Lej “prebolela” mi je žal, da še nisi prebolela. Tudi jaz rabim “uf” let. Sem ok, ampak čisto iz srca še ni, mogoče nikoli ne bo. Ga pa vidim v realni luči in sebe tudi. Ja, sebe tudi. Nimam pa te zagrenjenosti in tega obrambnega mehanizma: ” nočem nobenega moškega več” ” vsi moški so isti” “ni normalnega” itd. To so vse stavki samo globoko prizadete ženske, ki ne gleda realno. So v redu moški, niso vsi isti, ampak z enimi se pač ne ujamemo, nismo mi njim “the one”. Ne vem zakaj je to tako težko razumet in priznat. Sama imam čudovitega sina, dobrega očeta, tudi bivši ni napačen in nikoli ne bi mogla tako razmišljati o moßkih. Ma moški znajo bit zakon..

Kako bi te natepaval v rit, lajdra jedna.

Egoisti,

kot sem že napisala, jaz tudi pred tem nisem želela nobenega moškega. Tam pri ca 35 sem se nekak odločila, da bom za vedno samska. In mi je bilo to čisto ok. Nisem se ubadala z moškimi, nisem jih iskala. Pač ok mi je bilo. Potem pa se je čez nekaj let zgodil on. Sem se od začetka umikala, ker res nisem želela se zapletat, ampak sem se zatrapala do ušes. Napaka.

Drugače pa nisem nikjer napisala, da so vsi moški enaki in niti nisem nikjer napisala, da ni normalnih moških. Tako, da mi ne podtikat tega.

“V bistvu sem se odločila, da ne bom torte, ker cuker samo redi in in bom zavedno na dieti. In mi je bilo čisto ok. Potem se mi je na rojstnodevni zabavi, na mizi pred menoj, pojavil krožnik s torto. Sem se borila, da torte ne bi hlastnila, a sem popustila, najbrž mi je bilo usojeno. Zagrizla sem in si nadalje hodila po repete. Napaka”

“Nikjer ne pišem, da so vse torte enake. Če ne bi bile te torte na tujih krožnikih…ampak ne no, v bistvu ne bi torte, sam bi jo. ”

“Prebolela” mogoče res nisi napisala, da so vsi moški isti, ampak ker se toliko braniš ljubezni domnevam, da v moških vidiš predvsem negativo. To sem ti hotela povedat, da te ne bodo vsi izkoristili, te zapustili itd. Obstajajo tudi zaupanja vredni moški, ampak je pa dejstvo, da nikoli ne veš, če bo veza uspela, ker je odvisno od obeh. (No, takih kot je “Jahman” se pa le izogni.) Srečno…

Egoisti, jaz nisem stara 30, da bi še fantazirala kako bom naletela na fajn moškega. Sem precej starejša :). Ampak vseeno hvala za lepe želje.

Hja, Jahmani in podobni pa itak adijo pamet. Ima veliko izpadov tu gor. Pa še par njemu podobnih primerkov.

Pas ti mater pokvarjeno.

REFLEKSIJA

Dialog med “prebolelo” in menoj je primer, kako lahko osebne zamere in čustveni konflikti zasenčijo glavno temo razprave. Njene objave kažejo visoko stopnjo čustvene vpletenosti, vendar pa teh čustev ni v stanju niti predelati, niti z njimi upravljati, kar se kaže skozi osebne napade in obtožbe.

Ta pristop pogosto zamegli bistvena vprašanja in sproži cikel negativnosti, ki otežuje produktivno razpravo in tvorno reševanje problemov. “prebolela” je tako zapravila priložnost za učinkovito izražanje svojih pomislekov zaradi svojih agresivnih pristopov in manipulativnih taktik.

Jaz (in verjetno kdo drug) na drugi strani smo tako v poziciji,  ko preprosto zmanjšamo svojo raven empatije v pogovoru, saj se osredotočimo na analitično razčlenjevanje komunikacijskih strategij, ne da bi neposredno naslovil čustvene skrbi, ki jih “prebolela” morda ima.

Vendar je ravno zaradi tretjih oseb, ki berejo to razpravo, pomembno, da razumejo dinamiko “baitinga” in da lahko opazujejo, kako tisti, ki imamo bogate izkušnje s takšne vrste sogovorniki, ne dopustimo, da bi čustveno nabit jezik ali osebni napadi preusmerili pozornost od ključnih vprašanj, ki so rdeča nit v razpravi.

