brezposelnost – a res?
Poraja se mi eno neumno vprašanje in sicer – veliko jih je, ki so brezposelni, pa nikakor ne najdejo dela. Poznam primer, ko je dekle z visoko šolo že dolgo dolgo brezposelno, preživljajo jo starši, ona pa le jamra, da dela ni.
hallo! Če drugega dela ne dobiš, greš pa sprva delati karkoli, da si pridobiš izkušnje. Sproti pa iščeš nekaj tvoji izobrazbi podobno.
Ni mi jasno, kako danes vsi mladi, ki zaključijo fakulteto mislijo, da bodo vsi takoj šefi in direktorji?!?!?
Drugo kar mi pa tudi ni jasno – veliko delavcev je, ki dobijo minimalca ali pa še to ne. In se oklepajo tega dela, kot da je zlat. Če bolje pomislim – vsakdo zna čistiti – malo prebrskajmo net in boste opazili, da nas je kar veliko, ki si poslužujemo gospodinjkske pomočnice ali pa nekoga, ki bi nudil nekaj urno pomoč. In če si ena gospa omisli ene 4 gospodinjstva, kamor hodi pomagat in zasluži 1200 SIT/h, dela pri vsakemu le po 5 ur – zasluži konec tedna 4 X 1.200 X 5 = 24.000 SIT oz. konec meseca 24.000 x 4 = 96.000 SIT (za le 80 ur dela). če bi delala še enkrat toliko bi si z lahkoto plačala tudi zavarovanje in leta.
Res ne vem, a sem prevelik idealist ali pa se res ljudje le oklepajo kvazi sigurnih služb, jamrajo in iščejo izgovore.
Mislim, da si prevelik idealist.
Poznam veliko deklet z univerzitetno izobrazbo (vključno z mano), ki jih/nas nikjer nočejo ker:
– nimamo izkušenj (baje se večletne izkušnje preko SŠ ne štejejo za izkušnje);
– ker imamo “previsoko” izobrazbo – za delo, kjer so potrebne “nižje” kvalifikacije, nas nočejo, ker se bojijo, da bomo sčasoma začele zahtevati višjo plačo, primerno svoji izobrazbi, oz. se bojijo delovne inšpekcije;
– ker ima veliko podjetij narejeno sistematizacijo delovnih mest in nas ne sprejmejo zaradi razlogov iz druge točke;
– ker še nimamo otrok,
– ker nimamo specifičnega znanja (kot da se tega ne da naučiti) in smo le “splošno družboslovno usmerjene”,
itd. itd.
Ne trdim, da je enostavno najti službo – sploh prvo…
Toda z veseljem pritrdim KatjiPust. Koliko je tistih, ki bi bili radi po prejemu diplome kar takoj direktorji in bi kar takoj imeli tajnico in fikus…. Kaj drugega sploh nočejo delati, kajti oni imajo vendarle diplomo. Niso študirali zato, da bodo sedaj delali v komerciali, nabavi, prodaji, kjer se moraš izkazati z rezultati dela.
Veliko povpraševanje je tudi po informatikih. Ogromno diplomantov fakultete za računalništvo, toda ta trg delovne sile je praktično prazen. Nikogar ni , ki bi delal. Vsi računalničarji bi samo programirali spletne strani …. ha, ha, ha (cinično).
Tudi jaz sem bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Priznam, da sem bila kar izbirčna med ponujenimi zaposlitvami, zato spadam jaz v isti koš kot zgoraj omenjeni… Toda ko se mi je začelo mesečno nadomestilo za brezposelnost nižati, sem videla, da bo treba kar prijeti za delo. kar tudi sem – sicer v branži, kjer se nikoli nisem videla, toda sedaj po letu in pol dela, se počutim super in mi ni žal.
In še tole:
Povprečni diplomant danes je star blizu 30 let….. Če bi bila jaz delodajalec bi se resno vprašala, le kaj je narobe s tem človekom, da ob rednem študiju diplomira pri 30ih letih. Kakšen delavec bo to??????
Druga stran:
Če nekdo z 10 leti delovne dobe pri 35ih letih išče novo zaposlitev, je že prestar ……
Nataša
Se popolnoma strinjam s tabo. Jaz sem že parkrat delala preko javnih del in sicer na delovnem mestu, kjer je bila zahtevana nižja izobrazba, kot jo imam jaz in sem morala na zavodu za zaposlovanje vedno podpisati izjavo, da se s tem strinjam. In niti enkrat nisem zavrnila dela.
