Če nič ni pred rojstvom in nič ni po smrti, zakaj smo tukaj?

Da zapolniš ta nič.

Kdo pa pravi, da ni nič pred rojstvom in nič po smrti, razum nas napotuje na to, da je življenjska iskra večna, življenje ni moglo nastati iz nič in se ne more v nič spremeniti.

Kar pa je neugodno, je, da če si ateist, zate Bog res ne obstaja, ker misli oblikujejo realnost, in moraš po smrti živeti brez Božje ljubezni, za vedno, na veke vekov, Kristjani temu rečejo Pekel.

Tukajšnje življenje je samo en šolski dan, ker semkaj pridemo po izkušnje. Prihajamo iz duhovnega sveta in se po opravljeni nalogi vanj vračamo. Za življenje v fizičnem svetu rabimo fizično telo, ki služi kot oblačilo duše za enkratno uporabo. Da to igro vzamemo dovolj resno, pred utelešenjem pijemo iz reke pozabe, zato ves cirkus doživljamo kot bi bilo prvič. Po odigrani vlogi zapustimo telo in gremo domov. Na oni strani vidimo preteklo življenje kot da smo ga sanjali. Zanimivo, da se po odhodu iz fizisa najprej vrnemo na čustveno raven bivanja in zavedanja, to pa je tista raven, ki jo obiščemo med spanjem v sanjah. Ko predelamo čustvene programe, gremo v naslednjo mentalno raven, kjer bivamo vsakokrat med globokim spanjem. Ko prečistimo mentalne programe, zasnujemo nov inkarnacijski načrt, vse dokler se naše šolanje ne zaključi.

pijemo iz reke pozabe, zelo poetično.

scena je ravno v tem da je tako pred rojstvom kot po smrti

spomnem se

8409, poetičnost je iz starogrške mitologije, ko duše pred odhodom v fizični svet pijejo iz Lete, reke pozabljenja. Mislim, da prebujajoč spomin na onostranstvo pomeni skorajšnji zaključek zemeljske šole.

Največ nasvetov, kako moraš živeti, boš sedaj dobil od zmedenih ljudi, ki  nimajo kompasa in najbolj trpijo za pomanjkanjem smisla, sploh razni “duhovneži”, ki imajo vse naštudirano preko reinkarnacij, Jezusa ali Alaha…

Zares živimo takrat, ko se nehamo spraševati o smislu življenja, ampak da enostavno živimo. 😉

Zakaj?

Zakaj pa ne, če smo že tu?

Ne spomnim se pred rojstvom in ne vem kaj bo po smrti, ampak če sem danes tukaj, sem morda že nekoč nekje bila in nekoč še nekje bom. Zakaj ta vmesni nič, če prej in potem ni nič? Zato, da narediš iz tega nič najboljše, za vsakega, ki pride za tabo v ta nič, da bo njegov nič še boljši. Potem pa morda ni le nič, temveč je nekaj več.

Matiček, po smislu tukajšnjega bivanja se začnemo spraševati šele proti koncu vseh utelešenj, ko smo že spoznali zakonitosti fizične ravni in razvili etični odnos do vsega, kar nas obdaja. To je ravno pravi čas, da nas življenje popelje na pot samospoznanja, gnoze, in odprejo se nam neslutene razsežnosti notranjega sveta. To so vedeli že Stari Grki, ko so na Apolonov tempelj napisali: “Spoznaj sebe in spoznal boš svet.”

Avtor vprašanje je na mestu. Moje mnenje je, da smo pred rojstvom energija-duša, ki se utelesi, po smrti pa se loči od telesa in živi dalje v drugi dimenziji do naslednjega utelešenja. Tistim dušam, ki imajo najvišje razvito zavest pa se ni več potrebno uteleševati ampak tam v drugi dimenziji skrbijo za vedno nove in nove prihajajoče duše. Nekoč  se mi je med operacijo ustavilo srce, doživetja tam na oni strani so mi jasno ostala v spominu, kot bi se zgodilo včeraj, zato trdno verjamem v življenje po življenju. Doživetje mi je dalo spoznanje kako zelo pomembna so naša dejanja in celo naše misli v tem življenju. Zato  pomagam  živim bitjem po svoji najboljši moči , včasih skušam pomagati tudi z grajo, če bi komu pomagalo, da bi se potrudil biti pozitiven in si s tem tlakoval lepšo in svetlejšo pot v naslednji reinkarnaciji. Resnično si za vsa bitja na zemlji in v vesolju želim samo dobro.