Moj odziv služi kot primer, kako se osebno distancirati od provokacij in ostati osredotočen na širši kontekst razprave. “prebolela” pa bi npr. morala poiskati bolj zasebno sredstvo za reševanje osebnih vprašanj s sogovorniki na forumu, če ta prevladujejo nad širšo temo foruma.

Zato bom napisal nekaj besed o prepoznavi in opozoril na dinamiko baitinga, kar lahko pomaga nevtralnim opazovalcem razumeti manipulativno vedenje in njegove učinke na razpravo ter morebiti izboljšati komunikacijske veščine.

ANALIZA IN RAZLAGA

Lovljenje na besede ali pogosto tudi “nitpicking” je oblika verbalne interakcije, kjer posameznik namerno išče in izpostavlja majhne, pogosto nepomembne napake v tem, kar je nekdo povedal, kar privede do izogibanja glavni temi ali celo manipulaciji razprave. To je strategija, ki se pogosto uporablja za podcenjevanje, diskreditacijo ali zmedo sogovornika.

Ko nekdo namerno ignorira osrednji argument ali poanto, ki jo sogovornik poskuša predstaviti in se namesto tega osredotoča na nebitne podrobnosti ali napake v izražanju, mu to služi izogibanju odgovornosti ali zanj neprijetnim temam.

Na ta način oseba poskuša celoten argument ali stališče prikazati kot neveljavno, kar privede do situacije, kjer se sogovornik počuti, kot da se mora braniti ali pojasnjevati, kar ga odvrača od njegove sposobnosti, da učinkovito komunicira svoj tok misli.

Z obešanjem na besede poskuša oseba ustvariti iluzijo intelektualne ali moralne nadrejenosti, saj nenehna kritika ali zahteva po natančnosti ustvari vtis večje “strokovnosti” ali “pravilnosti”. Tako poskuša zadržati kontrolo nad pogovorom, saj s preusmerjanjem pozornosti na nepomembne podrobnosti posameznik določa, kaj se obravnava in kaj se zanemarja. To je še posebej koristno, če se želi izogniti določeni temi ali odgovornosti.

To lahko sčasoma vpliva na to, kako se sogovornik vidi in kako ga vidijo drugi. Če je nekdo nenehno popravljan zaradi malenkosti, se lahko zdi manj prepričljiv, kar lahko vpliva na to, kako drugi dojemajo njegovo zanesljivost (ali strokovnost).

V situacijah, kjer opazite, da nekdo uporablja to taktiko, je pomembno ostati miren in osredotočiti na svoje ključne točke. Namesto, da zavzamemo obrambno pozicijo ali – bognedaj – poskušamo popraviti vsako napako, ki je bila izpostavljena, je bolje pristopiti k temi tako, da ponovno potrdimo svoje glavne argumente in po potrebi postavimo meje, da preprečimo nadaljnje manipulativno vedenje.

Razumevanje dinamike “baitinga” (izzivanje, provociranje, trolanje, ipd.) in razlogov, zakaj ljudje pogosto reagirajo na načine, ki situacijo poslabšajo, je ključnega pomena. To je taktika, ki jo nekateri tipi oseb uporabljajo za izzivanje reakcije od drugih.

Učenje, kako ohraniti čustveno distanco in se ne odzvati impulzivno, je vitalnega pomena, da se izognemo pastem, ki jih “baiting” postavlja. Vse to pa zahteva zmožnost samoregulacije, refleksije in včasih tudi pripravljenost, da se umaknemo iz situacije, ki ni produktivna ali zdrava.

Najpogosteje baiting vključuje provokativne izjave, obtožbe ali kritike, ki so zasnovane tako, da sprožijo obrambni ali čustveni odziv. Namen je lahko nadzor nad pogovorom, pridobivanje pozornosti, čustveno razburljivost ali celo poskus škode reputaciji druge osebe.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da stvari vzamemo osebno, saj je naše dojemanje tesno povezano z našo lastno identiteto in samopodobo. Ko se počutimo napadene, je naravni odziv, da se branimo. To je del človekovega preživetvenega nagona – ne samo v fizičnem smislu, ampak tudi v smislu ohranjanja našega družbenega ugleda in samospoštovanja.

