Čigava je RTV Slovenija?
Gašper Blažič
Vprašanje, ki ste ga prebrali zgoraj, je v zadnjem času znova aktualno. Jasno je bilo namreč, da bo s prihodom nove oblasti po lanskih volitvah prej ali slej prišlo do »kratkega stika« med vlado in vodstvom RTV, ne glede na Pahorjeva zagotovila, da bo spoštoval avtonomijo medijev. Tako Pahor – kaj pa ministrica za kulturo Majda Širca? Za slednjo bi lahko rekli, da gre tudi »preko trupel«. Toda vodstva RTV ni mogoče odstaviti po hitrem postopku – nenazadnje mu mandat poteče šele dobro leto po volitvah, nenadna odstavitev pa bi sprožila velike dvome o demokratični usmeritvi nove vlade oz. politične opcije, ki jo vodi, odstavitev pa bi poleg tega odmevala tudi v Evropski uniji. Zato se je bilo treba poslužiti stare dobre metode, ki jo je leta 1994 na poslanskem večeru Boruta Pahorja v Novi Gorici omenil tedanji predsednik države Milan Kučan: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Ob tem naj spomnimo, da so se tovrstnih metod posluževali nosilci boljševiške revolucije, včasih pa so vrstni red tudi zamenjali, kadar se jim je z likvidacijo mudilo, zato so žrtve s surovo propagando diskreditirali naknadno. Z odstranitvijo sedanjega, po mnenju tranzicijske levice »janšističnega« vodstva RTV Slovenija, se oblasti sicer ne mudi preveč. Zato pa ima toliko več časa, da s pomočjo diskreditacije pripravi ugoden teren za čiščenje, ko bo lahko pred celotno slovensko javnostjo opravičila kadrovske čistke.
Zakaj se vse to dogaja? Predvsem zato, ker je zgodba o RTV Slovenija Arhimedova točka »nove (medijske) politike« tranzicijske levice. Pred začetkom veljavnosti sedanjega zakona o RTV je namreč tranzicijska levica lahko nemoteno kadrovala in nadzorovala delovanje RTV in sicer preko civilnodružbenih reprezentativnih organizacij po sistemu nekdanje SZDL. Tedanjemu svetu RTV Slovenija vsaj uradno nihče ni mogel očitati spolitiziranosti, pa čeprav ga je kar dva mandata vodil nekdanji komunistični funkcionar in kasnejši predsednik ZLSD (predhodnice sedanje vladajoče SD) – slednji je namreč v svetu RTVS vsaj uradno zastopal interese športa oz. Olimpijski komite Slovenije. Zato se je tranzicijski levici tako šlo za ohranitev tedanjega stanja, saj je tako imela zagotovljen nadzor nad nacionalno RTV, ne glede na to, ali so stranke tranzicijske levice na oblasti ali v opoziciji. Zato pa je bilo toliko več joka in stoka, ko se je prejšnja vladajoča garnitura odločila, da tovrstnemu paradržavnemu nadzoru nad mediji naredi konec. Kljub agresivni propagandi ter arzenalu levičarskih napadov na zakon ter njegove predlagatelje je bil zakon vendarle potrjen na referendumu. Res je sicer, da ni mogoče reči, da je sedanji zakon o RTV zelo dober, kajti idealnih zakonov ni – je pa zato v primerjavi s prejšnjim veliko bolj pregleden. Predvsem je točno vidno, da vso (politično) odgovornost za razmere na RTV nosi vladajoča večina (katerakoli je že), ki se ne more skriti za nekakšno korporativno paradržavo. Po ustoličenju sedanjega vodstva RTV je sicer prišlo tudi do nekaterih napak in nerodnosti, ki so jih nasprotniki nove ureditve takoj izkoristili, toda na splošno je treba reči, da je RTV glede financ lani prvič prišla na zeleno vejo. Tudi nacionalna televizija se je posodobila, čeprav je res, da bi bilo mogoče še veliko drugih stvari izboljšati, če bi obstajala volja – bolj problematičen pa je radio Slovenija, ki se v teh letih ni kaj dosti spremenil in še vedno ohranja neslavni naziv »radio Kabul«. Ravno finančna stabilnost RTV pa je tista, ki tako zelo moti sedanje vladajoče strukture.
