Cel okraj me ožira….
ker sem si dve soboti v celem letu privoščila dva dobra žura.Enkrat smo šle s prijateljicami na Colonio,drugič pa z našim in družbo plesat v en disko,kamor smo zahajali že kot najstniki.Vem,da zaradi tega,ker sem pač 2x dala hčerko v varstvo (zanesljivo seveda)nisem slaba mama,pa vseeno imam občutek,da me pol mesta (živim v manjšem kraju)prebada z očmi,ker sem pač ravno takrat srečala “vaško opravljivko”.Načeloma se meni šmirgla za take zadeve,ampak razmišljam,če za svoja leta in glede na to da imam otroka res nisem malce preveč “utrgana”.Vem,da je o tem že mnogokrat tekla debata pa me vseeno zanima,če sem res ena redkih,ki si vzamejo čas zase in se pošteno nažurajo do onemoglosti???(pa s tem ne mislim kina ali kave ampak res žur,kjer se nori in pleše).Res je tudi,da sem pač tak tip,da mi odgovarja glasna glasba,največkrat v stilu kakšne štance (tehno,včasih tudi rave)ampak tak izhod si privoščimo s prijateljicami mogoče 2x na leto in takrat se počutim kot bi iznorela vse težave in probleme.Res pa je tudi,da je hčerka stara že pet let in do njenega 3.leta nisem šla NIKAMOR.Kaj pa ve mislite?Ali je še katera takšna?Ali sem res čudna,ker tudi doma poslušam pač glasbo,za katero moj pravi,da je “hašišarska”?Ali sem čudna,če mi grejo na živce Čuki,in podobne variante – “primerni za mojo starost”???
Z vsem skupaj se niakor ne mislim smilit sama sebi,le naglas razmišljam in zanima me,če mi je še katera podobna…Zanima me,kaj vse bi počele,pa si ne upate,ker ste pač mamice in se to nebi “spodobilo”?
Morate mislit,danes me je še celo v vrtcu vzgojiteljica (mojih let)vprašala,kako je bilo na Colonii!!!Kaj morem,rekla sem,da že dolgo ni bilo tako dobrega žura.Ne moreš verjet.Torej mamice razpišite se,kaj bi,pa si enostavno ne upate zaradi tega,ker se bojite,da boste pri ljudeh v “nemilosti”!
Žur, ah kako paše vsake toliko! Enega smo imeli v soboto, bila sva prvič na žuru, odkar je rojena druga punčka (zdaj je stara 8 mes., torej imamo žurerske abstinence skoraj dve leti).
Zunaj sva bila dve uri, potem pa je bilo treba že domov k mali, ki se še doji. Priznam, da je bil pravi balzam za dušo, čeprav smo bili v eni hudi beznici.
Kaj se sekiraš za vaške opravljivke? To je čisto vseeno, res. Se bodo že prenajedle in našle drugo temo za debate.
Ja in?! Verjetno mene kdo gleda, ko da sem z lune, ker pač s sinom vred rijem po svinjariji, ker se z njim pogovarjam, ker mu pustim, da peče piškote, pere avto, koplje po babičinem vrtu, ker z njim plešem na veselici in še kaj. Pa kaj? Kdo živi moje življenje???
Jaz sicer “štance” ne maram, poslušam pa občasno “žaganje”, se pravi klasiko, pri katerem gredo mojemu možu mravljinci po hrbtu, poslušam kakšno dobro zborovsko petje, spet drugič sem v razpoloženju za Avsenike in zabrišem gor “Na Golico”, tretjič se Adams predira iz zvočnikov. Najdejo se dnevi, ko skupaj s sinom skačem po eni nogi in tulim “tam ob reki Limpopoooooo” ali “pa-pa-paličinke pečemo” – ja innnnnnnnnn?!
