Kot še pri marsikateri stvari – s pravo mero. Kanček cinizma in tudi sarkazma je lahko začimba. Skriva lahko veliko resnice, ki pa je na prvi pogled skrita.

Da, s cinizmom smo na pol poti, so opomniki, da smo še živi, se premikamo, a z njimi nimamo zagotovila, da bomo na naslednjem križpotju izbrali pravo smer.

cinični ljudje so kot ožete limone v faco.., klasičen je tist krele iz SdS greznice, černač..

Ne strinjam se s tem, da je cinizem resnica v humorni preobleki. Hud cinizem nima nič s humorjem, in ni resnica – je samo izpostavljena najslabša možna verzija resnice – oz motivov oz možnosti.

Včasih je sicer res – a včasih pa ni. Resnica je ponavadi nekje vmes med obema poloma – torej med cinizmom in (pre)hudim optimizmom.

Res je. So pa dokaj zanesljivo orodje, ko je treba izbirati sopotnike tako, da nam se ne ujamemo v težko izbiro,  ali jih pustiti tavati po brezpotjih, ko ugotovimo, da smo zašli, ali skupaj z njimi strmoglaviti v prepad iz lojalnosti.

Na fdv je nekdo celo napisal diplomsko nalogo s tega področja in zapisal, da je humor najpomembnejša značilnost cinikove retorike, tako da…

Cinizem je za življenje, kar je sol v kuhinji – v pravih količinah duhovito začini pogled na življenje in tako naredi resnico bolj prebavljivo in raztopi iluzije. Zagrenjenost pa življenje in ga oropa vseh okusov, da postane kot neslana juha – niti ironija ne more več zakriti gnusa in prezira na kuharjevem obrazu.