Prešernov dan »POČITNICE« Je šolo končala, maturo spacala, se na morje podala, Marjetica zala. Ob cesti je stala, je palec dvig’vala, se ni sramovala, k’ je popek kazala. Je veter igral se s kikelco kratko, jo včasih privzdignil čez ritkico sladko. So bremze škripale, ko ustavil se je, čisto ob njej, rdeči Porsche. “Kam pa ?” je vprašal priletni gospod, ji vrata odprl in zvabil jo not. “Na morje,” je rekla, in beseda je stekla, do Črnega kala, sta se že tikála. So vrstili se glažki pozno tja v noč, gospod bil prijazen je na vso moč. Pod mizo čutila je roko robato, po stegnu je lezla na mesto kosmato. Kako v sobo sta príšla, povedat ne ve, jo spretno je slekel stari pezde. Je glavo zagozdil med stegna kujon, z jezičkom živahnim je ustvarjal bujon. Ji prste je rinil v votlinico sladko, neutrudno igral se s špranjico gladko. So iskre kresale nad njeno glavo, so tokovi orgazmov ji tresli telo. Neutrudno je lizal stari junak, je spodaj visel mu ohlapen silak. Ga v usta vzel je mladi deklič, iz spanja počasi se zbudil je tič. Je jajca lizala star’mu možu, se je spraševala, če noter bo šu. Naenkrat se spravil je nadnjo falot, jo klečat postavil priletni je trot. Zabijal je vanjo trdi svoj klin, ji v glavo vbijal prelepi spomin. Je vid’la Benetke pa zraven še Trst, ko v ritko porinil ji oslinjen je prst. Se tresla je post’la in treslo meso, ko stari oba je popeljal v nebo. Marjetka se zjutraj je sama zbudila, listek s številko že drug’ dan zgubila.