Zakaj ne upate vprašat že pred razgovorom o plači??? Kaj mislite, da so direktorji neumni ali kaj, da noben ne ve, da v službo hodiš zaradi denarja ali kaj? Jaz sem menjal že kar nekaj služb, vedno vprašal že v prvem klicu, kakšna bi bila plača. Če mu je bila muka odgovoriti, odpikaš to firmo takoj, ko prekineš. Če ti brez težav odgovori, veš, da so zainteresirani itd.

Če drži poboldano (neizbirčnost), pomeni, da si 1. brezposelna, 2. ne maraš svoje trenutne službe (razlog ni pomemben) in se je želiš čim hitreje znebiti. V prvem primeru dopust ni problem (morda samo prevozni stroški), v drugem primeru dopust tudi ne bi smel biti problem.
Kot pravim, vsak ve zase. Meni osebno je bolj pomembna dolgoročno čim boljša služba kot pa nekaj (pa četudi 20) dni dopusta. Ja, za svojo idealno službo sem se pripravljena odreči celemu eno-letnemu dopustu.
[/quote]

S tem, da vsak ve zase, se absolutno strinjam. Tu ni pravilne in napačne izbire, vsak samo razmišlja, kaj bi sam storil v podobni situaciji, in upamo, da avtorici nekoliko olajšamo odločitev.

Treba je pa oceniti celotno situacijo, ki je mi ne poznamo, avtorica pa. Ne vemo, koliko ji je menjava službe pomembna, kako zelo si želi te službe, v kolikšni meri sploh izpolnjuje pogoje, ki jih postavlja delodajalec, koliko konkurence ima na trgu dela (ali se prijavlja na delovno mesto, kjer rabiš zelo specifično izobrazbo oz. znanja, ki jih nima vsak, ali se prijavlja na delovno mesto, kjer je dovolj srednja šola splošne smeri – lahko kandidira skoraj vsak, ali gre za deficitarni poklic). Jaz bi tvegala dopust in stroške le, če bi bila ta služba zame res nekaj posebnega.

Jaz sem, ko sem se na novo zaposlila, šla še na druge razgovore (sem poslala prošnje, ko nisem še vedela, da bom izbrana). Dobila sem službo za določen čas – nadomeščanje porodniške – in si nisem hotela zapreti drugih (potencialno boljših) vrat, ker so me takrat poklicali na razgovor z enega res dobrega podjetja in z enega zelo solidnega. Meni je bilo zelo neprijetno takrat koristiti dopust – komaj sem se zaposlila, pa bi kar dopust jemala. Takrat sem pri potencialnih delodajalcih naletela na razumevanje. Oboji so mi dali možnost izbire termina (enega sem izbrala popoldan, da sem koristila samo 2 uri dopusta, drugega med malico – smo imeli 1 uro pavze za malico, podjetje pa je bilo zelo blizu nas, tako da je bilo izvedljivo). Malo sem “okužena” s svojimi dobrimi izkušnjami in gledam preveč optimistično na to situacijo. Verjamem, da obstajajo tudi drugačni delodajalci, ampak ali si res kdo, sploh če že ima službo, želi nerazumevajocega delodajalca? Ok, če ponuja sanjsko službo, za sanjsko plačo, naj mu bo.

Citiram “bibio” in komentiram:
Če bi bila delodajalec, bi te skenslala, če me vprašaš za plačo. Žal. Ker tvoje vprašanje zame pomeni, da imaš še druge alternative, torej je velika verjetnost, da me zaje bes. Meni to pomeni, da je kandidat racionalen, da mu ni vseeno, kakšno službo dobi, torej išče nekaj, s čimer bo zadovoljen, ne pa nekaj za silo, kar bo ob prvi priložnosti zamenjal za kaj boljšega. Če je že nekje zaposlen, ima vsaj eno alternativo – obstoječe delovno mesto, če išče službo, zagotovo ni poslal prošnje samo tebi, tako da alternative so vedno v igri. In moram še enkrat narediti razpis, če se odločiš, da ti plačam manj kot nekdo drug. Nikoli nimaš garancije, da bo nekdo ostal pri tebi, sploh če ponujaš slabo plačo. Če iščeš dolgoročno in kvalitetno delovno silo, se potrudi. To v primeru, da se odločim zate na razgovoru. Ampak to vprašanje mi daje tudi slutiti, da kot prvo nisi resna in če slučajno si resen kandidat, si pa neumna, da greš to spraševat in dajat občutek, da nisi resna. Neresno se je pogovarjati brez ključnih podatkov. In plača je ključen podatek.
Nisem delodajalec in mi sicer gre ta naš sistem na živce, toda, poskušaj se vživeti v delodajalca.

Delam za denar, zato vedno vprašam za plačilo.
Pričakujem, da preden vprašam, o tem spregovoriti delodajalec sam.

Itak, da ne smeš spraševati o plači. Saj delodajalec tudi ne ponuja svojih produktov trgovcem za denar, ampak za reference. Če trgovec kaj kupi, je v redu, če ne, mu pa šenkaš. Tako je danes na trgu.

Ne, danes je na trgu tako, da če delodajalcu nisi všeč, te ne bo zaposlil.
In če je tebi vseeno ali si mu všeč ali ne, je njemu še bolj.

Danes je na trgu dela tako, da se narodu ne da več delat, ker so socialne pomoči previsoke. Delodajalec nikogar noče zaposlit, ker raje sam dela, delojemalcem pa dol visi, ker so raje na socialkah. Glede na to, da je gospodarska rast visoka, naj kar ostane tako.