Edino, česar ne počnem, odkar sem mama, je, da ne hodim na službena potovanja in da dopust planiram. Se pravi, rezerviram kak mesec pred odhodom, ko me v agenciji vsi zblojeno gledajo – ja , a ne veste, da se tole januarja rezervira in ne julija?! Ne, ne vem, pa še zanima me ne. Od januarja do septembra lahko že malo segnijem, če me kje pobere, recimo. Ali pa zanosim in rodim – recimo. Vse ostalo počnem. Ne hodim sicer več vsak mesec na žur, grem pa ene 3 x na leto, takrat dam sina v varno varstvo in mi maha spredaj in zadaj dol, kaj si kdo misli. Z možem greva tko na dva meseca v gledališče, če kaj zelo pametnega igra, pa vsak mesec. Enkrat na tri mesece si vzameva eno CELO soboto zase in greva “bluzit” – včasih v šoping čez mejo, včasih v kak bazen, včasih pa samo sredi popoldneva na pico. In letos sem šla s prijateljem iz mladih let, ki je odličen plesalec, za dan žena – plesat. Moj mož je namreč rojen antitalent za ples, ne mara ga, jaz ravno Ana Pavlova nisem, plešem pa zelo rada in to klasične plese, ki jih obladam ravno toliko, da si ne delam sramote, tale moj prijatelj je pa klasa. Dva tedna prej smo se srečali, sva se vpričo moža zmenila, mož ni imel nič proti, zraven je šel še en tak “par” iz naše mladostne družbe. Domov smo prišli ob 03:20. Ja innnnnn?! Kogar moti – požri se! Ali pa mene!
Ko postaneš mama, se svet in življenje ne ustavita. Seveda je prva in najpomembnejša skrb otrok, ampak dokler je ta na varnem in dokler to ni dnevna in redna praksa, da bi mame celo noč ne bilo domov – koga kaj briga?! Obnašanje? Ja no, glih na pol naga ni treba okrog skakat ali mrtvo pijana pod šankom ležat, če se pa pač zabavaš in sprostiš – koga kaj briga?!?!
Pravilno,da si parkrat privoščiš malo zabave- žuranja. Jst sem letos šla 2x ven na zabavo- novembra in zdaj decembra. Hčerkica ima 10,5 mesecev in obakrat je bila doma z možem in oba sta uživala.
Ko bova šla pa z možem plesat,jo bo pazila pa moja mama.
Ne se sekirat zaradi ljudi…..ker vedno se najde vsaj eden, ki pametuje in opravlja na veliko. Glavno je,da zaradi tvojih izhodov otroček ni zapostavljen (kar mislim,da ni -vsaj kolikor si napisala).
Imej se lepo in ne oziraj se na druge.
Lep večer! Kristi*
Midva sva šla nekajkrat ven s prijatelji, ampak navadno sva bila hitro doma. Včasih grem tudi na pijačo s prijateljicami, ampak to tudi ne traja cel dan. Pravzaprav niti nisem potrebovala kakega norega žura. Sem pa šla prejšnji mesec na “koncert” in sem preplesala pol noči. In uživala do lune in naprej. :))) Ob sinu (26 mesecev) je bil doma mož… Se ubistvu sploh ne oziram na mnenja drugih, saj, če nama z možem in sinu to odgovarja, potem ni panike. Res pa je, da tudi nisem opazila kakega neodobravanja okolice. Pravzaprav mi je vseeno, če odobrava ali ne. Preživljamo se sami in veliko mi pomeni le mnenje ljudi, ki jih imam rada.
Tako da… Ne, nisi čudna. Tudi, če ti paše glasba do fula ne. Jaz si navadno to privoščim v avtomobilu, ko se vozim sama (doma težje, ker stanujemo v bloku in ne morem pol ljudi s foteljev metati :))). Me včasih kakšen, ki stoji zdraven na semaforju čudno gleda, ko si pojem (pa sama v avtu), ampak mi dol visi. In jutri… Jutri grem na Severino. Se veselim ko malo dete že dolgo časa. Pa tudi, če je med tednom. :))) Potem imam pa še REM v paci, hi hi hi.
Ti kar uživaj… Če se boš ti dobro počutila in boš zadovoljna, bo taka tudi mala pupa. In verjetno tudi mož. :)))
Ko sem bila še samska, sem špilala v bendu in si s tem med študijem služila denar za stroške. Tako sem ponavadi prišla domov v nedeljo zjutraj. In vsi v vasi so vedeli, da se ukvarjam z glasbo, ker sem igrala tudi na vaški veselici…. ampak ne, mene gospa soseda enkrat vpraša, če mi (takrat moj fant) dovoli, da takole sama hodim po diskotekah (???).
Sama si sedaj 3x na teden utrgam čas za aerobiko. Vem, da tistega časa ne posvečam hčerki. Ampak ali ji ne pošiljam dobrega sporočila – ukvarjanje s samim seboj ni nič nekaj napačnega.