Ko smo soočeni z obtožbami ali kritiko, še posebej, če se nam zdijo nepravične ali napačne, se lahko počutimo prisiljeni pojasniti ali zanikati te trditve. To izhaja iz želje po ohranjanju naše integritete in pravičnosti našega značaja. Še posebej to velja v javnem prostoru, kot je npr. tudi naše udejstvovanje tu na forumu, kjer imajo percepcije drugih očiten vpliv.

Ključno je prepoznati, kdaj se “baiting” dogaja, in razumeti, da neposreden odziv peaviloma ne prispeva k ugodnemu  izidu. Komunikacija s posamezniki, ki se soočajo s čustvenimi nestabilnostjo in težavami z regulacijo čustev, zahteva veliko mero empatije, potrpežljivosti in razumevanja. Hkrati je ključnega pomena ohraniti realističen pogled in preprečiti oz. zavrniti potencialno škodljive vzorce razmišljanja ali vedenja. Medtem ko je empatija ključnega pomena, je izredno pomembno tudi, da se ne omogočajo (glej: enabling) toksični vzorci.

Zato je bistveno, da – sploh v tej tabuizirani temi čustvenega in psihičnega nasilja žensk nad moškimi – nežno, a odločno postavimo meje sprejemljivega vedenja. Razumeti čustveno stanje, v tem primeru jezo na nekdanjega partnerja ji pogosto preprečuje, da bi videla nekatere pomembne stvari in da ni vse tako črno-belo. Pri tem pa nobeno čustveno stanje ne sme biti opravičilo za agresijo oz. nasilje nad drugimi v kakršnikoli obliki.

Motorist, prosim, ne smetit te teme. Odpri si svojo temo in tam nakladajo o svojih travmah. To temo pa prepusti meni. Moraš res vse teme zavzeti in sebe postavljat v središče? Nisi center sveta, ne vrti se cel svet okrog tebe. Še več, tudi cel mon se ne vrti okrog tebe.

Pogresas njega al obcutek kako si se takrat pocutila

Kar je nedosevljivo dobi vedno vecjo vrednost v nasih oceh

Pomembno je izpostaviti toksične prakse, da jih ljudje lažje prepoznamo in se od njih distanciramo in zavarujemo pred njimi.

Tvoja tema je čudovit poligon za slikovit prikaz toksičnih praks. Nisem opazil, da bi te kaj dosti motilo izražati tvoje mnenje o drugih. Zakaj dvojna merila?

40, 45, 50? Pozabi. Zamudila si vlak.

Anonimno 7881, oboje sem pogrešala, njega in občutke. Ampak me veseli, da je postalo vse tako daleč, nekam nejasno, da ni več tako blizu. Je nekako olajšanje. Še kdaj zaboli, ampak vse redkeje.

Koliko si stara, o kakem vlaku ti to? Blodnje?

Prebolela, zakaj si nesramna do ljudi, ki ti želijo pomagati?

Crispy, o čem ti to? Daj mi povej kje sem nesramna, do koga, ki mi želi pomagat? Hm, sem res radovedna.

Je normalno da si jezna in normalno da pogresas kdaj celo to cesar no bilo  potencial veze.

To mine kot tudi vse dobre in slabe stvari in dogodki. Trenutki ki jih ni vec ali pa nikoli niso prisli.kdaj ne gre,kdaj ne uspemo.kdaj vidimo nekaj kar bi lahko bilo,kdaj to okusimo pa izgubimo.

Razisci zakaj si zares jezna.

Delaj na sebi,rada se imej

Kolikor iz tvoje teme razberem, si v bistvu prebolela. Zdaj, ko nisi več pod vplivom čustev, vidiš jasneje, bolj kritično in realno na vse skupaj. Normalno je, da si jezna. Spoznala si, kakšen je bil v resnici on in kako je ravnal s teboj. Takrat nisi vedela, veš zdaj, ko si iskala odgovore zakaj je bilo tako kot je bilo v vajini vezi.