Kot prvo, letos sem bila že na 11 razgovorih. Za 8 razgovorov sem morala dati dopust, ker so bili zelo daleč stran od kraja dela in ni bilo variante koristiti dopust. Poleg službe se še dodatno izobražujem, kar gre tudi dopust. Torej mi ne ravno vseeno, da dam dopust kar v tri krasne, da se potem peljem na drug konec Slovenije in nazaj.

Če bi šlo za sanjsko službo, pa ne gre, (kar se dela tiče ne gre za sanjsko, glede plače pa ne vem), bi seveda reskirala še zadnji dan dopusta (več ga sploh nimam). Ker pa ne gre za sanjsko službo pa želim pred razgovorom zvedeti, če se mi sploh splača.

Vem pa ja, da ene delodajalce zelo zmoti, če kandidat vpraša na razgovoru za plačo. Slišala delodajalce na lastna ušesa. Medtem pa, ko kak drug delodajalec sam od sebe že po telefonu pove za kako plačo gre. Super to. V končni fazi tako tudi njemu ne kradem časa. Če mi je ok plača, pridem na razgovor, drugače ne in tudi njemu prihranim čas.
Se mi pa zdi ok nasvet zgoraj, ko ena piše, da take stvari navedeš že v vlogi oz. prijavi.
Nisem brezposelan, zato iščem boljšo službo in ne katerokoli.

Dajte si dotupit. Delodajalci raje špekulirajo in nategujejo, da bo kandidat povedal kakšno plačo pričakuje in zraven upajo, da bo povedal mnogo nižji znesek kot so ga oni pripravljeni plačati. “That’s the name of the game.”

Če vprašate glede plače ste avtomatsko “špilferderberji” njihove igre na “tržnici” zato jim gre na živce. Ko se bo večina delojemalcev nehala obnašati kot ovce in bodo postavljali vprašanja glede plače brez strahu ali občutka krivde takrat se bodo delodajalci začeli drugače obnašati.

Kako premagati sistem? Enostavno tako, da pravila uporabimo v svojo korist. Ko bo večina delojemalcev imela toliko prihrankov, da lahko zdrži cca 2 leti brez službe takrat bodo možne spremembe. Takrat se bo lahko kritična masa delojemalcev začela obnašati popolnoma drugače in jeziček na tehtnici se bo postavil v ravnovesje. Dokler pa se zadolžujejo s krediti, z limiti itd. za vse nepotrebne neumnosti namesto, da bi intenzivno razmišljali kako doseči finančno neodvisnost za cca 2 leti. Vsak kredit, limit itd. je še dodatna obtežitev verige okrog vratu ali kugle okrog noge in dodatna voda napeljana na mlin delodajalcev.

Odlično zapisano!

Če vas vabijo na razgovor za službo, bi vprašali za plačo?

A ni plača razlog zaradi katere hodiš v službo. Če jim je težko povedat potem ponavadi ni taka kot jo pričakuješ.

Si tudi jaz nekak tako mislim ja.
Razumem, ko gre za kaka zahtevna delovna mesta, za ekstra strokovnjake, kjer so potem pogajanja glede plače, da je skrivnostnost glede tega. Ampak jaz ne kandidram kot neka huda strokovnjakinja in vem, da ne bo pogajanj, da če ne bom zadovoljna, bodo pa drugega vzeli. Zakaj torej tratiti čas kandidatov in delodajalcev? Če bi napisali, da je plača recimo jurja, se niti prijavila ne bi. In bi jim prihranila čas za branje moje vloge, čas za moj razgovor. Njim tudi, ne samo sebi. Sebi bi prihranila čas, stroške, dopust.

Se vsekakor strinjam.

DA! V službo hodimo zaradi plače. Če na koncu vprašaš kakšno plačo pričakuješ, to ni nič slabega, s tem pokažeš samozavest in to, da ceniš samo sebe.
Jaz ne bi hotela delati v firmi, kjer menijo, da o plači nimam kaj spraševati še preden začnem delat.

Zakaj je delojemalcem nerodno ali imajo občutek krivde če bi vprašali kakšna je plača medtem, ko delodajalcem ni niti malo nerodno povedati znesek, ki je komajda povprečen?

Veš kako so šele presenečeni, če si drzneš zahvaliti za ponudbo in zavrniti njihovo miloščino. Dokler sami sebe ne cenimo, ne moremo pričakovati, da nas bo kdo drug.

Plača je vsaj zame, poleg dela in ostalih malenkosti najbolj pomembna, če se odločam o zamenjavi službe, torej bi brez sramu vprašala kolikšna bo. Firma, ki ti tega ne bo povedala, ni vredna tvojega izgubljenega časa za razgovor. No, mogoče bi jaz še vprašala, če so se že za koga odločili in je razgovor samo informativen.

Osebno bi se mi zdelo čudno, da kandidata ne zanima višina plače.
Ja madona, no, ko/če mejaš, menjaš pogosto tudi zaradi plače, ne?

Pokliči jih in reci, da ti je doma dolgčas in da nekaj bi pa vseeno rada še počela v življenju, pa magari je to služba za 8 ur. In da sicer sploh ni pomembno, koliko bi te plačali, da pa te kljub temu vseeno malo zanima, koliko okvirno od do lahko pričakuješ zaslužka.
Ja pa pi*da, zakaj delamo??!!