Če bi …
Oh, Rudi Rudi, ne veš, kako to paše, kako
to zelo zelo paše. Kako naj ti to povrnem,
reci, napiši! Te lahko objamem, te lahko
pocmočkam, ti lahko na uho povem, da te
imam rada? Ti lahko zašepečem, da si full
faca? Smem? Oki doki, pol pa tkole: čist potih,
skor tko, da me morš še mal vprašat, kaj sem
rekla:
Rudi, ti si ena full kull dobra faca, ti si moj mili
jelenček, ti si moje neizpete sanje, ti si svet, v
katerega se rada zatečem, ti si ….. moj moj Rudi!
In te objemam in pocmočkam in enega lubčka ti
direkt na tvoj rdeči nosek pripopam, potem pa
sveti cel vikend, koker češ!
Ekola, zdejle pa grem! Dam! Kam pa drgam, kot
dam! Ni druzga, samo nekaj me rahlo skrbi. Imam
popoldan uro “pletja” (nak, ne petja, p l e t j a),
pa se hudo močno bojim, da bodo šle vunkaj
flance, namesto plevela ???? Kej čem nardit? Po
moje je najboljše, da ostanem izven dosega flancov, a?????
Nisi pozabil, ah, sprevržko, ne, nisi pozabil.
Malokdo ima tak spomin. Hvala ti. Ej, mili moj,
enega cmočka, zdejle, tja za uho! Ne sme mi
biti pomembno, ali se sliši, ali ne, nekako mi
to res ne sme biti pomembno. In mi ne bo!
A če si slišal ti, je dovolj!!!
Tudi mene, blazno me pomirja vrtiček,
pa misli, ki jih posvečam sama sebi in….
le skrbi me, da me v pletju ne zagrabi
tista sveta ihta in da ne gre vse skupaj,
z melancani in paprikami in brstičnim
ohrovtom in ….. rdečim zeljem in z vsem
bogom …. hkrati s plevelom VEN !
… zato zdaj odhajam, tja … onkraj tega, kar
je tukaj…. tam bom nekaj časa. In potem, ko
se vrnem, ti povem, sprevržko, veliko ti lahko
povem. Vem, da bom tam, kjer bom zdaj, od
te ure dalje, dobrodošla, da mi bo prijetno, da
mi bo lepo, ne v popolnosti, a ko človek nečesa
čaka, je lahko zelo lepo … tam mi bo gotovo lepo.
Sprevržko, še enega cmoka za nasvidenje in ….
resno, čisto resno vzemi, kar ti pravim!