Čeprav še ni čas za novoletne obljube
Že dva dni se mi zaradi določenih neprijetnih novic iz okolice podi po glavi, da se večino časa sploh ne zavedam, kaj imam in da to, kar je dano meni, niti slučajno ni avtomatično dano vsem. Prav zaradi tega sem se odločila, da si napišem spisek zame sicer povsem običajnih stvari, ki pa so gledane z vidika mnogih, pravo malo bogastvo. Prisegla sem si tudi, da se bom tega »bogastva« poskusila spomniti večkrat, predvsem pa bom ob sitnih ali samopomiljujočih dnevih tale post (shranjen tudi na mojem računalniku) prebrala in si rekla, da sem NEIZMERNO BOGATA in MORAM BITI SREČNA ZARADI VSEGA, KAR IMAM.
Imam tri otroke, ki so (relativno) zdravi, imajo roke in noge, ki jih ubogajo, nagajive učke, ki vidijo, »zamašena« ušesa, ki slišijo, zdrave možgane, ki jim starosti primerno producirajo trmo, jezikanje, najlepše nasmeške in jim omogočajo, da me prepoznajo kot njihovo mami, mi lahko podelijo najtoplješe objeme, izmišljujejo si lahko malo goro otroških domislic, izpod njihovih prstkov nastajajo zame najlepše in najdragocenejše umetnine. So otroci, ki jih bom lahko učila vsega, kar si jih želim naučiti, lahko jih peljem s seboj v hribe in jim pokažem neizmerne lepote narave in lahko jih poskusim naučiti, da bodo srečni v svoji koži in bodo znali ceniti to, kar jim je narava dala.
Imam tudi moža, ki ni popoln (saj ne more biti, ker je sin moje tašče :)), je pa čisto zlato v moški podobi in je kljub morju malih napak nekaj najboljšega, kar sem si lahko izbrala. Rada ga imam in to mu moram povedati večkrat, da ne bo pozabil.
Imam tudi starše in brata, ki bi bili lahko boljši, ampak so kljub vsem napakam najboljši starši in najboljši bratje, kar jih imam. Čeprav sama pri sebi kar naprej iščem izgovore v pomanjkanju časa, si MORAM vsak teden vzeti čas in vsaj poklicati vsakogar od njih. Ko tega ne bom več mogla, mi bo žal vsake minute, ki je nisem porabila zanje.
LPM
MatejaH, mislim, da bi še marsikateremu obiskovalcu (namenona nisem napisala obiskovalki, čeprav tukaj prevladujemo ženske) tvoje vrstice lahko služile kot obvezno branje. Priznam, tudi meni. Res se premalokrat zavedamo, kaj imamo in nekatere stvari (zase lahko rečem, da predvsem zdravje) jemljemo kot samoumevne.
Sicer je pa za novoletne zaobljube še čaaaaas. No, ali pa tudi ne, saj čas tako beži. :)))))
Oj!
Veš, da jaz tudi velikokrat razmišljam o tem. In razmišljam na skoraj identičen način kot ti!
Z izjemo treh otrok ( jaz imam dva, od tega enega še v trebuhu in za tega molim, da bi živ in zdrav prišel na svet! ) imam sama vse kar si naštela in tudi jaz sem zaradi tega med najsrečnejšimi ljudmi. Večkrat se skušam tega še bolj zavedat, sploh ob “težkih” dneh, ko grem sama sebi na živce ali pa ko se tudi jaz začnem pomilovati!
Tole tvoje pisanje si bom tudi jaz shranila in se z njim hranila, ko bo najtežje!
Najbolj od vsega pa si želim zdravja za vse moje, ki jih imam najrajši!! To se mi zdi res ena najpomembnejših stvari v življenju, ki pa jo žal znamo ceniti šele takrat, ko trepetamo za tiste, ki nam res veliko pomenijo!
Uživajte s svojimi najdražjimi. Sploh v tem prazničnem času, ki prihaja in naj se vsam dogajajo le lepe stvari!
Lepo nočko vsem!
Vallery!
