Dan D za nas
Jutri, ko bova midva z Žužijem ravno splezala med budne, bo najin ati že spet na cevkah in aparatih in mu bodo po žilah šarili. Upam, da bodo uspešni, da bodo našli vzrok, ki je tako zgodaj naredil tak preplah. Skratka, še se priporočamo…
Drugače je stanje bistveno boljše, danes so ga odklopili z vseh žic, dratovja, cevk in monitorjev, tudi kisika nima več in kar je -zanj!- najvažnejše: lahko gre sam in peš lulat. Ampak, ker je do WC-ja čist premalo, bi on šel še malo v lift pa naokoli po kliničnem centru. Človek ne ve, a bi tepel al bi božal, al bi norel, al mogoče ploskal, se smejal – ali pa bi se razjokal nad temi presnetimi dedci in njihovo otročjostjo. Ne otroškostjo, otročjostjo. K sreči ga je na vogalu srečal njegov sobni zdravnik in ga skoraj za ušesa vlekel nazaj v posteljo. Škoda, ker ga ni še mal našeškal! Jest ne vem, a dedcev res nikoli ne izuči?!?!?!
Oj, lej jo no! Od včeraj vem, zakaj je določeno ime rdeče: če klikneš nanj, da pofirbcaš mail, se ti rdeče obarva. Zato, eto!! Kako ste v MB?
Še tukaj – držim pesti, ti pa v prvi vrsti poskrbi tudi za SVOJE zdravje, saj te bo mož še zelo rabil, ko se vrne v domačno nego.
Mislim na vas!
Ej, jaz je imam običajno za izvoz, sam dolga negotovost mi jo počasi pa zihr popije. Saj se pazim, punce, kar se da.
Tudi mi držimo pesti za vašega otročjega in na posteljo nepriklenjenega desca! Ja včasih bi bilo res dobro, če bi se našla kakšna roka, ki bi jih malo našeškala! Izuči jih pa – kakor kdaj in kakor kaj, radi pa hitro pozabijo, ko jim ‘kuzla več v rit ne skače’.
Sem ti dolžna še en odgovor na mail – obljubim, bom, ampak danes je taka gužva pri meni…
Res bomo z mislimi pri vas in upali na najboljše!
LP!
S to nimam nič, pa tudi s skrbno, pisano z malo ne. Okoli novega leta smo se mi selili, tako da mene ni bilo gor ene dva ali tri tedne, mogoče še več. Te druge Skrbne nisem zasledila, tisto z malimi črkami pa ene dvakrat, ampak zdaj tudi že zelo dolgo ne, tako da sem misel na menjavo nicka opustila.
Težav imamo zvrhano porcijo, ampak upam, da se bodo počasi pošlihtale druga za drugo. Sinova hrbtenica ni več tako kritična, z rastjo se počasi popravlja, razen da smo pozorni na kake malenkosti pri igri in drži, se do 5. leta ne da veliko več naredit. V prvem planu je zdaj mož.
Hvala za dobre želje.
AnaAna, točn tko. Brez panike, kar očas, bom počakala. Zdej grem itak drnjohat. Splaknem ene dva persena, da me ne bodo živčki v luft metal in grem. Nočko!
Ojla, Skr bna!
Veseli me, da se stanje izboljšuje in upam, da boste kmalu imeli očka doma!
Kar se pa dedcev tiče – heroji, ki to pogosto izkazujejo, ko je to najmanj potrebno ……;o)
Morebiti za vzpodbudo – moj oče imel dva infarkta (prvega pri 38 – ih) in je vse vredu, če temu lahko tako rečemo ob vseh zdravilih, ki jih pač mora jemati. Živi normalno in celo zelo aktivno! Je pa res, da vse preveč zanemarjamo telesne aktivnosti ob stresni in naporni službi.
Vse dobro vam želim in pred vami je še veliko let lepega in srečnega družinskega življenja, verjemi!!
Ojla, Skr bna!
Me veseli, da gre možu na bolje in upam, da boste kmalu spet skupaj doma!
Glede dedcev – ponavadi so heroji ravno tam in takrat, ko je to najmanj potrebno……;o))
Vse dobro vam želim!!
Ojla, Skr bna!
Me veseli, da gre možu na bolje in upam, da boste kmalu spet skupaj!
Dedci so očitno trmoglavi heroji predvsem takrat in tam, kjer je to najmanj potrebno!
Vse dobro želim tvoji družini in čuvejte nase!!!
LP