnese od doma. Da starši nimajo avtoritete, nezaslišano.