Marsičesa se človek nauči na tem forumu. V spodnji temi kar nekaj oseb, poročenih seveda, poudari, da tisti, ki se po nekaj letih zveze ne poročijo, pač niso povsem prepričani o svoji zvezi, si želijo pustiti odprto pot itd.

Zanimivo!

No, pri meni je bilo tako. Jaz se po desetih letih nisem hotela poročiti, ker mi je nekaj pravilo, da ne želim ostati z njim in res nisem. Z možem sva se poročila po manj kot letu zveze, enostavno je bilo to to.

Ne gre pa tega posploševati, se strinjam. Poznam ogromno ljudi, ki so se poročili in zelo hitro tudi ločili. In ogromno ljudi, ki se niso poročilo, pa so še danes skupaj.

Bi prej rekel obratno, da si poroke najbolj želijo tisti, ki želijo partnerja še dodatno privezat nase.

Meni je to, da sem imela otroka s svojim partnerjem, veliko večja zaveza kot mrtev predmet na prstu in mrtev list papirja. Kot si ustvarjaš neko skupno življenje.
Sicer opažam, da se poroke nekako vračajo, ampak so vse v velikem pompu, razkošne, z veliko povabljenci. Tako da se nekako sprašujem, ali je bistvo tega res zakon ali je pač v modi, da se poročiš v velikem slogu. Daj je pač ‘in’. Govorim o sedanji generaciji 22-27 let. Non-stop neke poroke, povabljenci pa preklinjajo in vijejo roke, ker se morajo izprsit finančno. Je res v tem bistvo?

Pozdravljeni,

pa še jaz dam svoje mnenje….

Bila sem poročena, 100 % prepričana v uspeh. Pa poroka je bila po 1,5 letu veze. Enostavno sem vedela, da je to to.
Po 12 letih sva ločena sedaj, ker me je prevaral (ni bila druga ženska, ne).

Na to danes gledam drugače. Poroka, ali ne, sploh to nima veze. Saj osebe s katero živimo, si je ne lastimo. On ni moja ‘lastnina’. Tako, kot niso otroci ‘lastnina’.

Ko to doumeš, ti je čisto jasno, da dolgoročna zveza, kakršnakoli pač je (zakon, ali pa ne), temelji na zaupanju- v vseh pogledih.Edino to je pravi recept. Samo žal, pri 20 ali 30-ih nismo tako pametni, da bi to vedeli.

lp,D

A te kaj noga boli? Totalno si namreč v temo brcni. No, ja, kakšni so že takšni/e, ampak ne vsi…

A te kaj noga boli? Totalno si namreč v temo brcni. No, ja, kakšni so že takšni/e, ampak ne vsi…[/quote]

Sam sebe negirat in drugim govorit, da so v temo brcnili?

Še vedno manj boli če brcneš v temo, kot pa če brcneš samega sebe!

A te kaj noga boli? Totalno si namreč v temo brcni. No, ja, kakšni so že takšni/e, ampak ne vsi…[/quote]

No in zakaj si se poročila ali si je želiš ti?

Nikoli se nisem želela poročiti in se tudi nisem; partner bi se, pa sem ga prepričala, da ne bi bilo nič drugače.:))

Skupaj sva že 25 srečnih let.

Ločiš se lahko zelo hitro in enostavno, deliti premoženje in predvsem urejati vprašanja okrog skrbništva, stikov, preživnine,… to je pa sranje. In to dvoje ni vezano na zakon, tako da se meni poroka sama po sebi ne zdi noben faktor, kar se razhoda tiče.

Bodimo malo čisto realni, saj ne moremo vedeti, kaj komu pomeni poroka ali izvenzakonska zveza ali pa manj resna zveza – so ljudje, ki jim je poroka res samo nek papir, žurka ali pa sredstvo za privezovanje partnerja nase, in so ljudje, ki jim je zveza že po prvem zmenku sveta. In vsi tisti vmes. Ali se bosta poročila ali ne, je stvar tega para in je popolnoma brezplodno druge ljudi spraševat, kaj menijo o tem. Pač samo še eden od pomembnih dogovorov, ki jih je treba sprejet v zvezi.
Realno gledano, če torej ne gledamo z vidika, kaj komu pomeni čustveno, je poroka mnogo manj pomembna kot ostali taki dogovori: kje bo par živel, ali in kdaj bo imel otroke, kako bosta delala z denarjem – vse te tri odločitve so veliko pomembnejše. Pustimo ob strani izjeme, ko nekdo s poroko pridobi državljanstvo ali delovno dovoljenje ali magari najemniško stanovanje (recimo, da lastnik vztraja, da ga odda samo poročenim).
V vseh ostalih primerih sta poroka in izvenzakonska skupnost v Sloveniji izenačena. Sama živim v izvenzakonski skupnosti 16 let, pa še nisem naletela na eno samo stvar, ki bi se v najinem življenju razlikovala od življenja poročenih parov. Na enak način smo najeli stanovanje, kupili stanovanje, dobili kredit, spočeli, rodili in vzgajali otroke – evo, spomnila sem se ene malenkosti, ki se razlikuje: morala sva na UE podpisat izjavo o očetovstvu.
Skratka, realno gledano par bolj povezuje skupno premoženje, krediti in limiti in predvsem otroci. To je resnična življenjska prelomnica – ko se par odloči, da bo imel otroka.
Delitev premoženja in dolgov je popolnoma enako zapletena ali enostavna, če sta človeka poročena. Ravno tako določanje skrbništva in preživnine za otroke.

Torej prepustimo vsakemu paru, da se sam odloči, ali se bosta poročila ali ne. Vsem želim srečo pri dogovarjanju o tem, a naj vas nikar ne vodi samo želja po enakem priimku – tega lahko spremenite na vsaki UE. Lepo obleko ali veliko zabavo pa lahko dobite za rojstni dan 🙂

no prav če tako mislijo drugi upam da so srečni v svojem prepričanju kdo bi jim to hotel pokvarit, ampak jaz že vem da vse pa ni tako.

Avtor/ica preberi celoten post ne samo tisti del, ki je tebi všeč.

Sem napisala, da sem to slišala od NEKATERIH NEPOROČENIH PAROV. Mogoče boš zdaj razumel/a, ko je napisano z velikimi črkami.

Jaz ne vem zakaj se neporočeni ne poročijo. Jaz sem se 🙂

jaz pa pravim,da naj vsak zase govori 🙂