Podpis! Samo to razne Redne, nataše, jabolka ne razumejo. Je namreč lažje imeti priročen izgovor – ali pa ga iskati, da jim nekaj ne gre.

Nataša, opišite svoj primer, itak ste anonimni, napišite zgodbo kako je bilo ko ste ostali brez mame, kakšne bolezni so vas pestile, kako je bilo z vašim spominom, predvsem pa kožnimi boleznimi…. tukaj jaz odgovarjam tudi zato, da se iz primerov tudi ostali kaj naučijo, zato napišite čim bolj podrobno, tako bom storil tudi sam. Kdor ne verjame v to in apriori odklanja kot npr. HUJU, temu se ne da pomagati, ta naj pač živi v svojem svetu in hodi k zdravnikom, da ga mažejo s kortikosteroidi in podobnim sranjem.

kaj ti ni jasno? kje sem jaz jamrala da mi kaj ne gre in iščem izgovor za karkoli? NIkoli! Tema je odprta ker me splošno zanima!

ko sem bila še majhna deklica, sem pristala pri starih starših po očetovi strani. Oče se je na novo vezal, takrat me je začel zanemarjati. Če pobrskam po spominu, je bila mama zelo nezrela oseba, ko sem bila deklica. Manjkala mi je pristna materinska ljubezen. V podrobnosti ne bi šla.

Diagnoz imam pa  več, tudi do zelo hude. Kožnih bolezni pa hvala bogu nimam. Zelo sem tesnobna, huda nespečnost in tudi manjši problemi s spominom so prisotni. Zadnje čase spomin res slabši.

pustite svoj meil- odprite si lažen meil na gmail-u in vam bom odgovoril

In kaj misliš, da boš dosegel s tem, ko ji boš potrdil, da je odsotnost mame (in verjetno tudi očeta) kriva za vse njene težave in bolezni? Da se bo potem boljše počutila, ko bo imela “krivca”? Misliš, da bo zato kaj bolj delala na tem, da te svoje težave reši?

[email protected]

Za cinične komentatorje tu gori:

.https://duckduckgo.com/?t=ffab&q=how+psychotherapy+works&ia=web

In seveda imamo ogroooomno primerov ozdravitev, a ne? Imam sorodnico, ki je psihologinja – psihoterapevtka, pa sama pogosto prizna, da ji je hudo, ko vidi, da večini ne more pomagati.

A ti verjameš vsakemu, ki napiše na enem forumu, da je psiholog, da to v resnici je? Pa da resnično ve kaj govori oz. piše? Res neverjetno kako naivni ste nekateri. Verjetno taisti, ki imate že itak probleme – žal jih s takšnim načinom ne rešujete. Še več, lahko jih poslabšate.

In svoje znanje je nazadnje nadgrajevala pred koliko desetletji?

Vsekakor bi me zelo zanimalo kaj njenih pripovedi.

Luskavica je genetska avtoimunska bolezen in bi jo dobila v vsakem primeru, ker si jo podedovala (ni nujno od staršev, lahko preskoči več rodov).

Psihične travme in stres lahko poslabšajo luskavico (kot tudi marsikatero drugo bolezen), definitivno pa niso razlog za njen nastanek. Razlog je v genih. Zato tudi ni ozdravljiva.

Imam jo tudi sama, pa nisem izgubila nikogar od bližnjih.

Pa kje pobirate take, no. Moj teritorij v otroštvu je bil moj oče, ne mama. On je skrbel zame, me peljal k zobarju, na sprehode, na igreišče, prišel pome v vrtec, me peljaj v glasbeno šolo, mi povil rane, mi kuhal vse obroke, me učil, bil z mano in me dajal spat. Skratka, oče je bil moja mama,  mama je bila le neka oddaljena figura. In tako ju vidim tudi danes, kot odrasla oseba.  Mama, otrokov teritorij po tvoje, je lahko vsak, ki skrbi za otroka, oče, kot v mojem primeru, star starš ali drug sorodnik, ali katerakoli druga oseba. Bistvena je skrb, ne to, kdo te je rodil. 

To zgoraj je za za psihologa 940.

ne bom se spuščal v debate s teboj, ker nimaš pojma, nima smisla razlagat, če pa želiš pomoč pa pusti meil, seveda ti bom zastonj razložil, ne misli da lovim ljudi po forumu za denar…želim samo pomagati, seveda tistemu ki to želi…

In kakšno diagnozo imaš ti?

Poskusi najprej sebi pomagati.🙂

Nimaš časa za druge.

Res je. Samo na žalost so podedovali tudi pamet oz. manjko le-te, tako da tvoje pisanje pri njih ne bo imelo želenega učinka. Bodo raje pisale forumskemu “psihologu”, ki jim bo našel tisoč in en razlog za vse mogoče bolezni in težave. Samo za tist v glavi ne.

Nimaš mi kaj pomagat. Zelo sem zadovoljna, da sem imela tako dobrega in skrbnega očeta. Take očete iščeš z lučjo pri belem dnevu. Če v taki skrbi za otroka vidiš problem, potrebuješ pomoč ti.

Ta kekec piše in odgovarja sam sebi. Pusti pacienta “psihologa”, je sam sebi dovoljšnja družba.🤣

Ne poslušaj vsega kar tu pišejo. Jaz sem živela z obema, ker pa sta imela oba starša težave, konkretne težave z alkoholom, se nikoli nista ukvarjala z menoj, ampak samo sama seboj. Danes imam odraslega sina in si upam priznat, da pogrešam pogovore z mamo, zaupnosti, ker nikoli in z nikomer nisem mogla govoriti o tem o čemer s lahko nekatere punce pogovorile s svojo mamo. Pogrešam še zdaj, ko sem že sama stara, samo kavico z mamo, nasvet, lepo besedo, tega nisem imela, na srečo sem to dobila s taščo in možem….

Sem pa ravno ta manjko nadoknadila s sinom, tako, da on tega občutka nima.

Jaz sem imela normalne starše, pa nikoli nisem imela nekih zaupnih pogovorov z mamo. Kar pa je najvažnejše, pa je, da tega nikoli nisem in ne pogrešam. Pa tudi ne poznam odrasle ženske, ki bi to počela. Ok, razen ene, ki je imela mamo za prijateljico. Ta pa nikoli ni imela razčiščeno pri sebi glede odnosov. Danes je brez družine, ima trenutno enega partnerja, ampak večino časa je sama. Mogoče je pa ravno to, da je imela preveč intimen odnos z mamo, krivo, da še vedno nima vse pošlihtano v glavi?

Nič ne poveš, kako je bilo pa z njenim očetom, ampak ja, preveč intimen odnos s starši negativno vpliva na otrokov čustveno-mentalni razvoj.

Njen oče je stalno delal. Denarja ko solate in zanjo je bil pač bankomat. Drugega niti ne. Starša med sabo sta pač živela bolj vsak zase. Nista se kregala, kaj več pa tudi ne. Pa če je drug otrok vseeno ratal nekako normalen, z normalno familijo, drugi (ta ženska) pa ne, sta res vsega kriva starša? Ne, nista. Samo tako enostavno in prikladno je nekaterim iskati krivdo v drugih.

Verjetno boš zelo težko postala taprava, če ti je manjkala mama. Dosti dela na sebi bi imaš. IZkusšnje