In tudi jaz se parkrat na leto “zdivjam” na kakšni fešti. Lahko zatrdim, da sem naslednji dan boljši človek. Si pa tudi sebe predstavljam kot eno “žurersko” mamo, ki bo blizu svojemu otroku.
Jaz osebno sem šla prvič ven, ko je bila pikica stara trdi tedne, jasno da zaradi dojenja samo do 11:00. Z očijem sta se ta čas lepo zabavala.
Sem pa pikico tudi že navajala na mojo glasbo (RATM, Metallico, …). Še posebej všeč ji je kakšen hip hop in rap.
zdaj mi gre bolj na živce to, da jo tašča navaja na Atomic harmonic ;(
Nič nisi čudna, si samo v stilu s časom 🙂 In nisi edina :)) Vsak potrebuje zabavo, eni tako, drugi drugačno. Nekako je potrebno sprostiti ventile in prav je, da jih. S trezno glavo, jasno 🙂
Ne oziraj se na čveke, vrži jih čez ramo. Važno je, da se ti in tvoja družinica počutite dobro!
Ljudje bodo vedno našli kosti za brušenje jezikov, pa če bo to konkretna in oprijemljiva kost, ali pa namišljena oz. izmišljena … misli si svoje in se ne zmeni zanje. Ne spuščaj se na njihovo raven, ne komentiraj, še najmanj pa se zagovarjaj pred njimi!
Lepe praznike,
Z.
Hodi plesat, sedaj ko si mlada. In ne odnehaj, ko boš prišla v srednja leta in naprej!
Jaz sem zelo rada plesala in bi še, če bi imela s kom. Mož je tudi tak antitalent za ples kot Skrbnin, tako da sem vse življenje imela probleme kje dobiti dobrega soplesalca. Še sreča, da sem imela brata, dobrega plesalca, nekaj dobrih družinskih prijateljev, ki so radi plesali in da je mož užival, če njemu ni bilo treba plesat:-)))
Po 50. letu vse nekako pomine in sam začneš razmišljati, da se nič več ne “paše” sukati se po plesišču. Imaš občutek, da te vsi postrani gledajo in se malo posmehujejo tako, da raje odnehaš, z vrstniki vred… Čeprav si potihem pripevaš in se zasačiš, kako poplesuješ z nogo pod mizo…Tako je v manjših krajih, v mestih je najbrž vseeno malo bolje.
Morda bo z vami, mlajšo generacijo ta predsodek izginil, upam vsaj.
PETRA, pleši kolikor ti duša da, saj je ples eno samo veselje! Vsem vam privoščim, da se kar najbolj veselo in korajžno zavrtite v novo leto!
Sedaj bi pa jaz vam izlila moje težave.
PETRA, bodi srečna, da se ti sploh ljubi biti tako vesela, tako poskočna itn. Ne oziraj se, kaj bodo rekle vaške čenče, meni bi dol viselo za njimi.
Važno, je, da se imaš fajn kot napiše naša acjom.
Ta tema je prišla tako prav zame, da vam povem moje težave. Jaz sploh več nimam nobenega veselja, da bi šla kamorkoli. Če gremo kam, gremo vsi skupaj in to je vse. Lahko bi šla, mi nihče ne ovira, ampak jaz enostavno nimam želje oz. nimam veselja v sebi, da bi šla kam na žur.
Za nobeden praznik se ne veselim, samo rečem, da zame je praznik vsak dan, če imamo za jesti in za piti.
Edino letos, ki sem se resnično veselila Božička, ker sva peljala Tadeja gledati Božička. Joj srce mi dehti, ko se spomnim kako je bilo dete veselo. Pa smo dočakali tudi ta dan, da nimamo vedno v sebi bolnišnične vonjave.
Tako, da mene ne vleče na nobene žurke, popolnoma nič kot, da ta svet ne obstaja zame. Je mogoče kriv porod, ali vse te težave, ki sem jih prestajala zadnja leta, ali…… Ne vem???
Vem pa, da sem na sebi opazila, da se je vse to začelo dogajati v času, ko sem bila v postopku IVF-ja. (Epruvetke.)
Mi zna katera svetovatim? Je kaj narobe z mano?
Zakaj tako se dogaja?
Vsaki hvala in lep pozdrav
Doroteja