Lahko je govorit tistim, ki imajo službo za nedoločen čas.
Lp, Maja
Jaz sem na primer šel po končani šoli delat prvo, kar je bilo na voljo in je seveda bilo mimo tega za kar sem se izučil in mi ni žal, ker sem si tam pridobil zelo veliko delovnih izkušenj in kar je najvažneje delovnih navad.
Tiste oziroma tisti z visoko šolo pa so preveč fini in razvajeni, da bi šli delati kaj drugega, pa saj dokler jih starši plačujejo, zakaj bi pa sploh delali.
Zdej ste malo zašli v posploševanje se vam ne zdi? Se strinjam z mnenjem Sašenke ker že vrsto let dobivam take odgovore od delodajalcev in potem dobivam službe za določen čas v glvnem kakšne menjave za porodniško o zaposlitvi za nedoločen čas pa ni ne duha ne sluha. O izbirčnosti pa ne bom zgubljala besed saj sit nikoli ne verjame lačnemu!!!! Naj povem, da službo iščem tudi direktno in največkrat sem damam v kadrovski celo včeš kot potencialna delavka a kaj, ko nimam nikogar da bi me priporočal in vzamejo sosedovega nečaka aja pa še majhnega otroka imam, kar je za te dame le še en dokaz o moji lahkomiselnosti: Otroka imeti brez zaposlitve za določen čas??? Naj še povem da je brezposelnost za večino nas velika stiska socialna in psihična zato nikar ne udrihajte kar tako počez. Sicer še čakam na nekaj odgovorov kjer sem bila na razgovoru ampak nimam najboljšega občutka. Naj pa tudi povem, da tudi na Zavodu v Ljubljani nekatere svetovalke zaslužijo pohvale za svojo prizadevnost in trud med njimi izstopa Nada S., ki žal ni več moja svetovalka. Vsem brezposelnim želim v novem letu kakršnokoli službo, zlobnim ženskam s službo za nedoločen čas pa ne privoščim da bi ostale na cesti.
Bravo, to je “christmas spirit”.
Gibljem se v krogu mladih, visoko izobraženih ljudi, ki ne morejo dobiti zaposlitve. Nekaterim je že uspelo, nekaterim še bo, a naj ti malo razsvetlim stanje, ki danes vlada na tem področju.
Večina teh ljudi je pripravljena opravljati tudi delo, za katerega se zahteva precej nižja izobrazba, kot jo imajo, a žal pri takih razpisih nimajo možnosti, saj vsak delodajalec misli, da bodo kmalu zatevali višjo plačo. Brez izkušenj jih nihče noče vzeti. Veliko jih kar sama pošilja ponudbe na podjetja in imajo srečo – vesel si lahko, če ti sploh kdo odgovori (seveda v stilu: trenutno ne potrebujemo…). Zavodi za zaposlovanje ti redko priskrbijo kakšen razgovor (kako tudi bi, saj razpisov skoraj ni), če živiš pri starših, ti pripada denarna pomoč, če si poročen, te je dolžan preživljati mož. Če pa že je kakšen razpis, se nanj prijavi ogromno ljudi, veliko med njimi jih ustreza vsem razpisanim pogojem, a da prideš do službe, moraš pogosto ustrezati še 1 pogoju: imeti moraš nekoga, ki te delodajalcu priporoči (po domače veze). Če imaš te, lahko tudi kakšnemu razpisanemu pogoje ne ustrezaš, pa boš službo dobil.
Tudi jaz sem bila brez službe, kljub aktivnemu iskanju in ogomno napisanim prošnjam je dolgo nisem dobila. Pa sem zgodaj diplomirala in tudi delovne izkušnje sem imela. Dobila sem jo nepričakovano in zelo sem hvaležna, da jo imam, pa čeprav za določen čas.
Razmisli malo, kako da na božični večer razmišljaš tako cinično. Glede na to, da si očitno dobro situirana, raje stori kakšno dobro delo. Jaz sem ga že in se zaradi tega dobro počutim. Ali pa ti za to manjka empatije. Te se z denarjem ne da kupiti.