Tudi jaz sem bivšega še dolgo po razhodu idealizirala. Nekje vmes pa me je zadelo spoznanje, ko sem bila slučajno na nekem predavanju o komunikaciji. Nekaj časa se je vlekla jeza, nato zamera. Nato je izzvenelo.

Če si bil kdaj v nekoga globoko zaljubljen, sta bila povezana, sta se čutila in sta se kasneje razšla, te mine do spoznavanja drugih moških. Se ne greš več. Upam, da je pri tebi drugače.

Ja, prej sem zadevo idealizirala. Nisem hotela videt napak, opozorilnih znakov. Zdaj pa vidim bolj realno, nič več, da je bi idelani moški. Vidim tudi napake. Sicer ne pomeni, da ga sedaj sovražim. Po svoje ga imam še vedno rada, ga še vedno pogrešam, ampak zdaj vidim tudi njegove napake. Nase se pa tudi jezna, ker nisem hotela videt opozorilnih znakov pa so bili. Ni bil prvi. Samo prvi, očitno, da sem res mislila, da je super moški. Da gre res za obojestransko ljubezen. Pa sem se spet opekla. Prej nisem nikoli do kakega moškega čutila tako, sem prej videla napake. Zdaj pa sem bila kot kaka najstnica.

Obdobje zanikanja lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov. Je začetna faza procesa, kjer posameznik morda ne more popolnoma procesirati ali sprejeti realnosti razveze. Če posameznik ostane v fazi zanikanja ali idealizacije nekdanjega partnerja za izredno dolgo obdobje, kot je štiri leta, je to verjeten indic, ki kaže na globlje težave, ki presegajo običajen proces žalovanja. Dolgotrajno zadrževanje v tej fazi bi lahko bilo povezano z določenimi osebnostnimi motnjami ali vedenjskimi slogi.

Idealizacija nekdanjega partnerja med fazo zanikanja po ločitvi ali razvezi sicer ni tako redek pojav. Žalujoča oseba si  rekonstruira pretekle izkušnje z bivšim partnerjem, pri čemer se bolj osredotoči na pozitivne vidike razmerja in zanemari negativne. To pa lahko ustvari občutek izgube, hrepenenja ali obžalovanja, ki je močnejši, kot bi bil, če bi posameznik imel realnejši pogled na preteklo razmerje.

Tisti, ki imajo težave z intimnostjo in se izogibajo resnični bližini, so še posebej nagnjeni k idealizaciji, saj je lažje ohraniti pozitivno podobo nekoga, ki je fizično odsoten, kakor graditi dejansko intimno razmerje. Ker se pogosto tudi izogibajo družbenim interakcijam zaradi občutka manjvrednosti in strahu pred zavrnitvijo, se zaradi tega se oklepajo spominov na preteklo razmerje, ker se bojijo zavrnitve, ki bi lahko prišla z novim razmerjem.

V kontekstu razveze lahko strah in jeza, ki izhaja iz občutka zavrnitve ali izdaje, pripeljeta do generaliziranega zavračanja drugih, še posebej članov nasprotnega spola, ki jih zdaj vidijo kot grožnjo. Nekateri posamezniki s paranoidnimi težnjami lahko razvijejo intenzivno prepričanje, da so vsi potencialni partnerji nezanesljivi ali celo škodljivi. Njihova bolečina iz izkušnje z razvezo lahko sproži izredno negativne poglede na druge, kar povzroči ostracizem članov nasprotnega spola, intenzivno jezo in zavračanje drugih, ki jih vidijo kot grožnjo ali vzrok za njihovo bolečino.

Ko se nekdo zave teh občutkov, je zelo pomembno, da poišče pomoč pri terapevtu ali drugem strokovnjaku. Obravnavanje temeljnih vprašanj osebnosti ali neobdelane bolečine je ključnega pomena za regulacijo čustev, premagovanje intenzivne jeze in zavračanja.

Odpusti si. Do neke mere imamo vpliv na svoj življenje, si ga kreiramo, a včasih se mi zdi, da vmes poseže usoda, višja sila in obrne kontra naši volji. Verjetno si jezna, ker bi vama lahko bilo lepo. Vzel ti je tisto, kar bi vidva lahko imela. Človek se vpraša, ali še lahko zaupaš sam sebi.

