NEKAJ NAJLEPŠEGA IN NEKAJ, KAR POTREBUJEMO
SLEHERNO MINUTO SVOJEGA BIVANJA:

Piše: Tatjana Malec

Vso to kramo odloži, spravi jo navzdol
kamor sodi, mene dvigni med sanje,
ne bom več ležala, hočem navzgor,
saj veš, da moje želje sodijo vanje.

V sanjah si ti in v tebi zorim,
hočem vate prodreti vse globlje,
na dolgo pot se odpravljam, hitim,
hočem biti ti luč, tvoje ozvezdje,

vedeti kaj govorijo mi čuti, kaj misli razum,
najti hočem v tebi samotno zeleno oazo,
čutiti življenje, ki ga razmišlja moj um,
sprejeti vase nebo, duha duše ekstazo.

Izjokala bi vse bolečine iz tebe,
položila bi vate resničnost obljub,
iztisnila bi svojo dušo iz sebe,
ti položila v srce srečo, ker si mi ljub.

Čakam te ob izhodu iz cesarstva praznine,
da ti pokažem vhod v druge sobane,
pospremim te na rob velike globine,
kjer so curki potešitve, tebi neznane.

Odkleniti hičem tvoj dušni okvir,
spoznati resničnost tvojega obraza,
spoznati težnostno polje, srčni vsemir,
do kje seže pristnost notranjega izraza.

Vse kar mi govoriš z lastnimi očmi,
je veliko pomembnejše od mene,
je nekaj skrivnostnega, ki dušo topi,
so lovke srca, ki rastejo iz tebe.

Morda je ljubezen, ne vem čigava zamisel.
So stvari, ki jih ne moreš nikoli spoznati,
so besede, ki si jih iz srca za srce napisal,
se vrtijo začarane, težko jih je razvozlati.

Ne bom dlakocepila pomenov besed,
ki sva jih drug drugemu dolgo pisala,
bile so prijetne besede na prvi pogled,
ne da bi ljubezen tem besedam dodala.

Brez dna je rob, pod njim je tišina,
v njo kapljam besede molka in glasu,
ob robu stojim, za robom praznina,
občutim le sebe, vem da sem tu.

…o0o…