Ja, Katja, to ni vedno lahko. Sama imam tri fakultete, delam magisterij in sem si tudi nekaj časa pomagala od gospodinjskih del, do varovanja otrok in pomoči ostarelim, inštrukcijami itd. A z vsem tem ti ne teče delovna doba. Dela pa nikakor nisem našla. Potem sem le dobila pripravništvo, ki ga bom po preteku porodniške zaključila s strokovnim izpitom in potem bom spet brezposelna. A ker prihodnje leto ko bo imela hči eno leto planirava naslednjega otroka, se mi niti ne zdi fer do delodajalca, da bi šla za pol leta v službo.
drejka1,
moram reci, da ne razumem tvojega stavka “A ker prihodnje leto ko bo imela hči eno leto planirava naslednjega otroka, se mi niti ne zdi fer do delodajalca, da bi šla za pol leta v službo.”?
Ali moramo zaradi materinstva res imeti slabo vest?!
Zakaj se ti ne zdi fer do delodajalca? Mogoce bos pri njem ostala naslednjih 20 let, kdo ve? Ce pogledas iz tega zornega kota, pa ta ena porodniska le ni taksna tragedija, a ne…
Glede ostalih komentarjev pa, sita vrana lacni ne verjame…
Dana, verjemi mi, da sem tudi jaz že kdaj iskala zaposlitev. Sama v naročje mi sigurno ni padla. Do sedaj sem le eno zaposlitev dobila preko vez oz. ker so mi sami ponudili službo, vse ostale pa sem si našla sama in jo dobila od popolnoma nepoznanih ljudi. Sem pa tudi sama, kjub izobrazbi, začela na dnu in postopoma napredovala do vrha. Pri tem pa sem se marsičesa naučila.
Je pa tudi res, da nikoli nisem čakala, da bom popolnoma brez denarja, temveč sem na to mislila že prej. Še danes, kljub zelo dobri zaposlitvi, sem ves čas naročena na sporočila iz zavoda. Mogoče se pa še kaj boljšega najde.
Ni pa tale post padel na vse brezposelne od prvega do zadnjega. Bolj je mišljeno za tiste pri katerih lahko rečeš: TRAŽI POSAO I MOLI BOGA, DA GA NE NAĐE!
Najboljši izgovor, kar sem ga prejela zadnje čase je bil: “Nisem jaz za to v šolo hodila, da bom dvigovala telefon, fehtala okrog za denar in vam kuhala kavo!” Ta oseba pri svojih 31 letih še nima dne zaposlitve in “išče” delo. Kaj mislite, koliko prošenj bo taka oseba še morala napisati, predno bo našla delo?
Poznamo dejansko nezaposlenost od statistične, vemo da je dejanska v Sloveniji ocenjena na 4-5 odstotnih točk nižje od statistične, ki jo pri nas vodi zavod za zaposlovanje.
Gospodinjske pomočnice = na žalost imam sama izkušnje s pomočnicami,ki so redno zaposlene ampak ne delajo, so na bolniški, ker pa so invalidi III stopnje jih delodajalec ne more odpustiti, ter s pomočnicami ki ob rednem dleu še pospravljajo = super te se znajdejo in ne jamrajo.
Druga stvar je, da v krajih kjer je veliko brezposlenih z nižjo izobrazbo, ni dela v smislu pomoči na domu, ker so to kraji, ki premorejo premalo boljše situiranih, ki bi si to lahko privoščili in je konkurenca zeeelo veliko. Se še spomnite ene forumke, ki je razlagala koliko plača pomoč in likanje v vasi izven Velenja? Skoraj zastonj v primerjavi z LJ.
In na koncu ja, na faksu velikokrat študenjte sami sebe pumpajo, da bodo takoj veliko zaslužili… nekaterim pade sekira v med, večini ne.
In ta večina tudi postane kasneje precej izbirčna in v stilu “da ne bo kuhala kave”, kar je sicer druga tema (jaz sploh ne razumem zakaj je potrebno še vedno komu kavo kuhat, naj si jo sami oz. stroji!).
Tudi sama sem bila “izbirčna” v smislu iskanja druge službe, javljala sem se na oglase, ki so mi bili všeč, hkrati pa sem vedela, da ko bo šlo za nohte bom zagrabila prvo, ki pride.
