če že vsi pišete pesmi
tu je ena od mojih najljubših:
Pablo Neruda
ODA NA URO SREDI NOČI
Ponoči se je na tvoji roki
svetila moja ura
kakor kresnica.
Poslušal sem
njeno kolesje:
kot da od tvoje
nevidne roke
prihaja
tih šepet.
Tedaj se je tvoja roka
obrnila proti mojim temnim prsim,
da bi ujela moj soanec in njegov utrip.
Ura
je neprestano rezala čas
s svojo majhno žago.
Kakor v gozdu
je padala žagovina,
drobne kaplje, koščki
vej ali gnezd
ne da bi se spremenila tišina,
ne da bi se končala hladna tema,
tako
je ura rezala čas
na tvoji nevidni roki,
čas in čas,
in minute so padale
kakor listje,
vlakna zdrobljenega časa,
majho črno perje.
Kakor v gozdu
je dišalo po koreninah,
nekje je voda spustila
veliko dežno kapljo
kakor vlažno grozdno jagodo.
Droban mlinček
je mlel noč,
brenčala je tema
in padala s tvoje roke
in ponila zemljo.
Prah,
zemljo in daljavo
je mlela in mlela
na tvoji roki moaj ura.
Položil sem
roko
okoli tvojega nevidnega vratu,
pod njegovo toplo težo,
in v moji dlani
je žuborel čas,
noč,
tiho šumenje listja in gozda,
zdroblčjene noči,
drobcev senc,
vode, ki pada, pada:
tedaj je padal spanec
iz ure in s tvojih
spečih rok,
padal kakor temna voda
gozdov
iz ure
na tvoje telo,
in od tebe na deželo,
temna voda,
čas, ki pada
in teče
v našo notranjost.
In taka je bila tista noč,
tema in prosstor, zemlja
in čas,
nekaj, kaj teče in pada
in hiti mimo.
Tako gredo prek zemlje
vse noči
in puščajo za seboj samo
bežen črn vonj,
pade list,
kaplja
na zemljo,
spi gozd, spi voda,
travniki,
zvonovi,
oči.
Slišim te, kako
dihaš,
ljubezen moja.
Spiva, spiva.