Vseeno pa ne bodi jezna, če ti kdo reče, da boš srečala ta pravega. Vem, sliši se bebavo, nemogoče, ampak dejansko poznam primere, ko v poznih letih srečajo pravo osebo in izživijo pravo ljubezen. Če ti bo namenjeno ok, če ne prav tako. Dokler imaš sebe, imaš vse. Ko izgubiš sebe, ti niti človek poleg tebe ne pomaga.

Hvala za tole. Zelo koristno.

UPam, da ti pomaga, drugega mi itak ne preostane. Lahko razmišljam za nazaj kaj bi bilo bolje narediti, ampak itak nima smisla. Zgodovine ne morem spremeniti. Pa tudi, če pomsilim, da bi bilo lahko tako kot pri MOtoristu, ko se sovražita, vlačita po sodišču, blatenje javno po monu in še kje… če to vidim, potem vem, da je meni čisto ok. Midva se vsaj ne sovraživa, ne mečeva polen drug drugemu pod noge. Tako, da v bistvu ni tako slabo. Ni nikoli kaj sovražnega proti meni naredil. jaz tudi ne proti njemu. To je že ok.

Preboliš zares, ko se niti ne spomniš več kako mu je ime, kako izgleda njegov obraz, ko nikoli ne pomisliš nanj. To bo takrat, ko se boš imela zelo lepo sama, ali v dvoje.. takrat boš vedela, da si zares prebolela. Vse do takrat pa žal ni še to to, ampak bo. Baby steps…

S tem se pa ne strinjam, Soft. To se mi pa zelo grdo zdi, da nekoga kar tako pozabiš, celo ime? Upam, da to ne misliš resno?

Recimo, ko sem po več letih srečala mojega ta prvega. Tako jaz na kolesu, on z avtom. Je ustavil na bližnjem parkingu in sva počvekala. Prav polepšan dan sem imela. Še vedno nasmejan, prijazen. Res, da pač nisva za skupaj, ampak vseeno sem bila pa res vesela najina snidenja. Ja se z veseljem spomnim nanj. Sicer poredko, ampak z veseljem.

No, tu se pa rabim postaviti za mojo nekdanjo soprogo. Sovraštvo je zavestna odločitev. Osebe z izrazitimi narcisističnimi in antisocialnimi vedenjskimi vzorci, tudi če te niso klinično diagnosticirane, pogosto izkazujejo značilnosti, ki jih lahko zaznavamo kot sovražne ali škodljive do drugih. Vendar pa razumevanje motivacije za takšno vedenje zahteva bolj temeljit vpogled v kompleksnost teh osebnostnih lastnosti.

Pomembno je razumeti, da vedenja, ki so posledice teh osebnostnih lastnosti, lahko imajo enake posledice kot dejanja, ki izvirajo iz sovraštva: škoda, bolečina in travma za tiste, ki so vpleteni. Vendar pa je motivacija drugačna in ne izhaja nujno iz aktivne želje po škodovanju drugim (kar bi ustrezalo definiciji sovraštva).

Njihovo vedenje običajno torej ni motivirano s “sovraštvom” v klasičnem smislu. Bolj gre za potrebo po ohranjanju njihovega idealiziranega jaza in izogibanju kakršnim koli občutkom sramu ali nezadostnosti. Njihovo vedenje je samo-osredotočeno in manipulativno, da bi ohranili svoj občutek superiornosti in moči. Navadno želijo občutiti občudovanje in potrditev od drugih. Njihova dejanja so pogosto usmerjena v doseganje takojšnjega zadovoljstva ali izogibanje negativnim posledicam za sebe.

Njihova vedenja in ravnanja s škodljivimi posledicami za druge, so tako najpogosteje zgolj obrambni mehanizem, ki jim pomaga preprečiti, da bi se soočili z lastno ranljivostjo. Pomanjkanje empatije jim omogoča, da ne čutijo obžalovanja ali krivde, ko škodijo drugim.

Tu moram poudariti, da vedenja, ki so posledice teh osebnostnih lastnosti, lahko imajo enake posledice kot dejanja, ki izvirajo iz sovraštva: škoda, bolečina in travma za tiste, ki so vpleteni. Vendar pa je motivacija drugačna in ne izhaja nujno iz aktivne želje po škodovanju drugim iz sovraštva.