Pa še kar se tiče materinstva in službe, ne zagovarjam apriori, da ko si noseča pa na bolniško, ne nasprotno, take imam v minusu. Po drugi strani pa, če si v službi dober, bodo počakali nate tisto leto.
LP
J.
Drejka, iz tvojega posta razumem, da si izobražena in da veš, kaj je življenje. Ampak v življenju je pač tako, da lahko prodajaš samo tisto, kar nekdo hoče. Če delaš fakultete in magisterij, kjer ni zaposlitev, to veš že vnaprej in pač sprejemaš riziko brezposelnosti.
Nikjer na svetu ni tako, da bi vsak delal šolo ki bi si jo zamislil in potem čakal, da mu nekdo drug najde službo. Pač pojdi delat še četrto fakulteto v smeri, ki je tržno zanimiva.
Jaz sem imela srečo in takoj po končanem fasku dobila službo (ne preko vez ampak preko rednega razpisa). Ko sem po porodniški iskala drugo službo je bilo tako kot je napisala Sašenka (le da sem delovne izkušnje imela – 3 leta, pa vseeno nisem dobila službe). No ja, potem sem jo – preko vez. Tako kot cca 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh mojih sošolcev in sošolk s faksa, ene 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} jih je dobilo po “redni” poti, nekaj jih pa še vedno išče!!!!
Sem pa prepričana, da če ne bi imela službe bi se lotila delati tudi kot prodajalka v trgovini , likarica, varuška,…. karkoli primernega in ne bi želela biti v breme staršem (če bi živela pri njih). Še posebej ne pri svojih 30-ih, poznam pa tudi jaz nemalo takih študiranih, ki želijo kar takoj postati neke vodje in šefi, vse ostalo pa ni primerno za njih. To so predvsem tisti, ki med študijem niso nikoli delali oz. jim ni bilo treba (jaz sem npr. med študijem delala ves čas, zamenjala več del, pridobila spoštovanje do vsakega dela in si takrat pridobila največ delovnih navad), zato jim tudi sedaj ni pod “mus” iskat nove službe.
imam 7 stopnjo, pa sem delala na crno preko studenta v eni cvetlicarni. sem dobila metlo in sem pometala po trgovini v najvecji guzvi. hm, v malem kraju. in me grozno boli, kar poprek udrihanje čez študirane, a brezposelne. imamo nalepko, ces, kaj si misli, ne vem kaj bi rada…
ampak- ce grem jaz za prodajalko v trgovino, kam bodo sle solane prodajalke?
res je lahko govorit takim, ki imajo taksen status, da jim se svoje svinjarije ni samim za spucat. se opravicujem tistim po pomoti prizadetim, ampak pri nas je se vedno tako, da tisti s cistilkami niso dobili takega polozaja cez noc, ampak jim zlice padajo v med skozi generacije.
grrrr
imam 7 stopnjo, pa sem delala na crno preko studenta v eni cvetlicarni. sem dobila metlo in sem pometala po trgovini v najvecji guzvi. hm, v malem kraju. in me grozno boli, kar poprek udrihanje čez študirane, a brezposelne. imamo nalepko, ces, kaj si misli, ne vem kaj bi rada…
ampak- ce grem jaz za prodajalko v trgovino, kam bodo sle solane prodajalke?
res je lahko govorit takim, ki imajo taksen status, da jim se svoje svinjarije ni samim za spucat. se opravicujem tistim po pomoti prizadetim, ampak pri nas je se vedno tako, da tisti s cistilkami niso dobili takega polozaja cez noc, ampak jim zlice padajo v med skozi generacije.
grrrr
imam 7 stopnjo, pa sem delala na crno preko studenta v eni cvetlicarni. sem dobila metlo in sem pometala po trgovini v najvecji guzvi. hm, v malem kraju. in me grozno boli, kar poprek udrihanje čez študirane, a brezposelne. imamo nalepko, ces, kaj si misli, ne vem kaj bi rada…
ampak- ce grem jaz za prodajalko v trgovino, kam bodo sle solane prodajalke?
res je lahko govorit takim, ki imajo taksen status, da jim se svoje svinjarije ni samim za spucat. se opravicujem tistim po pomoti prizadetim, ampak pri nas je se vedno tako, da tisti s cistilkami niso dobili takega polozaja cez noc, ampak jim zlice padajo v med skozi generacije.
grrrr