Toda če premier Pahor seje rožice, ministrica Širca pa daje splošne ocene, kako je treba spremeniti nacionalno RTV, potem sta glavna ideologa Golobičeve stranke toliko bolj neposredna – to pa sta dr. Vlado Miheljak in dr. Boris Vezjak. Slednji si je nedavno celo privoščil izjavo, da je glavni problem v tem, da sedanja oblast na vodstvo RTV sploh ne pritiska (??!!), pač pa »Janši podrejen medij živi svoje življenje nemoteno dalje« (Sic!). Četudi bi Vezjaku lahko marsikaj očitali, pa mu ne moremo očitati neiskrenosti – je vsaj direktno priznal, kaj je tisto, kar moti tranzicijsko levico. Pa čeprav vse, kar ni pod njenim nadzorom, označuje za »Janševo«. Tudi STA je bila menda »Janševa«, dokler je ni prevzel novi direktor Bojan Veselinovič. In je še vedno »Janševa«, ker je v njej zaposlenih nekaj novinarjev, zaposlenih v času, ko je STA vodila Alenka Paulin. Nenazadnje velja omeniti tudi težave, ki jih ima novinar Primorskih novic Tino Mamić z nekaterimi sodelavci, ki so sicer predlani aktivno podpisovali razvpito peticijo proti cenzuri.
Toda vse to, kar opisujem, je le voda na mlin tistim, ki bi radi prikazovali navidezno resničnost, namreč, da je vse, kar je v naši državi slabo, posledica delovanja prejšnje vlade. Časopis Dnevnik na primer vsak dan prinaša na ogled »okostnjake iz (Janševih) omar«, nič bolje pa se ne dogaja v samem državnem zboru, kjer je glavni krivec za vse hudo opozicija, zlasti SDS, ki je zaradi svojih kritičnih stališč do ustavnega in računskega sodišča menda nedemokratična stranka. Še posebej po tistem, ko je ustavno sodišče preprečilo referendum v zvezi z zakonom o odvetništvu, zaradi česar je poslanec SDS in predsednik parlamentarnega odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje dr. Vinko Gorenak izrekel nekaj kritik na račun omenjene odločitve. In takoj so se oglasili predstavniki LDS: njena predsednica Katarina Kresal je Gorenaka celo pozvala k odstopu, poslanec Borut Sajovic pa je govoril o »atentatu na pravno državo«, ki si ga je kobajagi privoščil Gorenak – kar pa naj bi bilo samo nadaljevanje »sesuvanja« ustavnega sodišča zaradi izbrisanih. Normalno je sicer, da se odločbe ustavnega sodišča spoštuje, nič pa ni narobe, če je do njih tudi kdo kritičen. Mimogrede, ali so poslanci LDS spoštovali odločbo ustavnega sodišča iz leta 1996 o večinskem volilnem sistemu? Ne! So spoštovali odločbo ustavnega sodišča o koprski občini? Ne! Pač pa so nasprotniki obeh odločb z vso ihto tolkli po ustavnih sodnikih, tudi na zelo pritlehen način, jih označevali za Janševe plačance in podobno. Čeprav tedaj v ustavnem sodišču ni bilo nobenega nekdanjega politika, kot je sedaj dr. Ciril Ribičič.
Pri tem velja omeniti tudi dejstvo, da naj bi bila SDS kriva tudi za diplomatske neuspehe Slovenije pri pogajanjih s Hrvaško in sicer zaradi Janševega pogajanja s Sanaderjem na Bledu. Tudi za tajkune naj bi bil kriv Janša zaradi famoznega sestanka o prodaji Mercatorja – pa čeprav ima zgodba o slovenskih tajkunih veliko daljšo brado in se nanaša predvsem na obdobje vladavine LDS (1992-2004).
Če omenjeno dogajanje povežemo z obujanjem titoizma ter starih ideoloških konceptov, potem lahko pridemo do spoznanja, da sedanja oblast s tem izraža svojo nemoč glede spopadanja z izzivi gospodarske krize. Izjava finančnega ministra Franceta Križaniča o tem, da glede krize ne more storiti nič več in da sedaj lahko samo še čakajo, kaj se bo dogajalo v svetu, pove vse. Medtem pa je razočaranje nad sedanjo vlado iz dneva v dan večje – tudi med volivci SD…
http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=blog_objave&blog=4&objava=110
Strinjam se z gospodom Gašperem Blažičem; razočaranje nad današnjo vlado je vsak dan večje. Na vseh frontah so zaenkrat manjši požari, ki pa znajo kmalu izbruhniti v neobvladljivo katastrofo. Da se to ne bo zgodilo, bo morala vlada predčasno odstopiti. O tem govori večina članov vlade, le prisluhniti jim je treba in razumeti njihove medvrstične teze. O tem ne govori le Križanič, ampak tudi sam Pahor. Že sedaj iščejo opravičilo za kapitulacijo. Seveda, krivdo bodo prilepili Janši, le komu drugemu.