🙂

Nisem čisto sigurna, kako bi bilo. Naj vam pa povem nekaj: v šoli se otroci ne zafrkavajo iz imen drugih otrok, vsaj v prvem triletju ne. Oni še sploh ne vejo, da je eno ime takšno in drugo kaj drugačno. Tega se naučijo od nas, odraslih. Moram priznati, čeprav me je sram (je razlika, kakšni smo v resnici in kakšni vemo, da bi morali biti), da ko sem dobila v razred enega otroka, ki je tujec in sem prebrala njegovo ime in imena njunih staršev, da sem si mislila ojojoj, kakšna imena. Maminega imena niti izgovoriti ne znam. Ampak smo se navadili, otrokom pa niti na začetku ni bilo čudno. Ne me zdaj linčat, kdor prizna, mu je pol oproščeno.

Verjemi, meni tudi. Zlasti mi gre na živce patriotozem, ki je usmerejn v sovraštvo vsega ne-našega in v bistvu temelji na tem sovraštvu.

Ampak zame je to, da se v intimnih stvareh prilagajam tujini (oz. celo neki imaginarni tujini, saj je tukaj tudi zapis, da se “bomo mogoče enkrat selili”), pač nesprejemljivo, ker svoje indentitete ne bom prodajala. Slovenščina je del moje indentitete in slovenščina ima pač šumnike in če bi hčerki recimo v Sloveniji dala ime Urška, se temu imenu ne bi odrekla v tujini samo zato, ker bi bil š lahko problem.

Slovenci smo grozljivi nevertenčarji v glavnem zato, ker je v Sloveniji največja vrednota biti povprečnež in nikjer ne izstopati. Zato tudi starši (novodobni pa še posebej) vzgajajo svoje otroke v duhu, da je treba zatirati svojo drugačnost, svojo unikatnost in biti čimbolj neviden v družbi sovrstnikov. Tudi pehanje za geniji in indigo otroki je na nek absurden način samo način, kako ostati v povprečnostnih trendih. Če je sosedov otrok indigo, mora biti moj tudi. Ker starši kot starši hitro podležejo mitu, da bodo otroku naredili nepopravljivo škodo, če bodo oni sami ali otrok izstopali iz množice. Ja, slovenski starši so zelo negotovi v svoji starševski vlogi in jim občutke krivde, od katerih potem živi cel kup industrij, lahko nabije že en brezzvezen člančič v reviji ali brezzvezen jok otroka.

KOt vidiš, sem temo precej razširila, ampak za razliko od večine razpravljalcev tukaj, imam sama realno izkušnjo tujine. In ti povem, da vse stvari, ki jih tukaj ljudje navajajo kot pomembne, sploh niso pomembne. Ampak veliko bolj izraz strahu povprečnega Slovenca, da v tujini ne bo sprejet, če se ne bo čimprej utopil v (tokrat tujinski) povprečnosti. In ta strah izhaja iz slovenske vzgoje in slovenskih vrednot, ki so od vekomaj amen zatirale drugačnost. Marsikje v tujini, zlasti v državah, kamor se Slovenci radi selijo, je pa ravno obratno in te ta vrednota povprečnosti za vsako ceno lahko celo pokoplje. Večina držav, ki so Slovencem všeč, je namreč nastala in se gospodarsko razcvetela ravno zato, ker so bili bolj odprti za drugačnost in jim ni bilo mar, odkod prihaja kapital, samo da je kapital. In tako so “drugačni”, ki so jih drugod v imenu ideologij preganjali, delali denar tistim, ki so jim dali mir in so jim pustili ostati in biti drugačni. Danes pa se tako ali tako išče samo še originalnost in izjeme, ker je trg dela zasičen in Slovenec, ki v ničemer ne izstopa od domačinov in nima ponuditi ničesar novega, nima kaj iskati v tujini.

Sprejmem tvoje razloge. No, jaz tudi ne bi spreminjala imena, mogoče bi se iz praktičnih razlogov na kakšnih srečanjih, kjer bi me morali uradno predstaviti, podpisala kot Maya namesto Maja ali kaj podobnega. V osebnih dokumentih pa ne. Prav tako otroku iz povsem praktičnega razloga ne bi dala imena, ki bi bilo v tistem okolju neizgovorljivo, na primer Urška v Franciji. In razlog, da ne bi dala otroku v Srbiji ali na Hrvaškem imena Janez, je v nacionalističnih izpadih, na katere bi skoraj zagotovo naletel v okolici. Se pravi, če bi za stalno živela v tujini, bi zagotovo upoštevala te stvari. Če bi šlo le za nekaj let, pa ne vem, kako bi se odločila.

se strinjam z zgoraj napisanim

Moja dva otroka imata tuje ime, prilagojeno drzavi, kjer zivimo. Niti slucajno ne pozabljam, da sem Slovenka, kljub dvojnemu drzavljanstvu ne bom nikoli se nekaj drugega.

Moje mnenje je, da otroke boli, ce ugotovijo, da so (na kakrsen koli nacin) drugacni od vrstnikov. To lahko potrdi kopica ljudi v moji okolici, katerih starsi so bili prva generacija izseljencev, in ki so imeli velike probleme zaradi jezika in imen in nekateri si niti zdaj, po dvajsetih letih, niso cisto opomogli.

Mene osebno ne moti, da imam tu, kjer sem zdaj doma, drugacno ime in priimek, ampak to je zato, ker sem na Slovenijo ponosna (in ne vem, zakaj ne, po izkusnjah iz stirih drugih drzav). Ampak zase vem, da otrok ne bi izpostavljala posmehu (ki je sicer popolnoma neupravicen), ampak zivimo v realnem svetu, ne v popolnem.

predvsemdajte otroku tako ime,da bo zajn lažje,meni je recimo pri taki stvari zelo pomemben zdi kompromis,napr.dve imeni recimo alenka anna ali kaj podobnega.moja pupa je ana,mi je pa žel,ker mi je tud osebno zelo všeć,da sta dve imeni,da nismo dali dveh imen ,napr.ana lina.fajn,je da,ne če živite v tujini,pač pa če je tujec oče,da ima otrok nekaj maminega nekaj očkotovega ali pa recimo nevtralno.mal grdo,ampak recimo v italiji sploh tu gor v friuli,je tako,da so slovenska imena in preimki mal zaničevani.tu živijo še generacije faš.,ki sovražijo slovence,mogoče se to z mladimi generacijamo menja,a zaenkrat se ta mržnja še pozna.ne mislim,da bi se skrivali,da smo nekaj drugega,samo fajn je misliti na otroka,ki bo to ime nosil in kaj bo njemu najboljše,ko bo sam imel mnenej o tem,torej kompromis.najboljša pa so nevtralna imena,moj sin je luka,hči ana,kratka in povsod razumljiva in ševedno slovenska.